Vsi moramo prevzeti ime, ki ga je dal Oče

Starešina Paul B. Pieper

Sedemdeseteri

Odrešenikovo ime ima edinstveno in bistveno moč. To je edino ime, ki omogoča odrešenje.

Pred nekaj tedni sem prisostvoval krstu več osemletnih otrok. O evangeliju Jezusa Kristusa so se začeli učiti pri starših in učiteljih. Seme njihove vere vanj je začelo rasti. In sedaj so mu hoteli slediti v vode krsta, da bi postali člani njegove obnovljene Cerkve. Ko sem opazoval njihovo pričakovanje, sem se spraševal, koliko razumejo enega od pomembnih vidikov svoje krstne zaveze: zavezanosti, da prevzamejo ime Jezusa Kristusa.

Bog od začetka vedno znova izjavlja o superiornosti imena Jezusa Kristusa v načrtu, ki ga ima za nas. Angel je našega prvega očeta Adama učil, naj vse, kar dela, naredi v Sinovem imenu in naj se kesa in kliče Boga v Sinovem imenu na veke vekov.¹

Kralj Benjamin, prerok iz Mormonove knjige, je svoje ljudstvo učil: »Ne bo drugega imena, ne druge poti, ne drugih načinov, po katerih so človeški otroci lahko deležni odrešitve.«²

Gospod je to resnico ponovil preko svojega preroka Josepha Smitha. Rekel mu je, da je ime Jezusa Kristusa edino, ki ga je dal Oče, in da ni drugega imena, po katerem bi bil človek lahko odrešen.³

Predsednik Dallin H. Oaks nas je v naših dneh učil, da so »tisti, ki udejanjajo vero v sveto ime Jezusa Kristusa in /…/ z njim sklenejo zavezo, /…/ upravičeni do odkupne daritve Jezusa Kristusa«.⁴

Nebeški Oče želi biti popolnoma jasen, da ime njegovega Sina Jezusa Kristusa ni preprosto le eno od številnih imen. Odrešenikovo ime ima edinstveno in bistveno moč. To je edino ime, ki omogoča odrešenje. Ljubeči Oče s poudarjanjem te resnice v vsakem razdobju vsem svojim otrokom zagotavlja, da je pot nazaj k njemu. Toda to, da imamo na razpolago zanesljivo pot, ne pomeni, da je naša vrnitev samodejno zagotovljena. Bog nam pravi, da moramo preiti k dejanjem, in sicer da morajo vsi moški in ženske prevzeti ime, ki ga je dal Oče.⁵

Zato da bi prišli do odrešilne moči, ki jo prinaša le Kristusovo ime, moramo postati ponižni pred Bogom in pristopiti strtega srca in skesanega duha in biti pripravljeni prevzeti ime Jezusa Kristusa in tako, kakor moji mladi osemletni prijatelji, izpolnjevati pogoje, da bi bili s krstom sprejeti v njegovi cerkvi.⁶

Vsi, ki si iskreno želijo prevzeti Odrešenikovo ime, morajo izpolnjevati pogoje za krstno uredbo in slednjo prejeti kot fizično pričevanje Bogu o njihovi odločitvi.⁷ Krst pa je zgolj začetek.

Beseda prevzeti ni v trpniku. To je beseda delovanja z raznovrstnimi določitvami.⁸ Podobno nam naša zavezanost, da prevzamemo ime Jezusa Kristusa, narekuje, da preidemo k dejanjem, in ima raznovrstne razsežnosti.

Na primer, en pomen besede prevzeti jevzeti od oziroma prejeti v telo, na primer ko zaužijemo neko pijačo ali vzamemo tableto. Ko prevzamemo Kristusovo ime, se zavežemo, da bomo prevzeli njegove nauke, značajske lastnosti in naposled njegovo ljubezen, globoko v samo naše bistvo, tako da postanejo del nas. Zato je pomembno, da je predsednik Nelson mlade odrasle prosil, naj »si v duhu molitve in na vso moč [prizadevajo] razumeti, kaj vsak od [Odrešenikovih] različnih nazivov in imen pomeni njemu«,⁹ in da se gostijo s Kristusovimi besedami v svetih spisih, zlasti v Mormonovi knjigi.¹⁰

Drugi pomen besede prevzeti je sprejeti nekoga v določeni vlogi oziroma sprejeti verodostojnost neke zamisli oziroma načela. Ko prevzamemo Kristusovo ime, ga sprejmemo za svojega Odrešenika in njegove nauke še naprej sprejemamo kot svoje vodilo v življenju. Pri vsaki pomembni odločitvi, ki jo sprejmemo, lahko prevzamemo to, da je njegov evangelij resnica, in ga poslušno živimo z vsem srcem, odločnostjo, umom in močjo.

Beseda prevzeti lahko pomeni tudi, da se uskladimo z nekim imenom oziroma ciljem. Večina med nami ima izkušnje s tem, da prevzamemo neko odgovornost na delu ali se zavzemamo za neki cilj oziroma gibanje. Ko prevzamemo Kristusovo ime, prevzamemo odgovornosti pravega učenca, zagovarjamo njegov primer, in smo »[njegove] priče ob vsakem času in v vsem in na vsakem kraju, kjer bi utegnili biti«.¹¹ Predsednik Nelson je pozval »vsako mladenko in vsakega mladeniča, /…/ naj se javi v Gospodov mladinski bataljon in zbira Izrael«.¹² In vsi smo hvaležni, ker smo prevzeli preroški klic, da uporabljamo ime njegove obnovljene Cerkve, kakor ga je razodel sam Odrešenik: Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni.¹³

V postopku prevzemanja Odrešenikovega imena moramo razumeti, da imata Kristus in njegova Cerkev en in isti cilj. Ni ju moč ločiti. Podobno sta prav tako neločljiva naša osebna vloga Odrešenikovega učenca in dejavno članstvo v njegovi Cerkvi. Če omahujemo v predanosti enemu, bomo manj predani drugemu tako gotovo, kakor dnevu sledi noč.

