Ne vznemirjajte se
Bodite pogumni, bratje in sestre! Da, živimo v hudih časih, toda če ostanemo na poti zavez, se nam ni treba bati.
Sporočiloma predsednika Russella M. Nelsona in starešine Quentina L. Cooka o složnosti in soglasnosti sveta Prvega predsedstva in zbora dvanajstih apostolov, ki sta ju podala pred nekaj trenutki, dodajam svoje pričevanje. Vem, da so te razodete objave Gospodove misli in volja in bodo blagoslovile in okrepile posameznike, družine in Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni v prihodnjih rodovih.
Pred nekaj leti sta naju s sestro Rasband pravkar poročena hči in njen mož vprašala zelo pomembno, za življenje odločilno vprašanje: »Ali je še vedno varno in modro rojevati otroke na ta dozdevno hudoben in strah vzbujajoči svet, v katerem živimo?«
No, to je bilo pomembno vprašanje, v premislek mami in očetu z njunimi dragimi poročenimi otroki. Lahko sva slišala strah v njunih glasovih in čutila strah v njunih srcih. Najin odgovor je bil trden »Da, to je več kot prav,« in spregovorila sva o temeljnih evangelijskih naukih in najinih srčnih vtisih in življenjskih izkušnjah.
Strah ni nekaj novega. Učenci Jezusa Kristusa so se na Galilejskem jezeru prestrašili vetra in valov v temni noči.1 Tudi mi, njegovi današnji učenci, imamo strahove. Naši samski odrasli se bojijo sprejeti obveze, kot je poroka. Mladoporočenci se morda tako kot najini otroci bojijo rojevati otroke v vedno bolj pokvarjen svet. Misijonarji se bojijo veliko stvari, še posebej pristopiti k neznancem. Vdove se bojijo iti naprej same. Najstniki se bojijo, da ne bodo sprejeti; osnovnošolci se bojijo prvega šolskega dne; študenti se bojijo rezultatov testa. Bojimo se neuspeha, zavračanja, razočaranja in neznanega. Bojimo se orkanov, potresov in požarov, ki pustošijo deželo in nam uničujejo življenje. Bojimo se, da ne bomo izbrani, po drugi strani pa, da bomo izbrani. Bojimo se, da nismo dovolj dobri; bojimo se, da Bog nima blagoslovov za nas. Bojimo se sprememb in naši strahovi se lahko stopnjujejo do groze. Sem zdaj vključil skoraj vse?
Že od starodavnih časov strah omejuje perspektivo Božjih otrok. Vedno sem imel rad pripoved o Elizeju v Drugi knjigi kraljev. Aramski kralj je poslal legijo, »prišli so ponoči in obkolili mesto.«2 Nameravali so ujeti in ubiti preroka Elizeja. Beremo:
»Ko je [Elizej] naslednje jutro zgodaj vstal in šel iz mesta, glej, je bila okrog mesta vojska s konji in z bojnimi vozovi. Njegov služabnik mu je rekel: ‘Joj, gospod, kaj naj storimo?’«3
Iz njega je govoril strah.
»[Elizej] pa je rekel: ‘Ne boj se! Kajti teh, ki so z nami, je več kakor tistih, ki so z njimi.’«4
Vendar se ni ustavil pri tem.
»Elizej [je] molil in rekel: ‘Gospod, odpri mu vendar oči, da bo videl!’ In Gospod je odprl dečku oči in je videl; in glej: gora je bila polna konj in ognjenih voz okrog Elizeja.«5
Nemara imamo ali pa nimamo ognjenih vozov, ki so poslani, da razpršijo naše strahove in premagajo demone, vendar je lekcija jasna. Gospod je z nami, skrbi za nas in nas blagoslavlja tako, kot lahko le on. Molitev lahko prikliče moč in razodetje, ki ju potrebujemo, da se v mislih osredotočimo na Jezusa Kristusa in na njegovo odkupno žrtev. Gospod je vedel, da bomo včasih čutili strah. Sam sem to doživel in vi tudi, zaradi česar so sveti spisi polni Gospodovih nasvetov:
Veselite se in se ne bojte.6
V vsaki misli se ozirajte h Kristusu; ne dvomite in se ne bojite.7
Zato se ne boj, mala čreda.8 Všeč mi je blagost izraza »mala čreda«. V tej Cerkvi nas je morda po številu premalo, da bi se svetu zdelo, da naš vpliv šteje, a ko odpremo svoje duhovne oči, vidimo, da je »teh, ki so z nami, /…/ več kakor tistih, ki so z njimi«.9 Naš ljubeči Pastir, Jezus Kristus, je rekel, da četudi se Zemlja in pekel združita proti nam, nobeno zlo ne more zmagati, če smo sezidani na njegovi skali.10
Kako preženemo strah? Deček je stal poleg Elizeja, Božjega preroka. Dana nam je ista obljuba. Ko poslušamo predsednika Russella M. Nelsona, ko prisluhnemo njegovemu nasvetu, stojimo ob Božjem preroku. Spomnite se besed Josepha Smitha, ki je rekel, da je po številnih pričevanjih, ki so pričevala o njem, to pričevanje, poslednje od vseh, s katerim pričujeta o njem: Da živí!11 Jezus Kristus živi. Naša ljubezen do njega in njegovega evangelija prežene strah.
