»Misijonarji neoznanjevalci: gradnja kraljestva s služenjem in ljubeznijo Liahona, julij/avgust 2022.
mladi odrasli
Misijonarji neoznajevalci: gradnja kraljestva s služenjem in ljubeznijo
Spraševala sem se, ali služenje neoznanjevalskega misijona pomeni, da nisem »dovolj dobra«.
Ko me je kolski predsednik prvič vprašal, ali bi bila pripravljena služiti neoznanjevalski misijon, je bila moja prva misel: »Da!«
Zaupala sem, da ima Gospod zame delo, in verjela, da mi bo, kar koli želi od mene, prineslo rast in srečo, ker me ljubi in želi, kar je zame najbolje.
Moja druga misel je bila: »Kaj je neoznanjevalski misijon?«
Moj kolski predsednik je pojasnil, kaj je neoznanjevalski misijon, ko sva se tisto nedeljo sestala v njegovi pisarni, a sem to oziroma pomembnost slednjega v resnici razumela šele veliko kasneje. Takrat sem se celo spraševala, ali ta poklic pomeni, da je z menoj nekaj narobe, ker še nisem videla višjega cilja, ki ga imajo neoznanjevalski misijoni.
Ali so me potrebovali?
Poziv na služenje sem prejela približno en mesec, preden se je moj misijon dejansko začel. To je pomenilo, da sem se sestala s svojimi misijonskimi voditelji, se udeležila konference za misijonarje neoznanjevalce v mojem področju in so me celo prosili, naj vodim preučevanje z družabnico za dve drugi sestri v mojem področju, dokler me ne bodo oddelili.
Mesec, preden sem dobila poziv in sem imela »poslovilni« govor (čeprav nisem šla nikamor), sem uporabila za spoznavanje neoznanjevalskih misijonov in misijonarjev neoznanjevalcev okrog mene.
Na konferenci za misijonarje neoznanjevalce, ki sem se je udeležila, sem izvedela, da veliko misijonarjev neoznanjevalcev, ko jih pokličejo, sprva čuti, kakor da niso dovolj dobri, da bi služili oznanjevalski misijon. Boječe sem se spomnila lastnega začetnega odziva na moj poziv.
Naposled sem spoznala, da na neoznanjevalski misijon nisem bila poklicana zato, ker ne bi bila primerna, temveč ker je tako zame naročil nebeški Oče. Nisem bila »manj kot« misijonarji oznanjevalci; temveč me je potreboval zato, da drugače služim pri gradnji njegovega kraljestva. Dobila sem močno pričevanje, da so za nebeškega Očeta vsi misijonarji pomembni in da so pomembni za njegovo delo, ker mu vsi misijonarji želijo služiti in ker želijo služiti njegovim otrokom.
Potem ko sem več izvedela o drugih misijonarjih neoznanjevalcih v področju, jih srečala in slišala njihove zgodbe, sem vedela, da so čudoviti, pravični Gospodovi služabniki. Spoznala sem, da čeprav smo se nekateri na začetku svojega misijona malce smilili samim sebi, smo vsi prišli do istega zaključka: Gospod ljubi misijonarje neoznanjevalce in da smo prav tam, kjer želi, da smo, da se učimo in rastemo, ko mu služimo kot njegove roke na zemlji.
Kako misijonarji neoznanjevalci gradijo Sion
Misijonarji so tako pomembni na vsakem položaju, kjer služijo. Potrebujemo misijonarje, ki za dve leti zapustijo svoje družine in domove, zato da učijo in pridigajo evangelij vsemu svetu. A utrjevati moramo tudi sionske skupnosti, navdani z ljubeznijo do drugih in željo, da bi služili in spodbujali najmanjše med njimi. To počnejo misijonarji neoznanjevalci. Sion gradimo tako, da ustvarjamo kulturo ljubezni in služenja. To ustvarja odprto, pravično in spodbudno skupnost za vse člane Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni – dolgoletne člane, nove spreobrnjence in vsakogar.
