mladi odrasli
Postanimo boljši skrbniki zemlje, ki jo je Bog ustvaril za nas
starešina Marcus B. Nash
sedemdeseteri
Iz nagovora na 18. vsakoletnem simpoziju v Stegner Centru na Univerzi Utah v Salt Lake Cityju 12. aprila 2013.
Bolj bomo skrbeli za ta svet, in vse na njem, bolj nas bo v srcu in duhu podpiral, navdihoval, krepil, poživljal in razveseljeval.
Moje razvedrilo mora biti v naravi, najsi je hoja v hribe, smučanje, kajakiranje po morju, kolesarjenje ali celo safari. Kot otrok sem bil rad v gozdu in čutil tiho, zgovorno pričevanje, ki so ga visoka zimzelena drevesa dajala o Stvarniku. Ko sem odrasel, sem s preučevanjem in vero spoznal, da bomo, če bomo razumeli, kdo smo, namen življenja in razlog, zaradi katerega je bila zemlja ustvarjena – in to ohranjali v mislih – s to zemljo in vsem na njej ravnali bolje in plemeniteje.
Božji namen stvarjenja zemlje
Gospod nam je preko svojih prerokov, tako starodavnih kot sodobnih, poskušal pomagati, da bi razumeli in cenili dar življenja na tej lepi zemlji. V Stari zavezi je David premišljeval o veličastnih Božjih stvaritvah in se na glas vprašal, zakaj Bog – sredi takšnih čudes – skrbi za človeka (gl. Psalm 8:4). Zaključil je, da je človeška rasa nekaj posebnega, »malo nižj[a] od [angelov]« (Psalm 8:5).
Tudi Mojzes je v videnju videl neštete svetove1 in izjavil: »Sedaj zaradi tega vem, da je človek nič, česar nisem nikdar predpostavljal.« (Mojzes 1:10)
Mojzes v svoji ponižnosti pred veličastnimi Božjimi stvaritvami ni mogel doumeti velike resnice. Zato mu je Gospod ponovno pokazal svoje brezmejno stvarstvo in odločno izjavil, da je on – Bog – te stvaritve ustvaril zato, da »uresniči človekovo nesmrtnost in večno življenje« (Mojzes1:39). Ta zemlja – resnično vse stvarstvo – je namenjena temu, da bi nam pomagala do nesmrtnosti in večnega življenja.
Ko je Gospod ponovno govoril o namenu zemlje, je dejal: »[N]aredili [bomo] zemljo, na kateri bodo ti prebivali; in s tem jih bomo preizkusili, da bomo videli, ali bodo storili vse, kar jim bo Gospod, njihov Bog, zapovedal.« (Abraham 3:24–25; gl. tudi 26. v.) Življenje na zemlji nam skupaj z darom moralne svobodne volje nudi priložnost, da se odločimo, da si bomo prizadevali za to, da bomo nekoč prejeli vse, kar ima Bog ponuditi.2
Ko je bilo stvarjenje zemlje zaključeno, je bil Bog zadovoljen, ker je videl, da služi svojemu namenu za nas, njegove otroke.3 Božji sinovi in hčere in družine, ki jih ustvarijo, na zemlji niso zgolj vsiljivci; temveč so osrednji v njenem namenu.4
Bili naj bi dobri skrbniki
Življenje na zemlji je tako blagoslov kot odgovornost. Gospod izjavlja: »[G]lejte, živali na polju in ptice neba in to, kar pride iz zemlje, je posvečeno za uporabo človeku za hrano in za obleko in da bi lahko imel v obilju.« (Nauk in zaveze 49:19) A ker je zemlja in vse na njej »stvaritev [Božjih] rok« (Nauk in zaveze 29:25), pripada Bogu.5 Kot začasni prebivalci te zemlje smo skrbniki – ne lastniki. Kot taki smo pred Bogom – lastnikom – odgovorni za to, kaj delamo z njegovim stvarstvom: »Kajti potrebno je, da jaz, Gospod, vsakogar napravim odgovornega kot skrbnika zemeljskih blagoslovov, ki sem jih napravil in pripravil za svoja bitja.« (Nauk in zaveze 104:13)
Kako skrbimo za zemljo, kako njeno obilje izkoriščamo in za kaj ga namenjamo in kako ravnamo z vsem, kar nam je dano, sodi v našo preizkušnjo v življenju. To, kar nam je dal Gospod, bi morali uporabljati hvaležno, se izogibati zapravljanju življenja in virov ter obilje zemlje uporabljati zato, da bi skrbeli za revne.6 Gospod ima veliko skrb za vse živo, zlasti za svoje otroke, in pred njim bomo morali odgovarjati za to, kar se odločimo narediti (ali ne narediti) z obiljem njegovega stvarstva.
