Ranjeni

Starešina Neil L. Andersen

Iz zbora dvanajstih apostolov

Če boste v odločilnih zemeljskih preizkušnjah potrpežljivo vztrajali, vam bo Odrešenikova zdravilna moč prinesla luč, razumevanje, mir in upanje.

22. marca 2016 je malo pred osmo uro zjutraj na bruseljskem letališču razneslo dve teroristični bombi. Starešina Richard Norby, starešina Mason Wells in starešina Joseph Empey so sestro Fanny Clain peljali na bruseljsko letališče, da bi odletela na misijon v Cleveland v Ohiu. Življenje je izgubilo dvaintrideset ljudi, vsi misijonarji pa so bili ranjeni.

Najhuje ranjeni misijonar je bil starešina Richard Norby, star šestinšestdeset let, ki je služil z ženo, sestro Pam Norby.

Starešina Richard Norby se je takole spominjal tistega trenutka:

»Takoj sem vedel, kaj se je zgodilo.

Poskusil sem steči na varno, toda nemudoma sem se zgrudil. /…/ Videl sem, da sem hudo ranjen v levo nogo. [Opazil sem], da so mi z obeh rok visele črne saje, skoraj takšne kot pajkasta mreža. Nežno sem jih potegnil in spoznal, da niso saje, temveč moja koža, ki je bila opečena. Moja bela srajca je zaradi poškodbe na hrbtu postajala rdeča.

Ko sem se zavedel, kaj se je pravkar zgodilo, me je močno prešinila misel, da /…/ Odrešenik ve, kje sem, kaj se je pravkar pripetilo in [kaj] v tem trenutku doživljam.«¹

Pred Richardom Norbyjem in njegovo ženo Pam so bili težki dnevi. Dali so ga v umetno komo, ki so ji sledile operacije, okužbe in velika negotovost.

Richard Norby je preživel, njegovo življenje pa nikoli več ne bo isto. Po dveh letih in pol se njegove rane še celijo; manjkajoči del njegove noge je zamenjala proteza; vsak korak je drugačen kot pred tistim trenutkom na bruseljskem letališču.

Zakaj se je to moralo zgoditi Richardu in Pam Norby?² Zvesto sta spolnjevala svoje zaveze, že prej služila misijon na Slonokoščeni obali in vzgojila čudovito družino. Nekdo bi razumljivo lahko rekel: »Ni pošteno! Preprosto ni prav! Za evangelij Jezusa Kristusa sta dala svoji življenji; kako se je to lahko zgodilo?«

Takšno je življenje

Čeprav se bodo podrobnosti razlikovale, se tragedije, nepričakovani testi in preizkušnje, tako telesne kot duhovne, dogajajo vsakemu od nas, ker je takšno življenje.

Ko sem ta dopoldan premišljeval o govornikih tega konferenčnega zasedanja, me je prešinilo, da sta se dvema v nebeški dom nepričakovano vrnila otroka, trem pa vnuki. Bolezen in žalost nista prizanesli nobenemu in kakor je bilo povedano prav ta teden, je na drugo stran tančice nežno stopil angel na zemlji, sestra Barbara Ballard, ki smo jo vsi imeli radi Predsednik Ballard, nikdar ne bomo pozabili, kako ste ta dopoldan pričevali.

Iščemo srečo. Hrepenimo po miru. Upamo na ljubezen. In Gospod nas obsipa z osupljivim obiljem blagoslovov. Vendar je kljub radosti in sreči eno zagotovo: prišli bodo trenutki, ure, dnevi, včasih leta, ko boste v duši čutili ranjenost.

Sveti spisi učijo, da bomo okusili grenkosti in sladkosti³ in da bo v vsem nasprotje⁴. Jezus je rekel: »[Oče v nebesih] namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim.«⁵

Duševne rane niso značilne za bogate ali revne, za eno kulturo, en narod ali en rod. Doletijo vse in to sodi k lekcijam, ki jih prejmemo v življenju smrtnika.

Pravični niso imuni

Moje današnje sporočilo je zlasti za tiste, ki spolnjujejo Božje zapovedi, ki spolnjujejo svoje obljube Bogu in se, kakor Norbyjeva in drugi moški, ženske in otroci tega svetovnega občestva, soočajo s preizkušnjami in izzivi, ki so nepričakovani in boleči.

