Pridite, poslušajte prerokov glas
Če bomo v življenju utrdili navado, da bomo glas živih prerokov poslušali in mu prisluhnili, bomo želi obljubljene večne blagoslove.
Ko je Gospod govoril o predsedniku Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, je razglasil,
da je dolžnost predsednika na položaju visokega duhovništva, da predseduje vsej cerkvi in da je kakor Mojzes –
da je videc, razodevalec, prevajalec in prerok, ker ima vse Božje darove, ki jih Bog podeli vodji cerkve (gl. NaZ 107:91–92; poudarek dodan).
Blagoslovljen sem, ker sem priča nekaj tem Božjim darovom pri njegovih prerokih. Ali vam lahko povem o neki takšni sveti izkušnji? Pred svojim trenutnim poklicem sem bil pomočnik pri iskanju in priporočanju prihodnjih tempeljskih parcel. Po 11. septembru 2001 je prehod meja ZDA postal bolj nadzorovan. Posledično je veliko članov potrebovalo dve do tri ure za prehod iz Vancouvra v Kanadi, ko so šli v washingtonski tempelj v Seattlu. Predsednik Gordon B. Hinckley, tedanji predsednik Cerkve, je predlagal, da bo tempelj v Vancouvru blagoslovil člane Cerkve. Odobreno je bilo iskanje parcele in potem ko smo pregledali več cerkvenih zemljišč, smo raziskali tudi druge parcele, ki niso bile last Cerkve.
Našli smo lepo parcelo z dovoljenjem za gradnjo verskega objekta, ki se je nahajala ob transkanadski avtocesti. Zemljišče je imelo odličen dostop, poraslo je bilo z lepimi kanadskimi borovci in je imelo odlično lego, zaradi katere bi jo videlo na tisoče mimoidočih avtomobilistov.
Parcelo smo s slikami in zemljevidi predstavili na mesečnem sestanku odbora za tempeljske parcele. Predsednik Hinckley je odobril pripravo pogodbe in izvedbo potrebne študije. Decembra tistega leta smo odboru poročali, da je študija opravljena, in smo prosili za odobritev nakupa. Ko je predsednik Hinckley naše poročilo slišal, je rekel: »Čutim, da moram to parcelo videti.«
Kasneje tega meseca smo dva dni po božiču odšli v Vancouver s predsednikom Hinckleyjem, predsednikom Thomasom S. Monsonom in Billom Williamsom, tempeljskim arhitektom. Sestali smo se s Paulom Christensenom, lokalnim kolskim predsednikom, ki nas je odpeljal na parcelo. Tistega dne je bilo nekoliko mokro in megleno, toda predsednik Hinckley je skočil iz avtomobila in začel hoditi po parceli.
Ko smo bili nekaj časa na parceli, sem predsednika Hinckleyja vprašal, če bi rad videl nekaj drugih parcel, ki smo jih obravnavali. Rekel je, da bi jih z veseljem. Veste, ko smo si ogledali druge parcele, smo lahko primerjali njihove dobre lastnosti.
Po Vancouvru smo naredili velik krog v nasprotni smeri urinega kazalca, ko smo si ogledovali druga zemljišča, in se naposled vrnili na prvotno parcelo. Predsednik Hinckley je rekel: »To je lepa parcela.« Potem je vprašal: »Ali gremo lahko v zgradbo za bogoslužje, ki je oddaljena malo manj kot kilometer?«
»Seveda, predsednik,« smo odgovorili.
Vrnili smo se v avtomobile in se odpeljali do bližnje zgradbe za bogoslužje. Ko smo prispeli pred kapelo, je predsednik Hinckley rekel: »Tukaj zavijte levo.« Zavili smo in se peljali vzdolž ulice, kakor je naročil. Ulica se je počasi vzpenjala.
