Radost nesebičnega služenja
Očetu v nebesih smo obljubili, da bomo z ljubeznijo služili njemu in drugim ter v vsem izvrševali njegovo voljo.
Po zadnji generalni konferenci se je veliko ljudi obrnilo name z istim vprašanjem: »Ali so tisti sedeži udobni?« Moj odgovor je bil vsakič isti: »Ti sedeži so zelo udobni, če vam ni treba govoriti.« Res je, kajne? To konferenco moj sedež ni tako udoben, vendar sem zares hvaležna za blagoslov in čast, da vam lahko ta večer spregovorim.
Včasih, ko služimo, zasedamo različne sedeže. Nekateri so dokaj udobni, nekateri drugi pa niso, vendar smo Očetu v nebesih obljubili, da bomo z ljubeznijo služili njemu in drugim ter v vsem izvrševali njegovo voljo.
Pred nekaj leti so mladi v Cerkvi spoznali, da se takrat, ko se podajo na služenje Bogu [gl. NaZ 4:2], pridružijo najčudovitejšemu potovanju. Bogu pomagate pospešiti njegovo delo, to pa je velika, radostna in čudovita izkušnja.«1 To potovanje je na voljo vsem – vseh starosti – obenem pa je to tudi potovanje, ki nas vodi po poti, o kateri je naš ljubi prerok govoril kot o »poti zavez«2.
Na žalost pa živimo v sebičnem svetu, kjer ljudje nenehno sprašujejo: »Kaj bom imel od tega?« namesto da bi spraševali: »Komu lahko danes pomagam?« oziroma »Kako lahko v svojem poklicu bolje služim Bogu?« oziroma »Ali se Gospodu povsem razdajam?«
Velik vzor nesebičnega služenja v mojem življenju je sestra Victoria Antonietti. Victoria je bila ena od učiteljic v Osnovni v moji veji v Argentini, kjer sem odraščala. Vsak torek popoldne, ko smo se zbrali v Osnovni, nam je prinesla čokoladno torto. Torto so imeli radi vsi – no, vsi razen mene. Sovražila sem čokoladno torto! Čeprav mi je ponujala torto, sem njeno ponudbo vselej zavrnila.
Nekega dne, ko je čokoladno torto razdelila med ostale otroke, sem jo vprašala: »Zakaj ne prinesete drugačnega okusa – na primer pomarančno ali vaniljevo?«
Zasmejala se je, potem pa vprašala: »Zakaj ne poskusiš koščka? V tej torti je posebna sestavina in obljubljam, da ti bo všeč, če jo boš poskusila!«
Ozrla sem se naokrog in na moje presenečenje se je zdelo, da vsi uživajo v torti. Privolila sem, da poskusim. Uganete, kaj se je zgodilo? Všeč mi je bila! To je bilo prvič, da mi je čokoladna torta teknila.
Šele veliko let kasneje sem ugotovila, kaj je bila skrivna sestavina v čokoladni torti sestre Antonietti. Vsak teden sem z otroki obiskala svojo mamo. Na enem od teh obiskov sva z mamo uživali v kosu čokoladne torte in povedala sem ji, kdaj mi je torta prvič postala všeč. Potem mi je povedala preostanek zgodbe.
»Veš, Chris,« je dejala mama, »Victoria in njena družina niso imeli veliko sredstev in vsak teden je morala izbirati med tem, ali naj plača za avtobus, ki bo njo in njene štiri otroke pripeljal v Osnovno, ali naj kupi sestavine, da naredi čokoladno torto za svoj razred Osnovne. Vedno je namesto avtobusa izbrala čokoladno torto in s svojimi otroki je ne glede na vreme prehodila več kot tri kilometre v eno smer.«
Tistega dne sem bolje cenila njeno čokoladno torto. Še pomembneje pa je, da sem spoznala, da je bila skrivna sestavina Victoriine torte ljubezen do tistih, katerim je služila, in njeno nesebično žrtvovanje za naše dobro.
Misel na Victoriino torto mi pomaga, da se spomnim nesebičnega služenja v brezčasnih lekcijah, s katerimi je Gospod podučil svoje učence, ko je hodil proti tempeljski zakladnici. Saj poznate zgodbo. Starešina James E. Talmage je učil, da je bilo trinajst skrinj »in vanje so ljudje metali svoje prispevke za [različne] namene, označene z napisi na škatlah«. Jezus je opazoval vrste darovalcev, ki so vključevale različne vrste ljudi. Nekateri so darovali z ‘iskrenim namenom’, medtem ko so drugi navrgli ‘velike vsote srebra in zlata’ ter upali, da jih bodo videli, opazili in hvalili zaradi njihovih darovanj.
