Samo digitalno: Glas svetih iz poslednjih dni
Z Gospodovim vodstvom
Gospod nas pozna in ve, kaj je za nas zdaj prav.
Foto: Cody Bell
Giselle
Preden sva se z Andréjem poročila, je pisal doktorsko disertacijo in dobil delovno mesto na Univerzi Michigan. Poročila sva se in preselila v Michigan. Na delu so se mu sčasoma začele pojavljati težave in je hotel službo zamenjati.
Bila sva mlada in sva se ravno poročila in nisva vedela, kaj naj narediva. Odločila sva se, da bova o tem molila.
André
Nekega dne sem šel na univerzo, kjer sem na oglasni deski videl objavljena prosta delovna mesta. Prijavil sem se na tri različna. V enem tednu so mi ponudili vsa tri.
Giselle
Spraševala sva se, kaj naj narediva. Spet sva molila. Eno je bilo v Angliji, a sva hotela ostati v Združenih državah. Drugo je bilo v Teksasu, tretje pa v Marylandu blizu Washingtona D.C. V Marylandu bi delal za Naso. André je znanstvenik, zato je bilo videti, da je Nasa za naju dober kraj.
André
Ko sva se selila v Maryland, sem jaz vozil, Giselle pa je spala. Bilo je zgodaj zjutraj, ko sem zagledal tempelj v Washingonu D.C.
»Zbudi se! Zbudi se! Ali ga vidiš?« sem rekel Giselle. »Kot grad je!«
Giselle
Andréju sem rekla, da bi ga nekoč lahko obiskala. Ni se nama sanjalo, kaj je to bilo. Nekaj dni po prihodu v Maryland sem šla v knjižnico, da bi uporabila splet, da bi oddala prošnje za službo in preverila e-pošto.
Gospa, ki je tam delala, je slišala moj naglas in me vprašala, od kje sem. Povedala sem ji, da sem iz Brazilije, in začeli sva se pogovarjati. Imenovala se je Edna. Povedala sem ji, da sva se ravno priselila iz Michigana, in ji omenila, kje živiva.
»Živim v istem bloku,« je rekla Edna.
Ko sem se naslednji dan vrnila v knjižnico, je Edna rekla: »Tako vesela sem, da si se vrnila. Tebe in moža bi rada povabila k sebi domov na večerjo.«
To se mi je zdelo čudno, ker me ni poznala. Nato je rekla: »Glede vaju sem molila, ker sem čutila nekaj res posebnega, ko sem te včeraj srečala.«
Šla sva k njej domov in izvedela, da ji je nedavno umrl mož. Po večerji je na klavir zaigrala »Lord, I Would Follow Thee« (v prevodu: Gospod, sledil ti bom; Hymns, št. 220). Rekla je, da je bila to moževa najljubša hvalnica in da so jo igrali na pogrebu. Potem nama je govorila o načrtu odrešitve in naju povabila, naj greva z njo v cerkev.
Šla sva v cerkev in tamkajšnji ljudje so bili gostoljubni. Odločila sva se, da bova šla naslednjo nedeljo. Privolila sva, da naju bodo poučevali misijonarji. Edna je predlagala, da bi bile lekcije pri njej doma. Pet mesecev sva v cerkev hodila vsako nedeljo. V srcu in duhu sva bila pripravljena na krst.
André
Ko je bil najin krst oznanjen, so bili vsi videti presenečeni. »O, nista člana?« so rekli. »Ampak tu sta vsak teden!« Najin krst je bil poseben. Prisoten je bil skoraj ves oddelek.
En leto kasneje sva se pečatila v templju v Washingtonu D.C. Ko sva šla v tempelj, sva se ugotovila, da je bil to tisti grad, ki sva ga videla pred enim letom!
Giselle
Potem ko sva se v templju pečatila, nama marsikaj ni šlo.
Po 11. septembru 2001 sva s težavo podaljšala vizi. Bila sem žalostna, ker sem ravno diplomirala na bližnjem kolidžu in sem na Univerzi Maryland zaprosila za polno štipendijo. Štipendije nisem dobila, laboratorij, v katerem je delal André, pa se je zapiral.
Pomislila sva, da je morda napočil čas, da se vrneva v Brazilijo.
André
Škof nama je rekel, da bova lahko pomagala veliko tamkajšnjim članom in rasla tako, kakor v Združenih državah morda ne bi. Svetoval nama je, naj ostaneva tesno povezana s Cerkvijo.
»Pojdita v Brazilijo in služita Gospodu,« je rekel.
Potem ko sva že nekaj časa živela v Braziliji, naju je obiskal kolski predsednik in me poklical v službo škofa. Nekako sem vedel, da bom poklican. Par noči pred tem nisem mogel spati. Premišljeval sem in študiral.
Giselle
Spraševala sem se, kaj se dogaja. Videla sem, da se je, preden je poklic prejel, spremenil.
André
Ko sem začel služiti v poklicu, je imel naš oddelek osemdeset dejavnih članov. Ko sem bil razrešen, jih je cerkev redno obiskovalo veliko več, iz našega oddelka pa je šlo služit dvanajst misijonarjev. To je bilo čudovito!
Približno takrat, ko sem bil razrešen, je bil predsednik Dieter F. Uchtdorf razrešen iz Prvega predsedstva. Spomnim se, da je predsednik Russell M. Nelson rekel, da ima predsednik Uchtdorf nove pomembne odgovornosti v zboru dvanajstih apostolov.
Tri mesece kasneje so me poklicali za prvega svetovalca v predsedstvu misijona. Misijona nisem služil, vendar mi je moj poklic všeč. Rad sodelujem z misijonarji. Gospod me pozna. Vedel je, da so me kot škofa morali razrešiti zato, da lahko služim, ko in kjer je zdaj zame prav.