Ko je avtomobil ravno prišel na vrh vzpona, je predsednik Hinkley rekel: »Ustavite, ustavite!« Nato je pokazal na desno na del neke parcele in rekel: »Kaj pa tole zemljišče? Sem sodi tempelj. Tu Gospod želi tempelj. Ga lahko dobite? Ga lahko dobite?«
Tega zemljišča si nismo ogledali. Bilo je bolj zadaj in stran od glavne ceste in ni bilo na seznamu za prodajo. Ko smo odgovorili, da ne vemo, je predsednik Hinckley pokazal na zemljišče in ponovno rekel: »Sem sodi tempelj.« Ostali smo nekaj minut, nato pa odšli na letališče, da bi se vrnili domov.
Naslednji dan sva bila z bratom Williamsom poklicana v pisarno predsednika Hinckleyja. Vse je narisal na list papirja: ceste, kapelo, »tukaj zavijete levo«, oznako x za tempelj. Vprašal naju je, kaj sva izvedela. Povedala sva mu, da ne bi mogel izbrati težjega zemljišča. Bilo je v lasti treh posameznikov: enega iz Kanade, enega iz Indije in enega s Kitajske! In ni imelo potrebnega dovoljenja za gradnjo verskega objekta.
»No, delajta po svojih najboljših močeh,« je rekel.
Potem pa so se zgodili čudeži. V nekaj mesecih je bilo zemljišče v naši lasti, kasneje pa je mesto Langley v Britanski Kolumbiji izdalo dovoljenje za gradnjo templja.
Ko premišljujem o tej izkušnji, sem ponižen zaradi spoznanja, da medtem ko sva z bratom Williamsom imela formalno izobrazbo in leta izkušenj z nepremičninami in načrtovanjem templjev, predsednik Hinckley ni imel nobenega formalnega usposabljanja; imel pa je nekaj veliko boljšega – dar preroškega videnja. V duhu si je lahko predstavljal, kje bi moral stati Božji tempelj.
Ko je Gospod prvim svetim tega razdobja zapovedal, naj zgradijo tempelj, je izjavil,
naj zgradijo hišo njegovemu imenu na čast po vzorcu, ki jim ga bo pokazal.
In če je njegovi ljudje ne bodo gradili po vzorcu, ki jim ga bo pokazal, je ne bo sprejel iz njihovih rok (NaZ 115:14–15).
Kakor je bilo s prvimi svetimi, tako je danes z nami: Gospod je predsedniku Cerkve razodel in mu še naprej razodeva vzorce, po katerih naj bo v današnjih dneh vodeno Božje kraljestvo. In na osebni ravni nudi navodila, kako naj vsak od nas živi svoje življenje, zato da bo Gospod lahko sprejel tudi naše obnašanje.
Aprila 2013 sem govoril o prizadevanjih, vključenih v pripravo in postavitev temeljev vsakega templja, da bi zagotovili, da lahko prestane viharje in nemire, katerim bo podvržen. Toda temelj je le začetek. Tempelj sestavlja veliko gradnikov, ki se prilegajo glede na vnaprej načrtovane vzorce. Če naj bi naše življenje postalo tempelj, ki si ga vsak od nas prizadeva zgraditi, kakor je učil Gospod (gl. 1 Kor 3:16–17), se upravičeno lahko vprašamo: »Katere gradnike naj postavimo zato, da bomo svoje življenje napravili lepo, veličastno in odporno na viharje sveta?«
Odgovor na to vprašanje lahko najdemo v Mormonovi knjigi, glede katere je prerok Joseph Smith dejal: »Bratom sem povedal, da je Mormonova knjiga najpravilnejša od vseh knjig na Zemlji in da je sklepnik naše vere in da bo človek prišel, če bo živel po njenih navodilih, Bogu bliže kakor s katerokoli drugo knjigo.« (Uvod v Mormonovo knjigo) V uvodu smo poučeni, da bodo tisti, ki jim Sveti Duh da božansko pričevanje, da je Mormonova knjiga Božja beseda, z isto močjo prav tako spoznali, da je Jezus Kristus Odrešenik sveta, da je Joseph Smith njegov razodevalec in prerok obnove ter da je Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni Gospodovo kraljestvo, ponovno ustanovljeno na zemlji.