»Med številnimi je bila uboga vdova, ki je v eno od skrinj zakladov vrgla dva bronasta kovanca, poznana kot novčiča; njen prispevek je znašal manj kot pol ameriškega centa. Gospod je k sebi poklical svoje učence, njihovo pozornost usmeril na vdovo, ki jo je prizadela revščina, in na njeno dejanje ter rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje« [Mr 12:43–44].3
Vdova očitno ni imela vidnega položaja v tedanji družbi. Dejansko je imela nekaj pomembnejšega: njeni nameni so bili čisti in darovala je vse, kar je morala darovati. Nemara je darovala manj kot drugi, bolj neopazno kot drugi, drugače kot drugi. V očeh nekaterih je bilo to, kar je darovala, neznatno, toda v Odrešenikovih očeh, ki presoja misli in vzgibe srca,4 je darovala vse, kar je imela.
Sestre, ali se povsem brez zadržkov razdajamo Gospodu? Ali žrtvujemo svoj čas in talente, zato da se odraščajoči rod lahko nauči ljubiti Gospoda in spolnjevati njegove zapovedi? Ali skrbno in marljivo služimo tako tistim okrog nas kot tistim, za katere smo zadolžene – in žrtvujemo čas in energijo, ki bi jo sicer porabile drugače? Ali živimo po dveh velikih zapovedih – da ljubimo Boga in da ljubimo njegove otroke?5 Ta ljubezen se pogosto odraža v služenju.
Predsednik Dallin H. Oaks je učil: »Odrešenik se je popolnoma razdajal v nesebičnem služenju. Učil je, da bi mu vsak od nas moral slediti tako, da bi se odrekel sebičnim interesom, zato da bi lahko služili drugim.
Nadaljeval je:
»Primer predanega služenja drugim, ki ga zelo dobro poznamo /…/ je, kako se starši žrtvujejo za svoje otroke. Matere zato, da rodijo in vzgojijo vsakega otroka, prenašajo bolečine in se odrečejo osebnim prioritetam ter udobju. Očetje prilagodijo svoje življenje in prioritete, da preživljajo družino. /…/
Radostimo se tudi tistih, ki skrbijo za invalidne družinske člane in ostarele starše. Pri nobenem od teh služenj se ne vprašamo: Kaj bom imel od tega? Za takšno nesebično služenje moramo osebno ugodje dati na stran. /…/
[In] vse to ponazarja večno načelo, da smo srečnejši in bolj izpolnjeni, če delujemo in služimo za to, kar dajemo, ne za to, kar dobivamo.
Odrešenik nas uči, naj mu sledimo tako, da sprejmemo potrebne žrtve, da pozabimo nase v nesebičnem služenju drugim.«6
Predsednik Thomas S. Monson je podobno učil, da nas »morda takrat, ko bomo srečali Stvarnika, ne bodo vprašali: ‘Na koliko položajih si bil’, temveč: ‘Koliko ljudem si pomagal?’ Dejansko nikoli ne morete ljubiti Gospoda, če mu ne služite tako, da služite njegovemu ljudstvu.«7
Drugače rečeno, sestre, ne bo pomembno, ali smo sedele na udobnih sedežih oziroma ali smo se skozi sestanek skušale prebiti na starih zložljivih stolih v zadnji vrsti. Niti ne bo pomembno, ali smo zaradi nujnosti stopile na hodnik, da smo potolažile jokajočega dojenčka. Pomembno bo samo to, da smo imele željo služiti, da smo opazile tiste, ki jim ljubeče služimo, in jih veselo pozdravile in da smo se predstavile tistim, ki so z nami sedeli v isti vrsti z zložljivimi stoli – da prijazno pomagamo, četudi nismo zadolžene, da jim skrbno služimo. Zagotovo pa bo štelo to, da vse, kar delamo, delamo s posebno sestavino služenja, združeno z ljubeznijo in žrtvovanjem.
Spoznala sem, da nam ni treba narediti čokoladne torte zato, da bi bile uspešne oziroma predane učiteljice v Osnovni, ker ni šlo za torto. Za dejanjem je bila ljubezen.
Pričujem, da ta ljubezen postane sveta zaradi žrtvovanja – žrtvovanja učiteljice in še bolj zaradi največjega in večnega žrtvovanja Božjega Sina. Pričujem, da živi! Ljubim ga in želim se znebiti sebičnih želja zato, da bi ljubila in skrbno služila tako kot on. V imenu Jezusa Kristusa, amen.