Skrbno služenje za spravo
Pričujem o miru duše, ki ga bo sprava z Bogom in drugimi prinesla, če bomo dovolj krotki in pogumni, da si bomo zanjo prizadevali.
Letošnjega aprila, ko je predsednik Russell M. Nelson predstavil koncept skrbnega služenja, je poudaril, da je to eden od načinov za spolnjevanje velike zapovedi, naj ljubimo Boga in drug drugega.1 Kot uradniki Cerkve javno pozdravljamo to, kako odlično ste se glede tega odzvali in vam za to čestitamo. Zahvaljujemo se vam, ker sledite ljubemu preroku pri tem čudovitem prizadevanju in predlagamo, da ne čakate na še več navodil. Samo skočite v bazen in plavajte. Odpravite se proti ljudem v stiski. Naj vas ne ustavi razmišljanje, ali bi morali plavati hrbtno ali po pasje. Če se držimo osnovnih načel, ki so nas jih učili, se uskladimo z duhovniškimi ključi in si prizadevamo za vodstvo Svetega Duha, nam ne more spodleteti.
To dopoldne bi rad govoril o še bolj osebnem vidiku skrbnega služenja, ki ni preko zadolžitev, ne vključuje datumskih razgovorov in ne zahteva poročanja voditeljem, razen nebesom. Naj vam povem samo en preprost primer tovrstnega skrbnega služenja.
Grant Morrell Bowen je bil delaven, predan mož in oče, ki je kot številni, ki so se preživljali s kmetijstvom, doživel gospodarske težave, ko je bil v njihovih krajih slab pridelek krompirja. Z ženo Normo sta se zaposlila drugje, se sčasoma preselila v drugo mesto in njuna ekonomska situacija se je začela izboljševati. Vendar je bil brat Bowen v strašno nesrečnem dogodku globoko prizadet, ko je na razgovoru za tempeljsko dovolilnico škof nekoliko podvomil v Morrelovo izjavo, da je plačnik polne desetine.
Ne vem, kdo od teh moških je imel tisti dan bolj prav, vem pa, da je sestra Bowen s tega razgovora šla z obnovljeno tempeljsko dovolilnico, medtem ko je brat Bowen odšel z jezo, ki ga je odpeljala iz Cerkve za petnajst let.
Ne glede na to, kdo je imel prav glede desetine, sta očitno oba, Morrel in škof pozabila Odrešenikov opomin: »Spravi se hitro s svojim nasprotnikom«2 in Pavlov nasvet naj »sonce /…/ ne zaide nad vašo jezo«3. Dejstvo je, da se nista spravila in sonce je zašlo nad jezo brata Bowena za dneve, potem tedne, potem leta, kar je dokazalo smisel tega, kar je povedal eden najmodrejših starodavnih Rimljanov, ki je rekel: »Neobvladana jeza je pogosto bolj [škodljiva] kot rana, ki jo je izzvala.«4 Vendar nam je čudež sprave vedno dostopen in zaradi ljubezni do svoje družine in Cerkve, za katero je vedel, da je prava, je postal Morrell Bowen v Cerkvi spet popolnoma dejaven. Naj vam na kratko povem, kako se je to zgodilo.
Brad, sin brata Bowena, je naš dober prijatelj in predani področni sedemdeseteri, ki služi v južnem Idahu. Brad je bil v času tega dogodka star enajst let in je petnajst let gledal, kako verska predanost njegovega očeta upada, bil je priča strašne žetve pridelka, kjer sta bila posejana jeza in nerazumevanje. Nekaj je bilo potrebno narediti. Tako so se leta 1977, ko se je bližal zahvalni dan, Brad, šestindvajsetletni študent na Univerzi Brighama Younga, njegova žena Valerie in novorojeni sinček Mic spravili v svoj študentski avtomobil in se ne glede na slabo vreme odpeljali v Billings v Montani. Niti to, da so naleteli na snežni zamet v bližini Zahodnega Yellowstona jih ni zadržalo, da se za skrbno služenje ne bi sestali z bratom Bowenom st.
Ko so prispeli, sta Brad in njegova sestra Pam očeta prosila, da bi se pogovorili na samem. »Si čudovit oče,« je ganjeno začel Brad, »in vedno smo se zavedali, kako močno nas imaš rad. Vendar je nekaj narobe in to že dlje časa. Ker si bil enkrat prizadet, vsa ta družina že leta trpi. Strti smo in ti si edini, ki lahko to popraviš. Prosimo, prosimo te, ali lahko po vsem tem času v srcu pozabiš na tisti nesrečni dogodek s tistim škofom in našo družino spet vodiš v evangeliju, kakor si jo prej?«
Nastala je mrtva tišina. Potem je brat Bowen pogledal ta dva, svoja otroka, kost iz njegovih kosti in meso iz njegovega mesa5 in zelo tiho rekel: »Da. Da, bom.«
Navdušeni vendar osupli zaradi nepričakovanega odgovora so Brad Bowen in njegova družina gledali svojega moža in očeta, ko je šel k tedanjemu škofu z duhom sprave, da bi popravil stvari v svojem življenju. Škof, ki je brata Bowena nenehno vabil, naj se vrne, je ob tem pogumnem, a popolnoma nepričakovanem obisku, stisnil Morrella v objem in ga samo držal – dolgo, dolgo, dolgo držal.
V le nekaj tednih – ni trajalo dolgo – je brat Bowen postal popolnoma dejaven v Cerkvi in vreden, da se vrne v tempelj. Kmalu je sprejel poklic za predsedovanje v šibki majhni veji s petindvajsetimi člani, ki je potem zrasla v cvetoče občestvo z veliko več kot sto člani. Vse to se je zgodilo pred več kot pol stoletja, vendar so posledice sinove in hčerine prošnje skrbnega služenja očetu in očetove pripravljenosti, da odpusti in gre naprej ne glede na nepopolnost drugih, prinesle blagoslove, ki jih družina Bowen še zdaj prejema – in jih bo za vedno.
