Čakajoč na sončni vzhod

Julia Wagner, Ohio, ZDA

Sence so sobo ovile v temo, ko sem budna ležala in poslušala moževo dihanje in poskušala ugotoviti, ali spi. Šele dva dneva sta minila, odkar je v travmatični nesreči umrla najina hči. Oči sem spet zaprla, vendar se mi je spanec izmikal. V srcu sem hrepenela po hčerki. Vse znanje o načrtu odrešitve mi ni moglo omiliti bolečine, ker sem jo pogrešala.

Ko se je bližala zora, sem začutila nenadno, močno hrepenenje. Sonce bo kmalu vstalo in v mislih sem zagledala nebo, ki se koplje v mehki roza svetlobi. Hči je imela rada roza barvo. Roza vzhod je bil natanko to, kar sem potrebovala, da bi jo spet začutila ob sebi.

»Greva gledat vzhod,« sem zašepetala svojemu dremavemu možu.

Stala sva na privozu, obrnjena proti vzhodu, in čakala… in čakala. Čeprav je nebo začelo postajati svetlo, sonce ni moglo prodreti izza nizko ležečih oblakov.

Glavo sem naslonila na moževo ramo in zavzdihnila ter se poskušala pretvarjati, da ni pomembno. Toda hotela sem več. Potrebovala sem več. Seveda mi nebeški Oče lahko usliši to željo, potem ko je k sebi domov odpeljal najino ljubo deklico.

Ko se je mož obrnil, da bi se vrnil v hišo, je, ko se je uzrl nazaj proti zahodu, dejal: »Glej!«

Obrnila sem se. Za nama so se oblaki kopali v nežni rdečici, obdajala pa jih je zlata svetloba. Dih mi je zastal in v oči so mi stopile solze. Bilo je lepše, kot sem si sploh lahko predstavljala. To sem občutila kakor hčerkin objem. Vedela sem, da nebeški oče pozna moje razboleno srce in da mi pošilja obljubo o upanju za prihodnost – blag opomin o večnih družinah in vseh lepih trenutkih, ki bodo še prišli.

Pogosto se spomnim tistega lepega trenutka in novega pogleda na prihodnost, ki mi ga je dal. Kdo sončni vzhod pričakuje na zahodu? In prav tam me je čakal moj čudež. Koliko blagoslovov in čudežev spregledam, ker prihajajo iz nepričakovanih krajev? Koliko krat se osredotočim na to, kar mislim, da bi moralo biti, in spregledam veličastje tega, kar je?

Neumorno sva molila za čudež, ki ga nisva prejela, toda ko sem se okrog sebe uzrla z novo perspektivo, sem zagledala čudež štirih življenj, ki so postala boljša, ker so bili darovani organi najine hčerke, čudež družinske ljubezni in oddelčne enotnosti in čudež služenja. Občutila sem globoko žalost, vendar sem občutila tudi močno upanje, ki mi navda dušo ob vsakem rdečkasto roza sončnem vzhodu in ob vsaki roza roži, ki jo zagledam na svoji poti.

Sedaj ob sončnem vzhodu pogledam proti vzhodu, nakar se obrnem proti zahodu. Nasmehnem se ob spoznanju, da vedno lahko najdemo čudeže in blagoslove – in da bo po naših bridkostih sonce vedno vzšlo, če mu bomo dovolili.