Iščimo Kristusovo polnost
starešina Jeffrey R. Holland
iz zbora dvanajstih apostolov
Iz nagovora na multiregionalnih duhovnih minutah za mlade odrasle, »The Measure of the Stature of the Fulness of Christ« (Mera doraslosti Kristusove polnosti), v Stanfordu v Kaliforniji v ZDA 9. februarja 2020.
V tem velikonočnem času poiščite pot k Jezusu Kristusu in njegov pomirjujoči glas.
Michael Malm: Ne bojte se
Naj vam povem nekaj misli o osebnem iskanju vsakega od vas, ki bo iskal »polnost« doraslosti v Kristusu (gl. Efežanom 4:13). Upam, da vam bodo vsaj malo koristile v tem času, ko se v življenju in v okoliščinah, v katerih ste, izoblikujete.
Nekateri ste, kjer hočete biti, ali vsaj veste, v kateri smeri želite nadaljevati svojo življenjsko pot. Zdi se, da imate nekateri pred seboj veliko blagoslovov in čudovitih odločitev. Drugi že nekaj časa in zaradi katerega koli vzroka čutite, da imate manj sreče in da so poti pred vami manj prijetne.
A kamor koli greste in kakor koli se prebijate skozi izzive, da bi tja prišli, vas prosim, pridite k Odrešeniku Jezusu Kristusu, ki je prvi obvezni korak, da boste prišli na svoj cilj, našli svojo srečo in moč ter dosegli svoj končni cilj in uspeh (gl. 1 Nefi 10:18; 2 Nefi 26:33; Omni 1:26; Nauk in zaveze 18:11).
Vse to boste lahko uresničili, če se odgovor na vprašanje »Kam greš?« (Mojzes 4:15) glasi: »Tja, kjer si ti, Gospod.«
Življenje je lahko naporno. Imamo bolečine in obžalovanja in resnične težave, ki jih je treba rešiti. Imamo razočaranja in žalost, vsakršne vzpone in padce. A Gospod in preroki so o tem, kako se s temi težavami soočiti, izrekli že dovolj spodbudnih besed, da bi zapolnili kozmični dnevnik.
»Mir vam zapuščam«
Najbolj ganljiva med temi besedami je Odrešenikova molitev za učence, celo ko se je približeval bolečinam in agoniji v Getsemaniju in na Kalvariji. Tisto noč najhujšega trpljenja, ki se je ali ki se kdaj bo zgodilo na svetu, je dejal: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. /…/ Vaše srce≈naj se ne vznemirja in ne plaši.« (Janez 14:27)
Kako sijajen pogled na življenje v urah največje agonije! Kako sploh lahko to reče, ko ve, s čim se sooča? To lahko reče, ker je on Cerkev in evangelij srečnih koncev! Zmaga je že naša! Ima vpogled v prihodnost; vidi širšo sliko.
Mislim, da imamo nekateri v sebi še tisti klišejski ostanek puritanske dediščine, ki pravi, da je nekako narobe, če te tolažijo ali ti pomagajo, ker bi morali biti ves čas zaradi nečesa nesrečni. Pripomnil bi torej, da je naročilo, naj se radostimo (gl. Janez 16:33) pri iskanju »mere doraslosti Kristusove polnosti« (Efežanom 4:13), zapoved, ki je morda celo v srcih sicer zvestih svetih iz poslednjih dni skoraj vsesplošno nespoštovana; in vendarle zagotovo nič ne bi moglo bolj žalostiti Gospodovega milostnega srca.
Čeprav bi me zelo skrbelo, če bi imel eden mojih otrok v nekem trenutku v življenju resne težave ali če bi bil nesrečen ali neposlušen, bi me vseeno neskončno bolj pobilo, če bi čutil, da mi ta otrok v tistem trenutku ne bi mogel zaupati, da mu bom pomagal, ali če bi mislil, da njegov interes zame ni pomemben ali da v moji skrbi ne bi bil varen.
V tem istem duhu sem prepričan, da nihče od nas ne more oceniti, kako močno sta v svojih ljubečih srcih ranjena Bog Oče ali njegov Sin, Odrešenik sveta, ko odkrijeta, da ljudje ne čutijo zaupanja v njuno skrb ali da se v njunih rokah ne čutijo varne ali da ne zaupajo v njune zapovedi. Prijatelji moji, že zgolj iz tega razloga smo se dolžni veseliti!
»Dovolj ti je moja milost«
Ko je Jezus napravil čudež in je s petimi hlebci kruha in dvema ribama nahranil pet tisoč ljudi (gl. Matej 14:13–21), je še svetoval glede iskanja doraslosti Kristusove polnosti. (Mimogrede, ne skrbite, da bi Kristusu zmanjkalo čudežev, s katerimi bi vam pomagal. »Dovolj ti je moja milost.« [2 Korinčanom 12:9] To je duhovna, večna lekcija o tem čudežu. Kristus ima obilno blagoslovov, ki spremljajo več košar, ki so polne ostankov! Verujte in bodite deležni njegovega ponujenega »kruha življenja«! [Janez 6:35])
Potem ko je Jezus nahranil množico, jo je odpustil in učence poslal v ribiški čoln, da bi šli na drugo stran Galilejskega jezera. Nato »je šel na goro, da bi na samem molil« (Matej 14:23).