Naša želja, da bi »vselej [imeli] njegovega Duha«12, bo strah odrinila na stran, da bomo imeli večni pogled na zemeljsko življenje. Predsednik Nelson je opozoril: »V prihodnjih dneh duhovno ne bo mogoče preživeti brez vpliva Svetega Duha, ki nas vodi, usmerja in tolaži.«13
Gospod je glede nadloge, ki bo prekrila deželo in povzročila, da bodo številni postali trdosrčni, rekel, da bodo njegovi učenci stali na svetih krajih in se ne bodo premaknili.14
Sledi božanski nasvet, naj se ne vznemirjamo, kajti ko se bo vse to zgodilo, bomo lahko videli, da se bodo obljube, ki so nam bile dane, izpolnile.15
Stojte na svetih krajih – ne vznemirjajte se – in obljube se bodo izpolnile. Poglejmo vsako od teh v povezavi z našimi strahovi.
Prvič, stojte na svetih krajih. Ko stojimo na svetih krajih – v naših pravičnih domovih, posvečenih kapelah in templjih – čutimo Gospodovega Duha ob sebi. Prejmemo odgovore na vprašanja, ki nas težijo, ali mir, da jih preprosto damo na stran. Tako deluje Duh. Ti sveti kraji v Božjem kraljestvu na Zemlji zahtevajo našo spoštljivost, spoštovanje drugih, da kar najbolje živimo po evangeliju, in upanje, da se bomo znebili svojih strahov in preko odkupne daritve iskali zdravilno moč Jezusa Kristusa.
Na teh svetih Božjih krajih ali v srcih njegovih otrok ni prostora za strah. Zakaj? Zaradi ljubezni. Bog nas ljubi – vedno – in mi ljubimo njega. Naša ljubezen do Boga premaga vse strahove in na svetih krajih je obilo njegove ljubezni. Premislite o tem. Ko smo neodločni v naši zavezanosti Gospodu, ko skrenemo z njegove poti, ki vodi v večno življenje, ko se sprašujemo ali dvomimo o naši pomembnosti v njegovem božanskem načrtu, ko dovolimo strahu odpreti vrata vsem njegovim spremljevalcem – malodušju, jezi, nezadovoljstvu, razočaranju – nas Duh zapusti in smo brez Gospoda. Če veste, kako je to, veste, da tam ni dobro biti. Nasprotno lahko, kadar stojimo na svetih krajih, čutimo Božjo ljubezen in »popolna ljubezen prežene ves strah«.16
Naslednja obljuba je: Ne vznemirjajte se.17 Ne glede na to, koliko hudobije in kaosa je na Zemlji, nam je zaradi naše vsakodnevne zvestobe Jezusu Kristusu obljubljen »Božji mir, ki presega vsak um«18. In ko bo Kristus prišel z vso močjo in slavo, bo zla, upora in nepravičnosti konec.
Davno nazaj je apostol Pavel prerokoval o naših časih, rekoč mlademu Timoteju:
»Tole pa vedi, da bodo v poslednjih dneh nastopili hudi časi.
