Premagovanje posvetnih skrbi
starešina Hans T. Boom
sedemdeseteri
Posvetne skrbi me ne smejo odvrniti od spolnjevanja Božje besede.
Ves popoldan sem bil na kolesu in se v iskanju službe vozil od enega podjetja do drugega.
Ilustriral: Liam O’Farrell
Četudi so nam obljubljeni veliki blagoslovi, če nas skrbijo posvetne skrbi namesto Gospodova volja, bomo te blagoslove izgubili. Slednje jasno ponazarja izkušnja nekega moža v prvih dneh obnove.
James Covel je bil štirideset let duhovnik neke druge vere, a ko je slišal za obnovljeni evangelij, »se je z Gospodom zavezal, da bo poslušen vsaki zapovedi, ki mu jo bo Gospod dal po preroku Josephu« (Nauk in zaveze 39, glava razdelka). Gospod je Covlu preko Josepha rekel: »[Č]e boš le prisluhnil mojemu glasu, ki ti pravi: Vstani in se krsti in se umij svojih grehov in kliči moje ime in prejel boš mojega Duha in tako velik blagoslov, kakršnega še ne poznaš.« (Nauk in zaveze 39:10)
A Covel je kmalu »zavrnil Gospodovo besedo in se vrnil k svojim prejšnjim načelom in ljudem« (Nauk in zaveze 40, glava razdelka). Ko je Gospod govoril o Covlu, je rekel, da »je sprejel z veseljem, toda Satan ga je takoj skušal in zaradi strahu pred preganjanjem ter posvetnih skrbi je besedo zavrnil« (Nauk in zaveze 40:2). Ker so Covla skrbele posvetne skrbi, je bil ob blagoslov, ki mu ga je obljubil Gospod.
Naj ostanem ali grem?
V življenju sem se naučil, da ne smemo dovoliti, da bi nas posvetne skrbi odvrnile od tega, da bi bili poslušni Gospodu. Odraščal sem v čudovitem in ljubečem domu, v katerem sta nas starša dobro poučevala evangelij in je njuna ljubezen do nas odražala ljubezen nebeškega Očeta do njegovih otrok.
Ko sem imel šestnajst let, so mi predlagali, naj grem delat na ranč v Združenih državah, kjer bi si nekega dne lahko postavil hišo. To mi je bilo všeč, ker je moja domovina Nizozemska čisto majhna država in se v njej gnete prebivalcev.
Pravzaprav so vsi predniki po očetovi strani čutili podobno željo, da bi živeli nekje drugje. Preselili so se v Indonezijo, ki je bila nekdaj nizozemska kolonija. Povsem sem lahko razumel zakaj. V Indoneziji je vreme prijetno, pokrajina je lepa in prostora je v obilju. V mojih genih je isto veselje do potovanja, ki je navdihnilo moje prednike. Naj v iskanju uspeha in pustolovščin domovino zapustim tudi jaz?
Ko sem se odločal, mi je oče izročil pismo, ki ga je njemu in sestram pred veliko leti pisal predsednik misijona Donovan van Dam. Predsednik Dam jih je prosil, naj ostanejo na Nizozemskem in tam gradijo Cerkev. Oče mi je povedal, da se je odločil narediti točno to. In ker je bilo na pismu ime družine Boom, sem bil sedaj na vrsti, da spoznam, kaj naj naredim.
V letih po drugi svetovni vojni se je veliko članov Cerkve izselilo v Ameriko in Kanado. To se je dogajalo še v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja kljub spodbujanju cerkvenih voditeljev, naj člani ostanejo v svojih domovinah in Cerkev krepijo, kjer živijo. V duhu molitve sem tudi sam sprejel odločitev, da bom ostal in gradil Cerkev na Nizozemskem, čeprav v celoti nisem razumel, kaj bo to pomenilo v prihodnosti.
Odločitve, odločitve
Ko sem v poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja končal srednjo šolo, je bila nizozemska ekonomija v težavah. Stopnja brezposelnosti je bila visoka. Na splošno so bile stvari videti žalostno. Srednješolci so se stežka odločali, kaj naj naredijo.
Moj oče je služil kot predsednik veje. Sem ter tja se je z mano pogovarjal o možnosti služenja rednega misijona. Seveda bi bilo to nekaj čudovitega. Tega sem se veselil vse življenje.
A nisem razumel, kako mi bo služenje misijona pomagalo preživljati mojo bodočo družino. Od otroštva sem si vselej močno želel, da bi nekega dne našel ljubezen svojega življenja in da bi skupaj ustvarila družino.
Takrat sem imel sedemnajst let in ker nisem vedel, kaj naj naredim, sem se nadalje izobraževal. A po nekaj tednih sem ugotovil, da me to področje študija ne bo osrečevalo. Spraševal sem se, ali mi bo sploh omogočilo stalno službo. Razmišljal sem, da bi šolo pustil.
