Pomoč staršem pri vzgoji
Kaj me je pometanje naučilo o starševski vzgoji
Avtorica živi v Utahu v ZDA.
Opravila mojih otrok so mi bila v pomoč pri odgovoru na molitev.
Ilustriral: David Green
Nekega jutra sem se prebudila z občutkom preobremenjenosti. Čutila sem težo starševskih dolžnosti in sem se zelo dobro zavedala svojih šibkosti. Doživljala sem velik prepad med tem, kako sem si sebe predstavljala kot starša, in kakšna sem v resnici.
Pokleknila sem k molitvi in nebeškemu Očetu povedala, kako zelo ga imam rada. Povedala sem mu, kako zelo imam rada otroke, s katerimi je blagoslovil najino družino. In začela sem mu pripovedovati, kako si prizadevam, da bi bila dober starš, a da čutim, da mi ne gre dovolj dobro. Ko sem molila, sem premišljevala, koliko bolje bi bilo za moje otroke, če bi jih vzgajal kar Bog sam.
Nato sem v mislih zagledala podobo. Svoje otroke sem si predstavljala, kako pometajo kuhinjska tla. To je eno od številnih opravil, ki so jim dodeljena, da pomagajo v družini. Ko jih pri tem gledam, se moram včasih umakniti, ker se še učijo in spregledajo veliko mest. A jim dovolim, da to delajo, kakor tudi druga vsakdanja opravila, ker imam zanje večjo vizijo. Vem, da se bodo zaradi vse te nepopolne vaje učili in rasli. Naposled bodo to lahko naredili tako hitro in učinkovito kakor jaz. Ta vizija, kako postanejo odgovorni in neodvisni, je veliko bolj nagrajujoča, kakor če bi vse naredila sama. Otrok ne vzgajam za kratkoročni uspeh – poskušam jim pomagati, da bodo uspešni na dolgi rok.
In vprašala sem se, če morda nekaj takega ne velja tudi za naše nebeške starše. Nebeški Oče ve, da kot starši dela ne moremo opraviti popolno. Zaradi nekaterih stvari, ki jih delamo, se mora verjetno umakniti, a jih dopušča, ker ve, da se učimo in rastemo. Ima najboljši dolgoročni vpogled. Predstavlja si, da bomo nekoč postali starši kakor on, da bomo lahko ljubili popolnoma, učili učinkovito in bili popolni vzorniki. Ko smo še negotovi, ve, da razvijamo lastnosti, kot sta potrpežljivost in dobrotljivost. In tako nam v svoji modrosti dopušča, da delamo in nam ne uspe in poskusimo znova.
Kako si želim, da bi že lahko bila popoln starš! Kakor je zapisal Joseph Smith, tudi sama naredim »veliko nespametnih napak« (Joseph Smith – Življenjska zgodba 1:28). A tolaži me, ker vem, da Bog razume moje srce, kar pomeni, da ve, da si prizadevam, da bi bila učljiva. Ko me otroci vprašajo: »Kako naj tole naredim bolje?« in je videti, da bi se radi izboljšali, začutim radost. Vsaj taka sem lahko za nebeškega Očeta.
Ko sem se v mislih poigravala z vsem tem, sem doživela še en trenutek malodušja. »A kaj če moje starševske napake moje otroke prizadenejo?« sem vprašala. »Nočem jih ovirati, čeprav sama v tem procesu postajam nekaj čudovitega.«
Ponovno sem v mislih zagledala podobo svojih otrok, ki čistijo. Ko si hči iskreno prizadeva pomiti tla in potem pohiti k igri ali da bi končala naslednje opravilo, navadno jaz pomijem preostala lepljiva mesta. In pomislila sem na neskončno milost in moč Jezusa Kristusa, katerega odkupna daritev pokriva vse lepljive življenjske situacije nekoga. Njegova milost poplača moj primanjkljaj kot starša, prav kakor poplača bolečine, ki jih zaradi mojega primanjkljaja trpijo moji otroci. Njegova odkupna daritev vse to lahko ozdravi, česar ne more razumeti nihče od nas.
Osebno razodetje, ki sem ga prejela tisti dan, me močno tolaži. Čutila sem, da me Duh uči, da so moja najboljša prizadevanja v sodelovanju z Gospodom dovolj. Vem, da bo nebeški Oče še naprej deloval v življenjih mojih otrok, malo po malo, da bo naredil popolno, kar jaz delam tako nepopolno. Moji otroci z njegovo pomočjo nekega dne po svojih zaslugah lahko zasijejo prav tako močno, kakor če bi jih od samega začetka vzgajal nebeški Oče. Razen če bo njegov načrt v procesu uspel spremeniti tudi mene – me posvetil in oblikoval, da mu bom postala bolj podobna. O kako velika je modrost našega Boga!