Polaganje temelja velikega dela
Lekcije, ki jih učimo z običaji, ki jih vpeljemo doma, četudi majhne in preproste, so v današnjem svetu vse pomembnejše.
Kot starši v Sionu imamo sveto dolžnost, da v svojih otrocih vzbudimo željo in predanost do radosti, luči in resnic evangelija Jezusa Kristusa. Ko vzgajamo otroke, doma vpeljemo običaje in oblikujemo vzorce sporazumevanja in vedenja v naših družinskih odnosih. Običaji, ki jih s tem vpeljemo, bi morali v naših otrocih zakoreniniti močne, neomajne značilnosti dobrote, ki jih bodo navdale z močjo, da se bodo lahko soočili z življenjskimi izzivi.
Naša družina že veliko let uživa v tradicionalnem vsakoletnem taborjenju visoko v gorovju Uintah v severovzhodnem Utahu. Zato, da prispemo v čudovito zeleno dolino z visokimi kanjonskimi stenami, skozi katero teče reka z mrzlo in čisto vodo, potujemo dvaintrideset kilometrov po makadamski cesti. S Susan vsako leto v upanju, da bova v srcih svojih otrok in vnukov ponovno poudarila vrednote evangelijskega nauka in običajev, prosiva vsakega od najinih šestih sinov in njihove družine, da pripravijo kratko sporočilo na temo, za katero čutijo, da je pomemben element v temelju doma, v središču katerega je Kristus. Potem se na samotnem kraju zberemo ob družinskih duhovnih minutah in vsak predstavi svoje sporočilo.
Letos so najini vnuki temo svojega sporočila zapisali na kamne in jih potem drugega za drugim zakopali tesno skupaj, kar predstavlja zanesljivi temelj, na katerem je osnovano srečno življenje. V vseh šest njihovih sporočil je bila vtkana nespremenljiva, večna resnica, da je Jezus Kristus vogalni kamen tega temelja.
Povedano z Izaijevimi besedami: »Zato tako govori Gospod Bog: Glej, utemeljil bom na Sionu kamen, preizkušen kamen, dragocen vogalni kamen, utemeljeni temelj.«1 Ta dragoceni vogalni kamen v Sionovem temelju je Jezus Kristus. On je bil tisti, ki je preroku Josephu Smithu razodel, naj bomo neutrudni v dobrih delih, kajti polagamo temelj velikega dela. In iz majhnega izhaja to, kar je veliko.2
Lekcije, ki jih učimo z običaji, ki jih vpeljemo doma, četudi majhne in preproste, so v današnjem svetu vse pomembnejše. Kaj so majhne in preproste stvari, ki bodo opravile veliko delo v življenju naših otrok, ko jih bomo vpeljali?
Predsednik Russell M. Nelson je nedavno nagovoril veliko občestvo blizu Toronta v Kanadi in starše ganljivo opomnil na sveto odgovornost, ki jo imamo do poučevanja otrok. Predsednik Nelson je med bistvenimi odgovornostmi, ki jih je izpostavil, poudaril dolžnosti, ki jih imamo kot starši, da otroke učimo, da bodo razumeli, zakaj vzamemo zakrament, o pomembnosti rojstva v zavezi in pomembnosti na priprave in prejetje patriarhalnega blagoslova. Starše je spodbudil, naj prevzamejo vodstvo skupnega družinskega branja svetih spisov.3 S temi prizadevanji nas ljubi prerok roti, naj naše domove napravimo za »svetišča vere«.4
Enóš v Mormonovi knjigi poroča o globoki hvaležnosti, ki jo je občutil za zgled svojega očeta, ki ga je »učil /…/ v svojem jeziku in tudi v Gospodovi vzgoji in opominjanju«. Enóš je zelo čustveno vzkliknil: »In blagoslovljeno bodi ime mojega Boga za to.«5
Cenim majhne in preproste običaje, ki smo jih v petintridesetih letih najinega zakona imeli pri nas doma. Veliko naših običajev je neopaznih, vendar pomembnih. Na primer:
-
Ko sem bil ob večerih odsoten, sem vedno vedel, da bo pod Susaninim vodstvom najin najstarejši navzoči sin prevzel vodenje družine pri branju svetih spisov in družinski molitvi.6
-
Še en običaj – nikoli ne gremo od doma ali končamo telefonskega pogovora, ne da bi rekli: Rad/-a te imam!«
-
Naša življenja so blagoslovljena, ker sem si vzel čas za redne razgovore z vsakim od najinih sinov. V enem od razgovorov sem sina vprašal o njegovih željah in pripravi na služenje misijona. Po kratkem pogovoru je nastopil trenutek prodorne tišine, potem pa se je nagnil naprej in premišljeno izjavil: »Očka, se spomniš, ko sem bil majhen in smo začeli uvajati očetovske razgovore?« Rekel sem: »Da.« »No,« je rekel, »takrat sem ti obljubil, da bom služil misijon, z mami pa sta mi obljubila, da bosta služila misijon, ko bosta starejša.« Potem je ponovno obmolknil. »Ali imata kakšne težave, ki bi vama preprečevale služenje – ker vama mogoče lahko pomagam?«
Redni, koristni družinski običaji, ki vključujejo molitev, branje svetih spisov, družinski večer in prisotnost na cerkvenih sestankih, četudi se zdijo majhni in preprosti, razvijajo kulturo ljubezni, spoštovanja, enotnosti in varnosti. V duhu, ki spremlja ta prizadevanja, so naši otroci zaščiteni pred ognjenimi puščicami nasprotnika, ki je tako prisoten v dandanašnji posvetni kulturi .