Obljublja nam, da če mu sledimo in razsodno uporabljamo zemeljske vire z zahvaljevanjem in spoštovanjem, »bo polnost zemlje [n]aša, živali na polju in ptice neba in to, kar pleza po drevju in hodi po zemlji. /…/ In Bogu je po godu, da je vse to dal človeku; kajti s tem namenom je bilo ustvarjeno, da bi se uporabljalo preudarno, ne s pretiravanjem niti ne z uničevanjem.« (Nauk in zaveze 59:16, 20)
Te vire bi morali uporabljati razsodno in hvaležno z namenom, da bi pomagali drugim – sedanjim, preteklim in prihodnjim rodovom – prejeti blagoslove, ki jih nebeški Oče želi dati vsem svojim otrokom.
Glejmo preko sebe
Na žalost danes živimo v svetu, v katerem se posamezniki lahko odločijo, da Boga zavrnejo in z njegovim stvarstvom ravnajo zaničljivo. Bog in stvarstvo pri tem trpita.
Henoh zapiše, da je Bog jokal zaradi slabih odločitev in zadušljive sebičnosti njegovih otrok.7 Moroni je prerokoval, da bodo v poslednjih dneh »požar[i] in divj[i] viharj[i] in dimne meglice /…/ [in] na obličju zemlje velika [onesnaženost]« in da bodo takšne okoliščine spremljale »vsakovrstne gnusobe; ko jih bo veliko, ki bodo rekli: Napravi to, napravi ono in ni pomembno« (Mormon 8:29, 31). Če človek svet onesnažuje duhovno ali posvetno, ne trpi le Bog, temveč tudi narava!8
Pomembno je, da so blagoslovi in moč, ki so na voljo preko Gospodove obnovljene Cerkve in evangelija, človeško dušo zmožni odpreti in spremeniti, jo navdihniti z ljubeznijo do Boga in njegovih stvaritev ter nam pomagajo, da mislimo na blaginjo drugih in na potrebe prihodnjih rodov.
Narava nas zbližuje z Bogom
Narava in vse življenje sta več kot nekaj, kar uničujemo in/ali ohranjamo; nekatere njene dele in predele je treba ohraniti! Neokrnjena narava in »vse stvari, ki jih daje zemlja /…/, so ustvarjene v korist /…/ človeku, da bi bodisi ugajale očem bodisi veselile srce /…/ in za poživitev duha« (Nauk in zaveze 59:18–19).
Narava nas s svojo prvinskostjo zbližuje z Bogom, misli in srce nam očisti hrupa in naravnanosti k materialnemu, dviguje nas na višje, bolj povzdignjene sfere in nam pomaga, da bolj spoznamo svojega Boga: »Zemlja se vrti na svojih krilih in sonce daje svetlobo podnevi in luna daje svetlobo ponoči in tudi zvezde dajejo svetlobo. /…/ [I]n vsakdo, ki je videl katerega ali najmanjše od teh, je videl Boga, ki se premika v svojem veličastju in moči.« (Nauk in zaveze 88:45, 47)
Še vedno rad hodim po visokih gorah med veličastnim granitnim skalovjem in vrhovi. Čeprav so tiho, govorijo o moči in veličastju Boga – in o njegovi neprimerljivi nadarjenosti za lepoto. Alma je pričeval: »[V]se nakazuje, da Bog je; da, in sicer zemlja in vse, kar je na obličju te, da, in njeno gibanje, da, in tudi vsi planeti, ki se gibljejo v svojih ustaljenih poteh, pričujejo, da Najvišji Stvarnik je.« (Alma 30:44)
Ponoči rad opazujem zvezde in s svojim strmenjem skušam v mislih zaobjeti večnost časa in kraja. Vselej se čudim znanju, ki ga prejmem v tistih tihih trenutkih, da Gospod stvarstva navzlic obsežnosti vesolja pozna drobcenega mene. In pozna vsakega od nas. Stvarstvo pričuje o Stvarniku in če te posebne, neokrnjene kraje ohranimo, bodo še naprej zgovorno in globoko pričevali o našem Bogu in nas navdihovali.
Bolj bomo skrbeli za ta svet, in vse na njem, bolj nas bo v srcu in duhu podpiral, navdihoval, krepil, poživljal in razveseljeval – in nas pripravil, da bomo z družinami z nebeškim Očetom bivali v celestialni sferi, ki bo prav ta zemlja, na kateri stojimo danes, vendar v poveličanem stanju.9
Da bi hvaležno skrbeli za to zemljo – naš sedanji in potencialni prihodnji dom!