Moj neoznanjevalski misijon pri cerkvenih revijah mi je pomagal uvideti, kako sem resnično blagoslovljena. Kar sem se v vsem življenju naučila o preizkušnjah, lahko uporabim zato, da spodbujam druge, ki imajo težave. Svoje izkušnje sem poskusila povedati drugim in jih s tem spodbuditi, da so spregovorili o svojih zgodbah. Vsi Božji otroci so pomembni. Moj neoznanjevalski misijon mi je pomagal, da jim naklanjam več milosti, in mi omogoča, da jih imam rada takšne, kakršni so, ko si skupaj prizadevamo, da bi prišli h Kristusu.
Misijonarji neoznanjevalci svoj čas in energijo posvečajo ustvarjanju Siona na številne različne, a koristne načine. Nekateri pomagajo pri fizičnem služenju na krajih, kot so Welfare Square ali lokalna prehranska skladišča. Obstajajo misijonarji neoznanjevalci, ki urejajo tempeljsko ozemlje in ki služijo kot uredbeni delavci v templju. Nekateri razdeljujejo hrano otrokom, ki je nimajo, ko ni pouka, in jim služijo tako, da jih spodbujajo. Drugi pomagajo pri oznanjevanju evangelija in krepijo člane, ki ga že imajo. Obstajajo celo misijonarji, ki vzdržujejo različne vrste cerkvenih delovnih vozil.
Misijonarji neoznanjevalci služijo tudi drugače, denimo izdelujejo napise za škofe v cerkvenih zgradbah, sodelujejo s cerkvenim snemalnim studiom in čistijo veliko, veliko stvari, da sredi covida-19 vsi ostajajo varni. Kakršne koli že so naše raznolike zadolžitve, sodelujemo pri gradnji Siona, tako da skrbimo za okolje ljubezni in nesebičnega služenja.
Vsi misijonarji sodelujemo pri vsakdanjem branju svetih spisov, poučevanju lekcij, hodimo na lekcije in okrožne svete ter krepimo in spodbujamo drug drugega in vse okrog sebe, naj to je ali ni v sklopu naših uradnih zadolžitev.
Ena najpomembnejših stvari, ki jih delam, je manj povezana z mojo uradno zadolžitvijo v zvezi s skupino za vsebino za mlade odrasle za cerkvene revije in bolj s služenjem drugim misijonarjem v moji skupini na območju Tempeljskega trga. Služim tako, da poskrbim, da čutijo, da jih nekdo vidi in sliši, in da vedo, da zanje skrbim in da pripadajo.
Mar tega ne počnejo vsi misijonarji? Mar vsi misijonarji po svetu ne potrjujejo vsakomur, da ima tu, v Božjem kraljestvu, vsak Božji otrok svoj pomembni prostor? Misijonarji oznanjevalci svet učijo, da je Božje kraljestvo na zemlji, misijonarji neoznanjevalci pa pomagajo, da drugi vidijo, kakšno naj bi bilo takšno kraljestvo, ko se pripravljamo na drugi Odrešenikov prihod – kraj, kjer se naša srca obračajo k drugim, kjer služimo brez zadržkov in kjer drugim pomagamo spoznati, da pripadajo.
Služimo, kakor bi Odrešenik – tako da pridemo do vsakogar
Kakor koli služimo in kjer koli služimo, je nekaj, kar delajo vsi misijonarji – služijo, kakor je Jezus Kristus, tako da služijo posameznikom.
Bolj kot izvajanje naših osebnih zadolžitev je »naš namen pomagati drugim, da pridejo h Kristusu, tako da jim služimo, kakor bi jim Odrešenik. Služimo prostovoljno v dobrodelnih organizacijah, na cerkvenih položajih in v skupnosti. Služili bomo vsakemu posamezniku v Odrešenikovem imenu, prav kakor je Odrešenik, in izkazovali njegovo ljubečo prijaznost.«1
Misijonarji neoznanjevalci cenimo besede, ki predstavijo naše namen, ker vemo, da Odrešenik služi nam kot posameznikom in ker občutimo njegovo ljubečo prijaznost. Na misijonu občutim Odrešenikovo ljubečo prijaznost, ko ga vse bolj spoznavam, ker so moje preizkušnje postale lahke, ker se je moje pričevanje okrepilo in ker me imajo misijonarji okrog mene radi in me spodbujajo.
Misijonarji neoznanjevalci si prizadevamo Kristusovo ljubečo prijaznost prinašati vsem okrog sebe, ko svoja življenja posvetimo temu, da prav to delamo ves svoj misijon – in preostanek svojega življenja.