To nas spomni na modri nasvet, ki ga je Helaman dal svojima sinovoma: »Pomnita, da morata temelje graditi na skali našega Odkupitelja, ki je Kristus, Božji Sin; ko bo hudič poslal svoje silne vetrove, da, svoje strelice v vrtinčastem viharju, da, ko vaju bosta udarjali vsa njegova toča in huda nevihta, da to ne bo imelo moči nad vama, da bi vaju povleklo v brezno bede in neskončnega gorja zavoljo skale, na kateri sta zgrajena, ki je zanesljiv temelj, temelj, na katerem ljudje ne morejo pasti, če gradijo na njem.«7
Ko sem pred leti služil kot mlad škof, se je neki starejši gospod želel sestati z mano. Opisal je svoj odhod iz cerkve in pravične običaje svojih staršev, ko je bil še mlad. Podrobno je opisal srčno bolečino, ki jo je izkusil v življenju, ko je sredi trenutne sreče, ki jo ponuja svet, zaman iskal trajno radost. Sedaj je v svojih poznejših letih izkusil nežne, včasih trdovratne šepetajoče navdihe Božjega Duha, ki so ga vodili nazaj k lekcijam, običajem, občutkom in duhovni varnosti njegove mladosti. Izrazil je hvaležnost za običaje svojih staršev in se z besedami današnjega časa pridružil Enóševemu razglasu: »Blagoslovljeno bodi ime mojega Boga za to.«
Po mojih izkušnjah je vrnitev tega dragega človeka k evangeliju značilna za številne in se pogosto ponovi med Božjimi otroki, ki odidejo za nekaj časa, le zato, da se vrnejo k naukom in običajem svoje mladosti. V takšnih trenutkih smo priča modrosti pisca pregovora, ki starše opominja: »Vzgajaj otroka primerno njegovi poti, tudi ko se postara, ne bo krenil z nje. «8
Vsak starš se med vzgojo otrok sooča s trenutki nemoči in spremenljivimi ravnmi odločnosti in moči. Kadar pa starši udejanjajo vero z odkritim, ljubečim poučevanjem otrok in kadar delajo vse, kar lahko, da jim na poti pomagajo, prejmejo več upanja, da bo seme, ki so ga zasejali, pognalo korenine v srcu in mislih njihovih otrok.
Mojzes je dobro razumel temeljno potrebo po nenehnem poučevanju. Svetoval je: »Ponavljaj jih [te besede] svojim sinovom in govôri o njih, ko bivaš v svoji hiši in ko hodiš po poti, ko legaš in ko vstajaš!«9
Med družinsko molitvijo pokleknemo poleg otrok, zanje skrbimo, ko si prizadevamo, da bi imeli pomenljivo družinsko branje svetih spisov, zanje potrpežljivo ljubeče skrbimo, ko sodelujemo na družinskem večeru in zanje trpimo na kolenih sredi zasebne molitve nebesom. O, kako hrepenimo po tem, da bi semena, ki jih sejemo, pognala korenine v srcu in mislih naših otrok!
Verjamem, da ne gre toliko za vprašanje, ali naši otroci »dojemajo«, ko poučujemo, ko se trudimo z branjem svetih spisov ali da bi imeli družinski večer ali da bi šli na skupne dejavnosti mladih ter druge cerkvene sestanke. Tu ne gre toliko za vprašanje, ali v tistih trenutkih razumejo pomembnost teh dejavnosti, ampak bolj za vprašanje, ali kot starši udejanjamo dovolj vere, da upoštevamo Gospodov nasvet, naj marljivo živimo, učimo, spodbujamo in izpolnjujemo pričakovanja, ki jih navdihuje evangelij Jezusa Kristusa. To je prizadevanje, ki ga spodbuja naša vera – naše verovanje, da bo seme, posejano v njihovi mladosti, nekega dne pognalo korenine in pričelo poganjati in rasti.
To, o čemer govorimo, to, o čemer pridigamo in učimo, določa to, kar se bo med nami zgodilo. Ko uvajamo koristne običaje, ki učijo Kristusov nauk, nam Sveti Duh pričuje o resničnosti našega sporočila in hrani evangelijsko seme, ki ga s svojimi prizadevanji posejemo globoko v srca naših otrok. O tem pričujem v imenu Jezusa Kristusa, amen.