To je torej nekaj bistvenih gradnikov naše osebne vere in pričevanja:
-
Jezus Kristus je Odrešenik sveta.
-
Mormonova knjiga je Božja beseda.
-
Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni je Božje kraljestvo na zemlji.
-
Joseph Smith je prerok in danes imamo na zemlji žive preroke.
V nedavnih mesecih sem poslušal vse govore, ki jih je predsednik Nelson imel na generalnih konferencah, odkar je bil poklican za apostola. To mi je spremenilo življenje. Ko sem preučeval štiriintrideset let zbrane modrosti predsednika Nelsona in se vanjo poglabljal, so se iz njegovih naukov pojavile jasne in stalne teme. Vsaka se je nanašala na tiste gradnike, ki sem jih pravkar omenil, ali na kateri drug ključni gradnik naših osebnih templjev. Vključujejo vero v Gospoda Jezusa Kristusa, kesanje, krst za odpuščanje grehov, dar Svetega Duha, odrešitev mrtvih in tempeljsko delo, ohranjanje nedelje svete, to, da razmišljamo o posledicah svojih dejanj in da ostanemo na poti zavez. Predsednik Nelson je o vsem tem govoril ljubeče in predano.
Glavni temeljni kamen in gradnik Cerkve in naših življenj je Jezus Kristus. To je njegova Cerkev. Predsednik Nelson je njegov prerok. Njegovi nauki pričujejo in razodevajo življenje in značaj Jezusa Kristusa v našo korist. O Odrešenikovi naravi in poslanstvu govori ljubeče in izkušeno. Prav tako je pogosto in goreče pričeval o božanskem poklicu živih prerokov – predsednikov Cerkve – pod katerimi je služil.
Danes imamo torej privilegij, da ga podpremo kot Gospodovega živega preroka na zemlji. Cerkvene voditelje smo vajeni podpreti preko božanskega vzorca, ko dvignemo roke, da bi izkazali pritrditev in podporo. To smo naredili zgolj pred nekaj minutami. Prava podpora pa to fizično gesto močno presega. Kot je navedeno v NaZ 107:22, naj bi Prvo predsedstvo v cerkvi podprli z zaupanjem, vero in molitvami. Živega preroka v celoti in resnično podpremo, ko razvijemo vzorec zaupanja v njegove besede, če z vero delujemo v skladu z njimi, in nato molimo za Gospodove nenehne blagoslove nad nami.
Ko razmišljam o predsedniku Russellu M. Nelsonu, so mi v tolažbo Odrešenikove besede, ko je rekel, da se njegovo ljudstvo, če bo prisluhnilo glasu njegovih služabnikov, ki jih je imenoval, da bodo vodili njegovo ljudstvo, ne bo premaknilo s svojega mesta (gl. NaZ 124:45).
Če žive preroke poslušamo in jim prisluhnemo, bo v naših življenjih to na nas imelo globoke, življenje spreminjajoče učinke. Okrepljeni bomo. Bolj bomo gotovi in prepričani v Gospoda. Slišali bomo Gospodovo besedo. Občutili bomo Božjo ljubezen. Vedeli bomo, kako v življenju ravnati z namenom.
Predsednika Russella M. Nelsona in druge, ki so poklicani kot preroki, vidci in razodevalci, imam rad in jih podpiram. Pričujem, da ima dar, ki mu ga je na glavo podelil Gospod, in pričujem, da bodo, če bomo v življenju utrdili navado, da bomo glas živih prerokov poslušali in mu prisluhnili, naša življenja postavljena glede na Gospodov božanski vzorec za nas in bomo želi obljubljene večne blagoslove. K temu spodbujamo vse. Pridite, prisluhnite prerokovemu glasu; da, pridite h Kristusu in živite. V imenu Jezusa Kristusa, amen.