Odvihrali smo na zakramentni sestanek
Mislila sem, da smo zamudili zakrament – spet.
Foto: Getty Images
Ko sva se z možem iz Združenih držav preselila v Vietnam, sva se odločila, da nikoli ne bomo izostali iz cerkve. Po enem letu nismo izpustili niti enega nedeljskega sestanka, pogosto pa smo bili pozni in zakrament često zamudili. Naš zakramentni sestanek se je začel ob 8.30. Pogosto je bilo videti nemogoče, da bi tri majhne otroke pravočasno pripravila za cerkev.
V družini smo se odločili, da bomo v cerkev stalno prihajali točno in vzeli zakrament. Čeprav smo se borili, smo štiri nedelje zapored v cerkev prišli točno. Opazila sem razliko, ki so jo obrodila naša prizadevanja. Med tednom smo imeli več duhovnih izkušenj.
Vendar smo se naslednjo nedeljo prebudili pozno. Ura je bila že pol osem. Možu sem rekla, da je brezupno, nato pa sem pomislila, kako bomo blagoslovljeni, če se bomo potrudili in se vseeno pripravili. Zato smo pohiteli!
Ko smo prišli v cerkev, smo zamudili dvajset minut. Čutila sem, da nam ni uspelo. Ko smo vstopili, smo slišali petje in ko sem odprla vrata, je nekdo šel h govorniškemu pultu, da bo molil.
»Ali je bila to uvodna hvalnica?« sem zašepetala misijonarju, ki je stal pri vratih.
»Da,« je rekel. »Danes smo začeli kasno.«
Onemela sem. Mislila sem, da nam spet ni uspelo, a smo v cerkev prišli še pravočasno! Po licih so mi spolzele solze, ker sem čutila, da mojo družinico in mene nebeški Oče ljubi.
Kasneje smo izvedeli, da so misijonarji, ko so tisto nedeljo prispeli v cerkev, spoznali, da nihče ni prinesel kruha za zakrament. V bližini ni bilo nobene trgovine, v Vietnamu pa je kruh težko najti. Starešini sta se po trenutku panike spomnila, da imata kruh doma.
Nekaj dni prej sta prišla k nam domov na večerjo. Tisti večer sem zanju pripravila doma spečen kruh. Cerkev se je v nedeljo zjutraj začela pozno, ker sta tekla domov po kruh, ki sem ga naredila zanju!
Bog vidi naša prizadevanja, če se potrudimo spolnjevati njegove zapovedi. Čeprav nam včasih spodleti, nas ljubi in za nas pripravi načine, da uspemo – četudi gre le za to, da bi v cerkev prišli točno.