Starša glede tega nista bila zadovoljna. Rekla sta mi, da šolo lahko pustim le, če bom imel službo. Verjetno sta zaradi finančne krize mislila, da je nikakor ne bom mogel najti. Ves popoldan sem bil na kolesu in se vozil od enega podjetja do drugega. Naposled me je neko podjetje najelo za delo v skladišču.
Moj načrt
Čeprav sem to začasno delovno mesto sprejel, sem imel načrt. Postal bom policist. Delo za vlado bo pomenilo varen način preživljanja moje bodoče družine in vse se bo dobro izšlo.
Spominjam se dne, ko sem šel na izpite, da bi me sprejeli v policijsko šolo. Zgodaj zjutraj sem šel na vlak in ves dan imel najrazličnejše teste. Na koncu dneva so me poklicali v pisarno. Povedali so mi, da sem opravil vse teste in da bi me radi imeli, a ker sem star sedemnajst let, sem premlad. Rekli so mi, naj ponovno poskusim čez eno leto.
Svet se mi je sesul in vso pot domov sem premišljeval: »Kaj pa zdaj?« Doma je oče poslušal moje razočaranje in predlagal, da mi da blagoslov. Pričakoval sem, da mi bo Gospod rekel, da bo vse še dobro in da me bodo čudežno sprejeli na policijsko akademijo. Gospod mi je namesto tega rekel, da bom, če se bom odločil, da ga bom postavil na prvo mesto, vselej imel za kruh in sredstva, da bom skrbel za svojo bodočo družino.
Boljši načrt
V odziv na molitve sem prejel odgovor, da zame to, da Gospoda dajem na prvo mesto, pomeni služenje rednega misijona. To sem vselej nameraval narediti, a nisem videl, kako bo en korak vodil k drugemu. Sedaj sem vedel, da bom služil misijon, in to sem po možnosti hotel narediti čim prej.
Takrat je misijon stal deset tisoč guldnov v stari nizozemski valuti ali približno plačo enega leta. Še naprej sem delal v skladišču in do poletja 1981 sem imel deset tisoč guldnov. Prav tako sem dopolnil osemnajst let. Moj oče, predsednik veje, mi je rekel, da sem za misijon premlad, kar sta mi rekla tudi predsednik okrožja in predsednik misijona. Takrat si moral biti star devetnajst let. A na osemnajsti rojstni dan sem sam od sebe šel k zdravniku in zobozdravniku in ju prosil, da sta izpolnila svoj del na moji misijonarski prijavnici.
Nekako mi je uspelo svoje voditelje pripraviti, da so imeli z mano razgovore in oddali prijavnico. Nato smo čakali. Nisem vedel, da je oče kot predsednik veje prejel pismo. Prijavnica se je vrnila k njemu z obvestilom, da sem premlad. A tega mi še ni hotel povedati, zato ga je tedne nosil s seboj v žepu obleke. Na srečo je v tem času prejel še eno obvestilo. Glasilo se je, da so bratje v nekaterih okoliščinah pripravljeni dovoliti, da gredo mladeniči prej, če so dobro pripravljeni. Kmalu sem bil poklican na služenje in dodelili so me v angleški misijon Vzhodni London. Moj misijon je postal blagoslov mojega življenja.
Gospodovi blagoslovi
Ko sem se vrnil z misijona, sem po treh mesecih srečal ljubezen svojega življenja. Leto kasneje sva se poročila in pečatila v angleškem templju v Londonu. Ekonomija še vedno ni bila v dobrem stanju, a vedno mi je uspelo najti službo in poskrbeti za družino. Vedno smo imeli za kruh in streho nad glavo.
Ko sem bil misijonar, je bil naslednji odlomek eden mojih najljubših: »[Č]e boš izpolnjeval Božje zapovedi, [boš] v deželi uspeval.« (Alma 36:1) To je postalo moje vodilo in odločil sem se narediti, kar je naredil oče – ostati na Nizozemskem in graditi Cerkev v domovini.
Družina starešine in sestre Boom leta 2019. Od takrat se je rodila še ena vnukinja.
Danes je mala veja, v kateri sem odraščal, čudovit oddelek, kjer so najini vnuki deležni družbe številnih prijateljev, ki se zberejo v ogromni Osnovni. Najini sinovi imajo dobre poklice in so blagoslovljeni, da imajo vedno za kruh. Vidim, da je moja odločitev vplivala na naslednji rod, ki si prav tako želi v življenju Gospoda dati na prvo mesto.
Hvaležen sem, da sem se zgodaj v življenju naučil, da je to, da premagamo posvetne skrbi in na prvo mesto damo nebeškega Očeta, pravilna odločitev. Dal mi je blagoslove, ki jih sicer ne bi poznal.