Bratje in sestre, Jezus prosi, naj živimo skupaj v ljubezni6 »in med [nami] naj ne bo nikakršnih sporov«.7 »Kdor ima duha prepira, ni od mene,« je opozoril Nefijce.8 Dejansko bo naš odnos do Kristusa v veliki meri določal – ali nanj vsaj vplival – naš odnos do drugih.
»Če boste /…/ želeli priti k meni,« je rekel, » in se spomnili, da ima vaš brat kar koli proti vam –
pojdi svojo pot k svojemu bratu in se najprej spravi s svojim bratom in potem pridi k meni s trdnim namenom v srcu in sprejel te bom.«9
Seveda bi vsak od nas lahko navedel neskončno vrsto starih brazgotin in žalosti in bolečih spominov, ki še ta trenutek razjedajo mir v srcu posameznika, družine ali soseske. Najsi smo mi povzročili bolečino ali nam je bila zadana, se morajo rane zaceliti, tako da bo življenje lahko tako nagrajujoče, kot želi Bog. Tako kot hrani v vašem hladilniku, ki jo vnuki pazljivo pregledujejo za vaše dobro, je vašim starim zameram že davno pretekel rok trajanja. Prosim, ne dajajte jim več dragocenega prostora v duši. Kot je Prospero rekel obžalujočemu Alonsu v Viharju: »Nikar ne bremenimo si spomina z minulo težo.«10
»Odpuščajte in vam bo odpuščeno,«11 je Kristus učil v času Nove zaveze. V današnjem času pa je Gospod rekel, da bo odpustil, komur bo odpustil, od nas pa se zahteva, da odpustimo vsem ljudem.12 Vseeno je za nekatere, ki v življenju resnično trpite, pomembno, da ste pozorni na to, česa ni rekel. Ni rekel: »Ni vam dovoljeno občutiti resnične bolečine ali prave žalosti zaradi pretresljivih izkušenj zaradi drugih.« Niti ni rekel: »Za popolno odpuščanje morate vztrajati v škodljivem odnosu oziroma se vrniti v žaljive, uničujoče okoliščine.« Toda navkljub celo najhujšim žalitvam, ki jih lahko doživimo, lahko zrastemo nad bolečino samo, če stopimo na pot pravega zdravljenja. Ta pot je, da sledimo Jezusu iz Nazareta, ki nam kliče: »Pridi in hodi za menoj!«13
Jezus nas v tem povabilu, naj bomo njegovi učenci in poskušamo delati, kar je delal on, prosi, naj bomo orodje njegove milosti – naj bomo Kristusovi poslanci v »službi sprave«, kot je Pavel opisal Korinčanom.14 Zdravilec vsake rane, on, ki poravna vse, kar je narobe, nas prosi, naj delamo z njim pri zastrašujoči nalogi vzpostavljanja miru v svetu, ki ga ne bo našel nikakor drugače.
Torej, kot je zapisal Phillips Brooks: »Tisti, ki dopuščate nesrečnim nesporazumom, da se nadaljujejo iz leta v leto, misleč, da jih boste razjasnili nekega dne; tisti, ki vzdržujete bedne prepire žive, ker se ne morete odločiti, da je zdaj čas, da bi žrtvovali svoj ponos in jih zgladili; tisti, ki zlovoljno hodite mimo ljudi na ulici, in z njimi ne govorite zaradi nespametne škodoželjnosti /…/; tisti, ki dovolite /…/, da [nekdo] zaman hrepeni po besedi hvaležnosti ali naklonjenosti, ki jo nameravate izreči /…/ nekega dne /…/, pojdite takoj in naredite to, za kar morda nikoli več ne boste dobili priložnosti.«15
Ljubljeni bratje in sestre, pričujem vam, da je odpuščanje in opuščanje žalitev, starih ali novih, osrednje v veličastnosti odkupne daritve Jezusa Kristusa. Pričujem, da navsezadnje takšno duhovno celjenje lahko pride samo od božanskega Odkupitelja, tistega, ki nam prihiti na pomoč z »[ozdravljenjem] /…/ v [svojih] perutih«.16 Hvaležni smo njemu in nebeškemu Očetu, ki ga je poslal, da je obnovitev in oživitev, prihodnja prostost od starih žalosti in preteklih napak ne samo mogoča, temveč je bila že kupljena, plačana za strašno ceno, ki jo predstavlja kri Jagnjeta, ki jo je prelil.
Z apostolskim polnomočjem, ki mi ga je dal Odrešenik sveta, pričujem o miru duše, ki ga bo sprava z Bogom in drugimi prinesla, če bomo dovolj krotki in pogumni, da si bomo zanjo prizadevali. Prenehajte se prepirati med seboj, je prosil Odrešenik.17 Če veste za staro rano, jo pozdravite. Ljubeče skrbite drug za drugega.
Moji ljubi prijatelji, v našem skupnem skrbnem služenju za spravo vas prosim, da postanete mirovniki – da imate radi mir, da iščete mir, da ustvarjate mir, da gojite mir. To vas pozivam v imenu Kneza miru, ki ve vse o tem, kako je biti »ranjen /…/ v hiši tistih, ki [ga] ljubijo!«18 vendar je še vedno našel moč, da je odpustil in pozabil – in ozdravil – in bil srečen. Za vas in zase molim za to, v imenu Gospoda Jezusa Kristusa, amen.