»Prostor za rast«, Liahona, julij/avgust 2022.
Zvesto staranje
Prostor za rast
Gospod je vedel, da bom ponovno uspevala in se razcvetela.
Odkar mi je umrl mož Jerold, je minilo že več let. Rak je prišel hitro in agresivno in v treh mesecih je mož odšel. Ko sem delala na dvorišču, sem premišljevala o njem.
Ko sem presajala rastlino, se mi je porodila misel. Preden sem posegla vmes, je rastlina dobro uspevala. Doma sem jo imela v cvetličnem lončku, v katerem je že bila, vendar ni uspevala. Vedela sem, da če je v v nekem trenutku ne bi presadila, bi najverjetneje nehala cveteti in morda celo prenehala rasti. Zagotovo tano ne bi mogla najbolje uspevati.
Zato sem se odločila, da bom rastlini dala prostor za rast, tako da jo bom presadila v večji cvetlični lonček. Ne v ogromen cvetlični lonec – temveč v takega, ki je bil le pet centimetrov večji v premeru. Če bi ji dala preveč prostora, bi bila lahko preveč zalita in bi ovenela zaradi gnitja korenin.
Pričakovala sem, da se bo rastlina stežka prilagodila. Bilo ji je precej udobno, zaščitena v cvetličnem lončku, na katerega je bila navajena. Ni se zavedala, da ji bo sprememba pomagala, da bo še rasla. Vseskozi sem morala skrbeti zanjo, ji namenjati zadostno svetlobo, vodo in dodatna gnojila, ki jih je potrebovala pri prilagajanju. Vedela sem, da bo naposled uspevala in spet zacvetela.
Ko sem premišljevala o svojem vdovskem življenju, sem spoznala, da sem kakor ta rastlina. Bilo mi je udobno. Dobro mi je šlo. A ko mi je umrl mož, sem slišala Duha šepetati, da vstopam v novo obdobje rasti. V življenju se moram še kaj naučiti in postoriti.
V naslednjih dveh letih je v našem oddelku umrlo še sedem drugih mož. Svoje novoovdovele prijateljice sem začela prositi, da bi se dobile, se pogovarjale, obiskovale in druga drugi služile – da bi se vsaka od nas počutila malo manj osamljeno. Nobena od nas se ne bi odločila, da bi jo »presadili«. A ko sem se prilagajala na življenje brez moža, sem spoznala, da lahko nudim podporo drugim, ki se soočajo s podobnim izzivom. Prav tako sem ugotovila, da je veliko priložnosti, da čas preživim z otroki in vnuki ter jim potrdim, da bo naša družina v naslednjem življenju lahko skupaj zaradi odkupne daritve Jezusa Kristusa.
Nikdar nisem pričakovala, da bom rasla, ker sem izgubila moža. A vmes je posegel nebeški Oče in me »presadil« in mi dal prostor za rast, tako da me je dal v malo večji cvetlični lonček – dal mi je nov izziv, ki mi je nudil priložnost za rast.
Jerolda še vedno vsak dan pogrešam. Po več letih se še vedno lovim, ko se poskušam prilagoditi spremembam, ki izhajajo iz tega, da sem brez njega. A vem, da bo Gospod vseskozi skrbel zame. Sčasoma in če mu bom zaupala, bom uspevala in ponovno zacvetela.
Avtorica živi v Idahu v ZDA.