Ko so se učenci podali v čoln, se je že večerilo in noč je bila viharna. Vetrovi so morali biti močni od samega začetka. Ti možje prav zato verjetno sploh niso dvignili jader, temveč so samo veslali – in kako močno!
To vemo zato, ker so »ob četrti nočni straži« (Matej 14:25) – nekje med tretjo in šesto zjutraj – prišli šele nekaj kilometrov daleč (gl. Janez 6:19). Do takrat je barko zajel resnično silen vihar.
A Kristus je kot vedno bdel nad njimi. Ker je Odrešenik videl, da so v težavah, je preprosto uporabil najbolj neposredni pristop do čolna in po vodi hodil skozi valove, da bi jim pomagal.
Alan Barrett: Dopolnitelj vere
»Ne bojte se!«
Učenci so se v skrajno strašnem trenutku ozrli naokrog in v temi zagledali ta čudež v poplesavajočem oblačilu, ki je po morskih valovih prihajal k njim. Ob tem pogledu so zakričali od groze, misleč, da je na valovih prikazen. Potem se je skozi vihar in temo – ko je bilo morje videti tako ogromno in njihov čoln tako majhen – zaslišal odločen in tolažeč Učiteljev pomirjujoči glas: »Jaz sem. Ne bojte se!« (Matej 14:27)
To poročilo iz svetih spisov nas opominja, da nas, ko prihajamo h Kristusu, ko iščemo njegovo polnost, oziroma ko on prihaja k nam, da bi nam to polnost prinesel, prvi korak lahko navda z nečim, kar je zelo podobno čisti grozi. Ne bi nas smel, a včasih nas. Ena velikih ironij evangelija je, da je prav tisti ponujeni vir pomoči in varnosti to, pred čemer bi v svoji človeški kratkovidnosti nemara pobegnili.
Naj je bil vzrok kakršen koli že, sem videl raziskovalce, ki so pobegnili pred krstom. Videl sem, kako so starešine pobegnili pred vpoklicem na misijon. Videl sem zaljubljene, ki so pobegnili pred poroko. Videl sem člane, kako so pobegnili pred izzivi poklicev. In videl sem ljudi, ki so pobegnili pred članstvom v Cerkvi.
Vse prepogosto pobegnemo prav pred tistim, kar bi nas rešilo in potolažilo. Evangelijske zadolžitve pogosto vidimo kot nekaj, česar se je treba bati in nato opustiti.
Starešina James E. Talmage (1862–1933) je dejal: »V življenju vsakega odraslega človeka pridejo izkušnje, podobne borbi, ki so jo z nasprotnimi vetrovi imeli pomorščaki v barki, ki sta jo premetavala vihar in preteče morje; pogosto je noč borbe in nevarnosti še dolga, preden se pojavi pomoč; in potem je odrešilna pomoč prepogosto zmotno razumljena kot velika groza. [A] kakor je k [tem učencem] prišla sredi razburkanih voda, glas Rešitelja pride k vsem, ki trdo delajo v veri: ‘Jaz sem. Ne bojte se!’«1
Pridite k Bogu
Pri povabilu, naj sprejmemo Odrešenika, pridemo k njemu in si prizadevamo posnemati polnost njegove doraslosti, je najlepše prav to, da slednje lahko naredi vsak. To ne pomeni, da vsak, ki ga poznate, želi spolnjevati zapovedi, ali da bo zapovedi spolnjeval vsak, na katerega naletite. Pomeni pa, da je zapovedi možno spolnjevati brez kakšnega posebnega daru ali podedovane nagnjenosti.
Srčno prosim za vero, ki je »sijoča in svetla in čista in krepka«, za to, da bo Kristus »priveden v vsak košček [naše] kulture«,2 in da bomo v življenju imeli mero doraslosti Kristusove polnosti (gl. Efežanom 4:13).
Življenje vas bo preizkusilo. Težave bodo prišle. Srčne bolečine vas bodo doletele. Ljubljeni bodo umrli. Kamor koli zatorej greste, najprej poiščite pot k Jezusu Kristusu. Pomnite, da vam njegovo trpljenje in vstajenje omogočata zmago nad težavami in smrtjo. Z njim sklenite zaveze in jih na svojem nadaljnjem potovanju spolnjujte.
V vsej svoji šibkosti, ki jo odkrito priznavam, hrepenim, da bi prejeli »mero doraslosti Kristusove polnosti«. Rad bi prišel k njemu. Rad bi, če je možno, da pride k meni. In te blagoslove resnično želim vsem vam.