Starešina Ezra Taft Benson obišče svete na Poljskem

Prvo predsedstvo je starešino Bensona iz zbora dvanajstih apostolov zadolžilo, da je po drugi svetovni vojni nadzoroval cerkvena dobrodelna prizadevanja v Evropi. V enajstih mesecih njegovega bivanja tam je prepotoval več kot šestindevetdeset tisoč kilometrov. Za njim so ruševine Varšave na Poljskem.

Ezra Taft Benson se je nekega hladnega nedeljskega večera poleti 1949 s sopotnikoma peljal po grozljivo tihih ulicah Zełwągija na Poljskem. Popotnike so ves dan utrujale luknjaste ceste in močno deževje, a ko so se možje približevali cilju, se je slabo vreme naposled razjasnilo.

Zełwągi je bil nekoč del Nemčije in takrat poznan kot Selbongen. A državne meje so se po vojni premaknile in veliko srednje in vzhodne Evrope je prišlo pod vpliv Sovjetske zveze. Leta 1929 je selbongenska veja zgradila prvo zgradbo za bogoslužje svetih iz poslednjih dni v Nemčiji. A po šestih letih vojne so sveti v vasi životarili.¹

Dejstvo, da je starešina Benson sploh bil na Poljskem, se je zdelo kakor čudež. Ker na Poljskem ni delovala nobena telefonska povezava, si je z družabnikoma prizadeval, da bi stopil v stik z uradniki, ki bi jim lahko pomagali priskrbeti dokumente, da bi vstopili v državo. Apostol je šele po veliko molitvah in večkratnih stikih s poljsko vlado lahko prejel potrebne vize.²

Ko se je džip približeval stari zgradbi za bogoslužje v Zełwągiju, se je večina ljudi na ulicah razbežala in poskrila. Starešina Benson in družabnika so ustavili vozilo pred zgradbo in stopili iz njega. Predstavili so se ženski v bližini in vprašali, ali so našli kapelo svetih iz poslednjih dni. Ženski so v oči stopile solze olajšanja. »Bratje so tu!« je zaklicala v nemščini.

Ljudje so nemudoma prišli izza zaprtih vrat ter vzklikali in jokali od radosti. Zełwągijski sveti tri leta niso imeli stika z generalnimi cerkvenimi voditelji, tisto jutro pa se jih je veliko postilo in molilo, da bi jih obiskal misijonar ali cerkveni voditelj. V nekaj urah se je zbralo okrog sto svetih, da bi slišali govoriti apostola.

Ko je starešina Benson govoril svetim, sta v kapelo stopila dva oborožena poljska vojaka. Občestvo je od strahu otrpnilo, apostol pa je vojakoma pomignil, naj se usedeta bolj spredaj v sobi. V svojem govoru je poudaril pomembnost svobode. Vojaka sta pozorno poslušala, ostala na svojih stolih do zaključne pesmi in odšla, ne da bi povzročila incident. Starešina Benson se je potem sestal s predsednikom veje, pustil hrano in denar za svete ter jim zatrdil, da prihaja še več pomoči.³

Starešina Benson je kmalu zatem pisal Prvemu predsedstvu. Bil je opogumljen, ker je videl, da je cerkvena pomoč dosegla svete v Evropi, vendar ga je skrbelo zaradi težav, s katerimi so se še vedno soočali.

»Morda nikdar ne bomo vedeli za številne koristi čudovitega cerkvenega dobrodelnega programa, ki so jih imeli ti in drugi sveti v Evropi,« je napisal, »a nedvomno je rešenih veliko življenj, vera in pogum številnih naših predanih članov pa sta močno okrepljena.«⁴