Ljudje bodo namreč samoljubni, lakomni, bahavi, prevzetni, preklinjevalci, neposlušni staršem, nehvaležni in nesveti. /…/
Raje bodo imeli naslade kakor Boga.«19
Zapomnite si, »teh, ki so z nami« na obeh straneh tančice, tistih, ki ljubijo Gospoda z vsem srcem, odločnostjo, umom in močjo, » je več kakor tistih, ki so z njimi«.20 Če dejavno zaupamo v Gospoda in njegove poti, če opravljamo njegovo delo, nas ne bo strah trendov v svetu oziroma nas ti ne bodo vznemirjali. Rotim vas, da se odmaknete od posvetnih vplivov in pritiskov ter si prizadevate za duhovnost v vsakdanjem življenju. Ljubite, kar ljubi Gospod – kar vključuje njegove zapovedi, njegove svete hiše, naše svete zaveze z njim, zakrament vsako nedeljo, naše pogovore v molitvi – in ne boste se vznemirjali.
Zadnjič: Zaupajte v Gospoda in njegove obljube. Vem, da se bodo vse njegove obljube izpolnile. To vem tako zanesljivo, kakor sem tukaj pred vami na tem svetem sestanku.
Gospod je razodel, da tisti, ki so modri in so sprejeli resnico in so si Svetega Duha izvolili za vodiča in niso bili prevarani, ne bodo posekani in vrženi v ogenj, temveč bodo tisti dan prenesli.21
Zato se nam ni treba vznemirjati zaradi nemira v današnjih dneh, zaradi tistih v veliki in ogromni zgradbi, zaradi tistih, ki se posmehujejo poštenemu prizadevanju in predanemu služenju Gospodu Jezusu Kristusu. Optimizem, pogum, celo dobrotljivost prihaja iz srca, ki ga ne težijo težave ali nemir. Predsednik Nelson, ki je »optimist glede prihodnosti«, nas je opomnil: »Če hočemo imeti kaj upanja, da bi pregledali neskončno množico mnenj in človeških filozofij, ki napadajo resnico, se moramo naučiti prejemati razodetje.«22
Da bi prejeli osebno razodetje, moramo dati prednost življenju po evangeliju ter spodbujati zvestobo in duhovnost pri drugih kot tudi pri sebi.
Spencer W. Kimball je bil eden od prerokov moje mladosti. Teh nekaj zadnjih let sem, potem ko sem bil poklican za apostola, našel mir v njegovem prvem govoru na generalni konferenci oktobra 1943. Čutil se je nezadostnega za svoj poklic; vem, kako se je počutil. Starešina Kimball je rekel: »Veliko sem razmišljal in molil, se postil in molil. Po glavi so se mi podile nasprotujoče misli – glasovi, za katere se je zdelo, da govorijo: ‘Ne moreš delati tega. Nisi vreden. Nisi sposoben’ – in vedno je nazadnje prišla zmagovita misel: ‘Moraš opraviti dodeljeno delo – moraš postati sposoben, vreden in usposobljen.’ In bitka je besnela naprej.«23
Opogumil sem se zaradi srčnega pričevanja tega apostola, ki je postal dvanajsti predsednik te mogočne Cerkve. Spoznal je, da mora svoje strahove pustiti za sabo, »da bo lahko opravil dodeljeno delo« in da se mora zanesti na Gospoda za moč, da bo postal »sposoben, vreden in usposobljen«. Tudi mi lahko. Bitke bodo še naprej besnele, vendar se bomo z njimi soočali z Gospodovim Duhom. »Ne bomo se vznemirjali«, ker takrat, ko stojimo z Gospodom in za njegova načela in njegov večni načrt, stojimo na svetih tleh.
No, kaj pa hči in zet, ki sta pred leti zastavila to zelo iskreno in prodorno vprašanje na osnovi strahu? Resno sta premišljevala o našem pogovoru tisti večer; molila sta in se postila ter prišla do svojih zaključkov. Na njuno srečo in radost ter srečo naju, starih staršev, sta zdaj blagoslovljena s sedmimi lepimi otroki, ko vztrajata v veri in ljubezni.
Bodite pogumni, bratje in sestre! Da, živimo v hudih časih, toda če ostanemo na poti zavez, se nam ni treba bati. Blagoslavljam vas, da se ob tem ne boste vznemirjali zaradi časa, v katerem živimo, ali težav, ki nam pridejo na pot. Blagoslavljam vas, da se boste odločili, da boste stali na svetih krajih in se ne premaknili. Blagoslavljam vas, da boste verjeli v obljube Jezusa Kristusa, da živi in da bdi nad nami, da skrbi za nas in nam stoji ob strani. V imenu Gospoda in Odrešenika, Jezusa Kristusa, amen.