Nekateri niso pripravljeni prevzeti imena Jezusa Kristusa in njegovega cilja, ker na to gledajo kot na neupravičeno ozkogledno, omejenego in omejujoče. V resnici je to, da prevzamemo Kristusovo ime, osvobajajoče in odpirajoče. Prebudi željo, ki smo jo občutili, ko smo z vero v Odrešenika sprejeli Božji načrt. Če je ta želja v naših srcih živa, lahko odkrijemo pravi namen darov in talentov, ki nam jih je dal Bog, izkusimo njegovo poživljajočo ljubezen in vse bolj skrbimo za blaginjo drugih. Ko prevzamemo Odrešenikovo ime, se resnično oklenemo vsega dobrega in postanemo kakor on.¹⁴

Pomembno je, da si zapomnimo, da je to, da prevzamemo Odrešenikovo ime, zavezanost zavezi – ki se začne z zavezo, ki jo sklenemo ob krstu. Predsednik Nelson je učil: »[Naša] zavezanost, da Odrešeniku sledimo tako, da z njim sklenemo zaveze in jih potem [spolnjujemo], bo odprla vrata vsakemu razpoložljivemu duhovnemu blagoslovu in privilegiju.«¹⁵ Eden od nadzemeljskih privilegijev tega, da ob krstu prevzamemo Odrešenikovo ime, je, da nam omogoči naslednjo uredbo na poti zavez, našo potrditev. Ko sem neko mladenko vprašal, kaj ji pomeni to, da prevzame Kristusovo ime, je preprosto odgovorila: »To pomeni, da imam lahko Svetega Duha.« Imela je prav.

Dar Svetega Duha prejmemo po potrditvi, potem ko prejmemo krstno uredbo. Ta dar je pravica in priložnost, da je Sveti Duh naš stalni družabnik. Če poslušamo in upoštevamo njegov mirni glasek, nas bo ohranjal na poti zavez, na katero smo stopili s krstom, nas svaril, ko smo skušani, da bi z nje skrenili, in nas spodbujal, naj se po potrebi pokesamo in popravimo. Po krstu se osredotočamo na to, da nas vselej spremlja Sveti Duh, zato da lahko napredujemo po poti zavez. Sveti Duh nas lahko spremlja le do mere, do katere svoje življenje ohranjamo čisto in prosto greha.

Gospod je zato za nas pripravil pot, da bi stalno obnavljali očiščujoči učinek svojega krsta preko druge uredbe – zakramenta. Vsak teden lahko »pričujemo /…/, da smo [znova] pripravljeni prevzeti ime Sina«¹⁶, ko iztegnemo roko in z njo prevzamemo znamenji Gospodovega mesa in krvi – kruh in vodo – in ju prevzamemo prav v svoje duše. Odrešenik v zameno vnovič opravi svoj očiščevalni čudež in zato spolnjujemo pogoje, zato da nas stalno spremlja vpliv Svetega Duha. Mar to ni dokaz neskončne milosti, ki jo je najti le v imenu Jezusa Kristusa? Prav kakormi prevzamemo njegovo ime, on prevzame naše grehe in bridkosti in nam še vedno ponuja svojo roko¹⁷, da bi nas objel z rokami svoje ljubezni.¹⁸

Zakrament je tedenski opomin, da je to, da prevzamemo ime Jezusa Kristusa, živa in stalna zavezanost, ne enkratni dogodek, ki se zgodi le enkrat, na dan našega krsta.¹⁹ Stalno ter vedno znova smo lahko deležni tiste svete daritve, ki jo človek najmanj razume, da so nam grehi odvzeti ter vzamemo njegovo meso in kri.²⁰ Ni se torej čuditi, da ko Božji otroci razumejo velike, duhovne blagoslove, ki jih lahko prinese to, da prevzamejo Kristusovo ime, vedno občutijo radost in si vedno želijo skleniti zavezo s svojim Bogom.²¹

Ko sledimo tej božansko zasnovani poti zavez, nam bodo zavezanost in prizadevanja, da prevzamemo ime Jezusa Kristusa, vlile moč, da bomo »[njegovo] ime pomnili ohranjati vselej zapisano v srcu«.²² Ljubili bomo Boga in bližnje in občutili željo, da bi jim skrbno služili. Spolnjevali bomo njegove zapovedi in hrepeneli po tem, da bi se z njim zbližali, tako da bomo z njim sklenili dodatne zaveze. Če se bomo čutil šibke in nezmožne ravnati v skladu s svojimi željami, bomo prosili za moč, ki pride le preko njegovega imena, in nam bo prišel na pomoč. Če bomo zvesto vztrajali, bo napočil dan, ko ga bomo videli in bomo z njim in bomo ugotovili, da smo postali kot on in bomo tako izpolnjevali pogoje, da se bomo vrnili v Očetovo navzočnost.

Kajti Odrešenikova obljuba je gotova: Tisti, ki verujejo v Jezusa Kristusa in Očeta častijo v njegovem imenu in vztrajajo v veri v njegovo ime do konca,²³ bodo odrešeni v Božje kraljestvo. Z vami se radostim, ker so ti edinstveni blagoslovi možni, če prevzamemo ime Jezusa Kristusa, o katerem in v čigar imenu pričujem, amen.