»Upanje in tolažba v Kristusu«, Liahona, sept. 2022.
Upanje in tolažba v Kristusu
Oklenimo se obljube, da se Gospod svojih zvestih svetih spomni in jim poplača.
Svoje najvišje upanje lahko zasidramo v Jezusu Kristusu in njegovi odkupni daritvi.
Scott Law: fotografija roke Kristusovega kipa
Jens in Ane Cathrine Andersen sta imela globoko in trajno pričevanje, da je obnovljeni evangelij Jezusa Kristusa pravi. Navzlic jeznim množicam ter preganjanjem skupnosti in župnije sta se leta 1861 pridružila Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni.
Do spomladi naslednjega leta sta se odločila slediti klicu Siona, ki ju je klical iz osem tisoč kilometrov oddaljene doline Slanega jezera Zbiranje v Sionu je pomenilo, da sta za seboj pustila svoje dobro življenje na Danskem – vključno s prijatelji, širšo družino in lepo kmetijo, ki se je rodove predajala od očeta na najstarejšega sina. Kmetija, ki se je nahajala v vasi Veddum blizu Aalborga na rodovitnem jutlandskem polotoku na severnem Danskem, je bila velika in so na njej veliko pridelali. Dajala je delo ducatu ljudi ter družini Andersenovih prinašala spoštovanje in sredstva za življenje.
Ker sta Jens in Ane Catherine svoja sredstva razdelila med druge spreobrnjence, sta plačala stroške selitve približno šestdesetim drugim svetim, ki so odšli v Sion. Andersenova sta se 6. aprila 1862 z osemnajstletnim sinom Andrewjem pridružila štiristo drugim danskim svetim na majhnem parniku Albion in odplula v Hamburg v Nemčiji. Ko so dva dni kasneje prispeli v Hamburg, so se pridružili še več drugim svetim, ki so se zbrali na večji ladji, da so se podali na potovanje čez Atlantik.
Radost zbiranja v Sionu pa se je kmalu spremenila v žalost. Več otrok, ki so se vkrcali na Albion, je prenašalo ošpice. Ko je bolezen kosila med vrstami priseljencev, je umrlo štirideset otrok in več odraslih in so jih pokopali v morju. Med njimi je bil devetinštiridesetletni Jens Andersen, moj prapraded.
Jensove sanje, da bi z družino in drugimi danskimi svetimi prišel v Sion in ga gradil, so se končale le deset dni po izplutju iz Hamburga. Neki zgodovinar je zapisal: »Jens Andersen iz [Vedduma] v Aalborgu, rešitelj, ki kakor Mojzes nikoli ni stopil v obljubljeno deželo, je pomagal nič manj kot šestdesetim drugim priseljencem; smrt ga je poklicala leta 1862 na Severnem morju kmalu potem, ko so odrinili [iz Nemčije].«1
Preizkušnja tega življenja
Ali je bilo žrtvovanje družine Andersen – za seboj so pustili udobno kmetijo in izgubili ljubečega moža in očeta – tega vredno? Prepričan sem, da bi svet rekel ne. A svetu primanjkuje vere, daljnovidnosti in »vidika večnosti«,2 ki ga ponuja obnovljeni evangelij Jezusa Kristusa.
Ta vidik nam pomaga razumeti naše življenje smrtnikov in njegove številne preizkušnje. Soočamo se s strahom, skušnjavo, grehom, izgubo in osamljenostjo. Sanje nam razblinijo bolezen, nesreča, obup in smrt. Bremena se nam včasih zdijo težja, kot jih lahko prenesemo.
»Čeprav se bodo podrobnosti razlikovale, se tragedije, nepričakovani testi in preizkušnje, tako telesne kot duhovne, dogajajo vsakemu od nas, ker je takšno življenje,« je dejal starešina Neil L. Andersen iz zbora dvanajstih apostolov. Dodal je: »Iščemo srečo. Hrepenimo po miru. Upamo na ljubezen. In Gospod nas obsipa z osupljivim obiljem blagoslovov. Vendar je kljub radosti in sreči eno zagotovo: Prišli bodo trenutki, ure, dnevi, včasih leta, ko boste v duši doživljali ranjenost.«3
Pogumno se soočimo z grenkim, da bomo lahko okusili sladko (gl. Nauk in zaveze 29:39). Z besedami preroka Izaije smo vsi prečiščeni – in izvoljeni – »v topilnici trpljenja« (Izaija 48:10).
Obljuba odkupne daritve
Fotografija Alana Brenta Harderja: Kristusov kip
Stiska je del Očetovega »velikega načrta sreče« (Alma 42:8, gl. tudi 2 Nefi 2:11). A v tem načrtu sta osrednja tolažba in upanje, ki izhajata iz »velike in sijajne odkupne daritve«.4 Jezus Kristus nas je prišel rešit s svojo odkupno daritvijo. (Gl. Alma 36:3.)
Odrešenik »se je spustil pod vse stvari« (Nauk in zaveze 88:6), da bi prevzel naše stiske in napake. Ve, kako nam pomagati, ker v celoti razume, kaj in zakaj nas boli.
»Ker je Odrešenik pretrpel vse, kar bi mi lahko kdaj občutili ali doživeli, lahko pomaga šibkim, da postanejo močnejši,« je dejal predsednik James E. Faust (1920–2007), drugi svetovalec v Prvem predsedstvu. »Izkusil je vse. Razume našo bolečino in z nami hodi celo v naših najtemnejših urah.«5
Zato svoje najvišje upanje lahko zasidramo v Jezusu Kristusu in njegovi odkupni daritvi.
