Porterjeva obljuba
Iz govora Imamo velik razlog za radost, generalna konferenca, okt. 2013, str. 125–127.
Ko mi je umrl tast, se je družina zbrala in pozdravila tiste, ki so se prišli od njega poslovit. Ves večer, ko sem bila z družino in prijatelji, sem pogosto opazila, da je najin desetletni vnuk Porter stal ob moji tašči – njegovi babici. Včasih je stal za njo in pazil nanjo. Enkrat sem opazila, kako jo je držal za roko. Gledala sem, kako jo je trepljal po rokah, jo objemal in ji stal ob strani.
Ta podoba mi ni šla iz glave še več dni po tem dogodku. Navdihnjena sem bila, naj Porterju pošljem e-pismo. Povedala sem mu, kar sem videla in občutila. Spomnila sem ga na zaveze, ki jih je sklenil, ko se je krstil, in navajala Almove besede iz osemnajstega poglavja Mozijeve knjige:
»Ker torej želite priti k Božji čredi in se imenovati njegovo ljudstvo in ste voljni nositi drug drugega bremena, da bi bila lahka; da, in ste voljni žalovati s tistimi, ki žalujejo; da, in tolažiti tiste, ki potrebujejo tolažbo, in biti Božje priče ob vsakem času in v vsem in na vsakem kraju, kjer bi utegnili biti, prav do smrti, […] da boste lahko imeli večno življenje – […] če je to želja vašega srca, kaj imate proti, da bi se krstili v Gospodovem imenu kakor priče pred njim, da ste z njim stopili v zavezo, da mu boste služili in spolnjevali njegove zapovedi, da bo nad vas lahko obilneje izlil svojega Duha?« (v. 8–10)
Porterju sem pojasnila, da je Alma učil, da morajo biti tisti, ki se želijo krstiti, pripravljeni služiti Gospodu, tako da služijo drugim – vse življenje! Rekla sem: »Ne vem, če si opazil, toda s tem, kako si babici izkazal ljubezen in skrbel zanjo, si spolnjeval svoje zaveze. Zaveze vsak dan spolnjujemo tako, da smo prijazni, izkazujemo ljubezen in skrbimo drug za drugega. Hotela sem le, da bi vedel, da sem ponosna nate, ker spolnjuješ zapovedi! Ker spolnjuješ zapoved, ki si jo sklenil, ko si se krstil, boš pripravljen, da te bodo posvetili v duhovništvo. Ta dodatna zaveza ti bo dala še več priložnosti, da boš druge blagoslavljal in jim služil, in z njeno pomočjo se boš pripravljal na zaveze, ki jih boš sklenil v templju. Hvala, ker si mi tak dober zgled! Hvala, ker si mi pokazal, kako je, če spolnjuješ zaveze!«
Porter je odgovoril: »Babi, hvala za sporočilo. Ko sem babico kar naprej objemal, nisem vedel, da spolnjujem zaveze, ampak sem v srcu čutil toplino in sem se res dobro počutil. Vem, da je bil v mojem srcu Sveti Duh.«
Tudi sama sem v srcu začutila toplino, ko sem spoznala, da Porter ve, da ga bo, če bo spolnjeval zaveze, Duh nebeškega Očeta vedno spremljal [gl. NaZ 20:77]. Ta obljuba je možna, če prejmemo dar Svetega Duha.