Naše rane lahko izhajajo iz naravnih nesreč ali neljube nesreče. Nastanejo lahko zaradi nezvestega moža ali žene, zaradi česar se pravičnemu zakoncu in otrokom življenje postavi na glavo. Rane lahko nastanejo zaradi temne in mračne depresije; zaradi nepričakovane bolezni, zaradi trpljenja ali prezgodnje smrti nekoga, ki ga imamo radi, žalosti, ker družinski član opušča vero, osamljenosti, če nam življenje ne prinese večnega družabnika, ali na stotine drugih srce parajočih, bolečih bridkosti, ki jih ni moč videti z očmi.⁶

Razumemo, da so težave del življenja, a ko se zgodijo prav nam, nam to lahko vzame sapo. Ni treba, da nas je strah, vendar moramo biti pripravljeni. Apostol Peter je rekel: »Ne čudite se požaru, ki prihaja nad vas, da vas preizkusi, kakor da bi se vam dogajalo kaj nenavadnega.«⁷ V tkanino Očetovega načrta so poleg svetlih barv sreče in radosti globoko vtakne niti temnih barv preizkušenj in tragedij. Te borbe, dasiravno težke, pogosto postanejo naši največji učitelji.⁸

Ko govorimo o čudežni zgodbi Helamanovih dva tisoč šestdeset mladih bojevnikov, nam je všeč naslednji odlomek iz svetih spisov: »Po Božji dobroti in na našo veliko osuplost in prav tako v radost naše celotne vojske ni bilo niti ene duše, ki bi bila ubita.«

Toda odstavek se nadaljuje: »In med njimi ni bilo niti ene duše, ki bi ne zadobila veliko ran.«⁹ Vsak od dva tisoč šestdesetih je zadobil veliko ran in vsak od nas bo ranjen v bitki življenja, najsi telesno, duhovno ali oboje.

Jezus Kristus je naš dobri Samarijan

Nikoli ne obupajte – toda ne glede kako globoke so rane v vaši duši, kaj jih je povzročilo, kje ali kdaj koli so se zgodile ter kako malo oziroma dolgo so ostajale, vam ni namenjeno, da bi duhovno propadli. Namenjeno vam je, da duhovno preživite in se razcvetite v veri in zaupanju v Boga.

Bog naših duš ni ustvaril zato, da bi bile neodvisne od njega. Gospod in Odrešenik Jezus Kristus nas s svojim neprecenljivim darom odkupne daritve ne odreši le smrti in nam preko kesanja ne ponudi le odpuščanje grehov, temveč nas je pripravljen odrešiti tudi bridkosti in bolečin naših ranjenih duš.¹⁰

Odrešenik je naš dobri Samarijan,¹¹ poslan, da ozdravi strte v srcu.¹² Pride k nam, medtem ko gredo drugi mimo nas. Na naše rane sočutno da svoj zdravilni balzam in jih obveže. Nosi nas. Skrbi za nas. Prosi nas: »[Pridite] /…/ in [vas] bom ozdravil.«¹³

»In [Jezus bo] šel /…/ dalje in trpel bolečine in stiske in skušnjave vsake vrste; /…/ da bo /…/ nase [lahko] prevzel bolečine in bolezni svojega ljudstva. /…/ Nase bo prevzel [naše] slabosti, [ker je] poln usmiljenja.«¹⁴

Pridite, neutolažljivi, ko moči izgubite;
pridite k prestolu milosti, goreče pokleknite.
Svoja ranjena srca sem prinesite; tu svoje dušno trpljenje pustite.
Zemlja nima trpljenja, za katerega nebesa ne poznajo ozdravljenja.15

Gospod je preroku Josephu v trenutkih velikanskega trpljenja rekel: »Vse to ti bo dalo izkušnje in bo za tvoje dobro.«¹⁶ Kako so boleče rane lahko za naše dobro? Če boste v odločilnih zemeljskih preizkušnjah potrpežljivo vztrajali, vam bo Odrešenikova zdravilna moč prinesla luč, razumevanje, mir in upanje.¹⁷

Nikdar ne obupajte

Molite z vsem srcem. Okrepite svojo vero v Jezusa Kristusa, v njegovo dejanskost, v njegovo milost. Oklenite se njegovih besed: »Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.«¹⁸

Pomnite, kesanje je močno duhovno zdravilo.¹⁹ Spolnjujte zapovedi,bodite vredni Tolažnika in pomnite, da je Odrešenik obljubil: »Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam.«²⁰

Tempeljski mir je pomirjujoč balzam za ranjeno dušo. Z ranjenim srcem in družinskimi imeni se v Gospodovo hišo vrnite čim pogosteje. Tempelj odslikava kratek trenutek našega življenja na širokem platnu večnosti.²¹

Ozrite se nazaj in pomnite, da ste v predzemeljskem stanju dokazali, da ste vredni. Ste hrabri otrok Boga in z njegovo pomočjo ste v bitkah padlega sveta lahko zmagoslavni. To ste že storili in lahko storite ponovno.