»Naš svet je pesimističen in ciničen – takšen, ki v veliki meri nima nobenega upanja v Jezusa Kristusa niti v Božji načrt za človekovo srečo,« je dejal predsednik Russell M. Nelson. »Zakaj takšno globalno prerekanje in tema? Vzrok je jasen. Če ni upanja v Kristusu, ni priznanja božanskega načrta za odkupitev človeštva. Ljudje brez tega znanja napačno verjamejo, da današnjemu obstoju sledi jutrišnje izumrtje – da so sreča in družinske vezi le kratkotrajne.«6
V Jezusu Kristusu najdem upanje in ozdravljenje, ko grem v tempelj in poslušam besede živih prerokov. Tolažbo najdem, ko preučujem svete spise, ki pričujejo o njem in njegovi odkupni daritvi. Ko to življenje grozi, da vam bo »uničilo mir«,7 se obrnite na to, kar imenujem »zaščita svetih spisov«. Sledi nekaj mojih najljubših:
Stara zaveza
-
»[Z]a vselej bo uničil smrt. Gospod Bog bo obrisal solze z vseh obrazov.« (Izaija 25:8)
-
»V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine. /…/ On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.« (Izaija 53:4–5)
Nova zaveza
-
»Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vas bom dal počitek.« (Matej 11:28)
-
»Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.« (Janez 16:33)
Mormonova knjiga
-
»In prevzel bo smrt, da bo lahko razvezal spone smrti, ki vežejo njegovo ljudstvo; in prevzel bo njihove slabosti, da ga bo do obisti navdajala milost, po mesu, da bo po mesu lahko vedel, kako podpirati svoje ljudstvo glede na njihove slabosti.« (Alma 7:12)
-
»In kaj je to, na kar boste upali? Glejte, povem vam, da boste zaradi Kristusove odkupne daritve in moči njegovega vstajenja imeli upanje, da boste vstali v večno življenje in to zaradi svoje vere vanj, glede na obljubo.« (Moroni 7:41)
Nauk in zaveze
-
»Zatorej se veselite in se ne bojte, kajti jaz, Gospod, sem z vami in vam bom stal ob strani; in pričevali boste o meni, ki sem Jezus Kristus, da sem Sin živega Boga, da sem bil, da sem in da bom prišel.« (Nauk in zaveze 68:6)
-
»Zatorej se ne bojte celo v smrt; kajti v tem svetu vaša radost ni polna, v meni pa je vaša radost polna.« (Nauk in zaveze 101:36)
Ti in vrsta drugih verzov z besedami predsednika Boyda K. Packerja (1924–2015), predsednika zbora dvanajstih apostolov, pričujejo o »obljubi Kristusove odkupne daritve«.8
Prerokove prošnje
Ko razumemo pomembno vlogo, ki jo Odrešenik igra za našo srečo zdaj in v prihodnjem svetu, razumemo, zakaj nas predsednik Nelson roti, naj Odrešenika v življenju napravimo za svoj duhovni temelj:
»[P]rosim vas, da si vzamete čas za Gospoda! Poskrbite, da bo vaš duhovni temelj trden in da bo vzdržal preizkus časa, ko boste delali to, kar Svetemu Duhu omogoča, da vas bo vselej spremljal.« To, da si vzamemo čas za Gospoda, je dodal predsednik Nelson, vključuje to, da si s tempeljskim služenjem in čaščenjem vzamemo »čas za Gospoda v njegovi sveti hiši«.9
»In vsakega od vas, ki ste sklenili tempeljske zaveze, rotim, da si prizadevate – v duhu molitve in dosledno – razumeti tempeljske zaveze in uredbe. /…/
Kadarkoli se bo v vašem življenju zgodil kakršenkoli pretres, bo za vas duhovno najvarneje, če boste živeli v okviru svojih tempeljskih zavez!
Prosim, verjemite mi, ko rečem, da se vam ni treba bati, če je vaš duhovni temelj trdno zgrajen na Jezusu Kristusu.«10
Vrezani na njegove dlani
Andrew s člani svoje družine
Kaj se je zgodilo z Ane Catherine in njenim sinom Andrewjem? Ali sta po šestih tednih potovanja v New York City obupala in se vrnila na Dansko? Ne. Ker sta se zanašala na svoji pričevanji o Odrešeniku in načrtu odrešitve in zaupala v Boga, sta šla naprej z vlakom, parnikom in tovornim vlakom. V dolino Slanega jezera sta prispela 3. septembra 1862 in se pridružila gradnji Siona.
Ustalila sta se v Ephraimu v Utahu, kjer se je Andrew poročili in si ustvaril družino. Z družino, in z materjo, se je kasneje preselil v Lehi v Utahu, kjer je postal uspešen kmet, bankir in župan. Služil je triletni misijon v svoji domovini, več kot dve desetletji v škofovstvih in več kot tri desetletja v visokem svetu ali v zboru velikih duhovnikov. Trije od njegovih sinov so služili misijon na Danskem ali Norveškem.
Z očmi smrtnikov od solznega začetka ne moremo uzreti sijajnega konca. A z vero v Kristusa v prihodnost lahko zremo z upanjem. In lahko se oklenemo obljube, da se Gospod svojih zvestih svetih, vključno z Jensom, Ane Catherine in Andrewjem, spomni in jim poplača. Gospod se je spomnil njih in se spomni nas. Obljubil je:
»[J]az te ne pozabim.
Glej, na obe dlani sem te napisal.« (Izaija 49:15–16)