Orodje v Gospodovih rokah

starešina Ciro Schmeil

od sedemdeseterih

Če bomo sledili Duhu in če bomo v srcu pripravljeni, nas bo Gospod vodil, da bomo naredili to, za kar nas potrebuje.

Biti orodje v Gospodovih rokah je v resnici precej lahko. Samo dopustiti moramo, da nas vodi Duh, in imeti moramo pogum, da sledimo njegovemu navdihu. Tako je bilo, ko so se ženini starši leta 1968 pridružili Cerkvi. Mlad misijonar, ki je hotel biti orodje v Gospodovih rokah, je pripomogel, da je njihova družina prišla v Cerkev.

Tast in tašča sta se enkrat sestala z misijonarjema, a po tistem tast ni več hotel nadaljevati. Nato je bil v področje premeščen nov misijonar, starešina Fetzer, in ta mladi misijonar in njegov družabnik sta začutila navdih, naj družino obiščeta in ji služita. Starešini Fetzerju se je uspelo dotakniti src družinskih članov tako, kakor se drugim misijonarjem ni.

Naslednjih šest mesecev sta misijonarja skrbela za družinske potrebe. Sčasoma se je ženinih staršev dotaknil Duh in sta se pridružila Cerkvi. Prejela sta blagoslove, ki pridejo, če sklenemo in spolnjujemo zaveze. Preko njiju se je Cerkvi pridružilo več družin in prejelo evangelijske blagoslove.

To se je deloma zgodilo zato, ker je bil mladenič iz Utaha pripravljen »Bogu dopustiti, da zmaga« v njegovem življenju. Imel je pogum, da je zapustil domače udobje, se naučil novega jezika in Gospodu služil v Braziliji.

Preprost pogovor

Približno pred enim letom je moja žena Alessandra na telefon dobila sporočilo sestre iz najinega domačega oddelka v Braziliji. Minilo je več kot dve leti, kar sta se nazadnje srečali. Ta sestra je pisala: »Ne vem, kako sem na enega svojih najslabših dni v življenju prišla v Cerkev. Ko sem, si me videla. Prijela si me za roko in mi rekla, naj prisedem k tebi. Pogovarjala sem se s teboj. Prisluhnila si in mi svetovala.«

Takrat se je pogovor zdel preprost. A izkazalo se je, da je bila to za mojo ženo priložnost, da je bila orodje v Gospodovih rokah. Služila je tej dragi sestri, ki je preživljala težke čase. Alessandra o tem v resnici ni razmišljala. Preprosto je začutila navdih, naj prisluhne in nudi tolažbo, in se je na navdih odzvala. Zdaj je po več kot dveh letih prejela to besedilno sporočilo te sestre, v katerem je izrazila svojo hvaležnost.

Zaradi teh dogodkov sem spoznal, da ne potrebujemo poklica, da smo orodje v Gospodovih rokah. Samo željo moramo imeti. »Če imate torej željo, da bi služili Bogu, ste poklicani na delo.« (Nauk in zaveze 4:3)

»[P]rav za čas, kakršen je zdaj«

V Stari zavezi beremo o še eni osebi, ki je služila kot orodje v Božjih rokah. Estera je bila mlada ženska, ki je zgodaj izgubila starše. Odraščala je pri bratrancu Mordohaju.

Ko se je kralj Ahasver ločil od kraljice Vašti, je za svojo novo kraljico izbral Estero. »Kralj je vzljubil Estero bolj kot vse druge žene in našla je milost in naklonjenost pred njim.« (Estera 2:17) Estera je bila Judinja, a kralj tega ni vedel.

Haman, eden od kraljevih svetovalcev, je bil povišan, da je sedel pred vsemi knezi, ki so bili z njim (gl. Estera 3:1). In sodeloval je v zaroti, da »pokončajo, pomorijo in pogubijo vse Jude, od mladeniča do starca« (Estera 3:13).

Ko je Estera izvedela za Hamanovo zaroto, jo je Mordohaj rotil, naj govori s kraljem. To bi bilo zanjo zelo tvegano, a Mordohajeve besede so ji vlile pogum. Izjavil je: »Kdo ve, če nisi prav za čas, kakršen je zdaj, prišla do kraljevega dostojanstva?« (Estera 4:14)

»[Č]e moram umreti, umrem,« je rekla (Estera 4:16) in je šla h kralju, ne da bi jo dal poklicati. To je bil prestopek, ki so ga kaznovali s smrtjo. Estera je zaradi svojega poguma lahko vplivala na kralja. Posledično je izdal odredbo, naj se Judom prizanese. V njej »je /…/ Judom po vseh mestih dovolil, da se zberejo in postavijo v bran za svoje življenje« (Estera 8:11).

Vsaka vloga je pomembna

Estera je bila pripravljena biti orodje v Gospodovih rokah. Bila je pripravljena, ker je bila v življenju poslušna in predana. Ko pomislim, da je šla v kraljev notranji dvor brez povabila, občudujem njen pogum. To me spominja na prošnjo predsednika Russella M. Nelsona vsem nam, naj Bogu dopustimo, da v naših življenjih zmaga.¹ Estera je bila pripravljena dopustiti, da je zmagal Bog.

Tudi Esterin bratranec Mordohaj je bil orodje v Gospodovih rokah. Estero je dobro vzgojil. Podpiral jo je, opogumljal in navdihoval. Vsak do nas mora igrati svojo vlogo in vsaka vloga je enako pomembna in odločilna.

Gospod je Estero postavil v kraljevo hišo z namenom – da bi rešila Jude. Prav kakor je Gospod naredil z Estero, tudi nas postavi tja, kjer lahko pomagamo, da lahko izpolni svoje namene. Zato moramo biti pripravljeni in vredni, ko se soočamo s priložnostmi, ki jih predstavi.

Priložnosti vse okrog nas

Priložnosti za to, da smo orodje v Gospodovih rokah, so vse okrog nas. Naša odgovornost je, da smo se pripravljeni odzvati. Pogosto ne vemo, kdaj in kako se bodo te priložnosti pojavile. Živeti moramo vredni družabništva Svetega Duha in imeti voljno srce. Potem nas bo Gospod vodil, da bomo naredili to, za kar nas potrebuje.

V Nauku in zavezah 35:3 Gospod Sidneyju Rigdonu reče: »[O]zrl sem se nate in na tvoja dela. Slišal sem tvoje molitve in te pripravil za večje delo.«

Gospod nas pozna in ima za vsakega od nas delo. Včasih je to delo, ki ga lahko opravimo le mi. To delo je lahko doma, ko kot starši pomagamo sinu ali hčeri, ki ima težave. Ali pa je v okviru naših cerkvenih odgovornosti. Pravzaprav je lahko karkoli, kjerkoli in s komerkoli.

Predsednik Dieter F. Uchtdorf, takrat drugi svetovalec v Prvem predsedstvu, je rekel: »Gospod vam je to odgovornost dal z razlogom. So ljudje in srca, do katerih lahko pridete in se jih dotaknete samo vi. Morda tega prav tako ne bi mogel narediti nihče drug.«²

Predsednik Uchtdorf je rekel tudi: »Ko posnemamo njegov popolni vzor, naše roke lahko postanejo njegove, naše oči njegove oči, naše srce njegovo srce.«³

Kakor Estera, Mordohaj, starešina Fetzer, moja žena in številni drugi smo lahko orodja v Gospodovih rokah.