Ozrite se naprej. Vaše težave in bridkosti so zelo resnične, vendar ne bodo trajale večno.²² Temna noč bo minila, kajti »Sin /…/ [je vstal] z ozdravljenjem v njegovih perutih«.²³

Norbyjeva sta mi rekla: »Razočaranje naju včasih obišče, vendar mu nikoli ne dovoliva ostati.«²⁴ Apostol Pavel je rekel: »/…/ Pritiskajo na nas, pa nismo utesnjeni. Ne vidimo poti, pa jo še najdemo. Preganjajo nas, pa nismo zapuščeni. Ob tla nas mečejo, pa nismo uničeni.«²⁵ Morda ste izčrpani, vendar nikoli ne obupajte.²⁶

Nagonsko boste celo kljub lastnim ranam pomagali drugim, zaupajoč v Odrešenikovo obljubo: »Kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.«²⁷ Ranjeni, ki oskrbijo rane drugih, so Božji angeli na zemlji.

Že čez nekaj trenutkov bomo slišali našega ljubega preroka, predsednika Russella M. Nelsona, človeka neomajne vere v Jezusa Kristusa, človeka upanja in miru, ki ga Bog ljubi, kateremu pa dušne rane niso bile prihranjene.

Njegova hčerka Emily je leta 1995, ko je pričakovala otroka, dobila diagnozo raka. Bili so dnevi upanja in sreče, ko je rodila zdravega otročička. Ampak rak se je vrnil in njihova ljuba Emily je iz tega življenja odšla le dva tedna po svojem sedemintridesetem rojstnem dnevu in za seboj pustila ljubega moža in pet majhnih otrok.

Starešina Nelson se je kmalu po njeni smrti na generalni konferenci takole izpovedal: »Moje solze gorja so tekle skupaj z željami, da bi za najino hči lahko naredil več. /…/ Če bi imel moč vstajenja, bi bil skušan, da bi [jo] pripeljal nazaj. /…/ [Ampak] tiste ključe ima Jezus Kristus in jih bo uporabil za Emily /…/ in za vse ljudi v Gospodovem lastnem času.«²⁸

Predsednik Nelson je prejšnji mesec, ko je obiskal svete v Portoriku in se spomnil lanskoletnega uničujočega orkana Marija, sočutno in ljubeče dejal:

»[To] je del življenja. Zato smo tukaj. Tu smo, da prejmemo telo in da smo preizkušeni in preverjeni. Nekateri od teh preizkusov so telesni; nekateri so duhovni, vaše tukajšnje preizkušnje pa so tako telesne kot duhovne.«²⁹

»Niste obupali. [Tako] ponosni smo na vas. Vi zvesti sveti ste toliko izgubili, toda skozi vse to ste razvijali vero v Gospoda Jezusa Kristusa.«³⁰

»Če spolnjujemo Božje zapovedi, lahko najdemo radost celo v najhujših okoliščinah.«³¹

Vse solze se bodo posušile

Moji bratje in sestre, obljubljam vam, da vam bo to, da boste poglobili vero v Gospoda Jezusa Kristusa, prineslo dodatno moč in večje upanje. Vam, pravičnim, bo Zdravnik naših duš ob svojem času in na svoj način ozdravil vse rane.³² Nobena krivica, nobeno preganjanje, nobena preizkušnja, nobena žalost, nobena srčna bolečina, nobeno trpljenje, nobena rana – še tako globoka, še tako obsežna, še tako boleča – ne bo izvzeta tolažbe, miru in trajnega upanja tistega, katerega roke in ranjene dlani nas bodo pozdravile ob vrnitvi v njegovo navzočnost. Apostol Janez pričuje, da bodo tistega dne pravični, »ki so prišli iz velike stiske«³³, stali »oblečeni v belih oblačilih /…/ pred Božjim prestolom.« Jagnje »bo bivalo med [nami] /…/ in Bog bo obrisal vse solze z [naših] oči«.³⁴ Ta dan bo prišel. O tem pričujem v imenu Jezusa Kristusa, amen.