Danes si izberite

starešina Dale G. Renlund

iz zbora dvanajstih apostolov

Razsežnost naše večne sreče je odvisna od tega, ali se odločimo za živega Boga in se mu pridružimo pri njegovem delu.

Literarna junakinja Mary Poppins je tipična angleška varuška – samo, da ima čarobne moči.¹ Prinese jo vzhodni veter, da bi pomagala zaskrbljeni družini Banks, na hišni številki 17 na ulici Cherry Tree v edvardijanskem Londonu. V varstvo ji zaupajo otroka, Jane in Michaela. Neomajno, ampak prijazno ju začne učiti dragocene lekcije s kančkom čarobnosti.

Jane in Michael znatno napredujeta, toda Mary se odloči, da je čas, da gre naprej. V odrski uprizoritvi poskuša Mary njen prijatelj, dimnikar Bert, prepričati, da ne bi odšla. Oporeka ji: »Toda saj sta dobra otroka, Mary.«

Mary odgovori: »Ali bi se trudila z njima, če ne bi bila? Vendar jima ne morem pomagati, če mi ne bosta pustila in nikogar ni tako težko učiti kot otroka, ki ve vse.«

Bert vpraša: »In?«

Mary odgovori: »Tako bosta morala narediti naslednji korak sama.«²

Bratje in sestre, kot Jane in Michael Banks, smo »dobri otroci«, ki so vredni truda. Nebeški Oče nam hoče pomagati in nas blagosloviti, vendar mu vedno ne pustimo. Včasih celo ravnamo, kot da že vse vemo. In tudi mi moramo narediti »naslednji korak« sami. Zaradi tega smo prišli na Zemljo iz predzemeljskega, nebeškega doma. Naš »korak« vključuje sprejemanje odločitev.

Cilj nebeškega Očeta v starševstvu ni, da bi svoje otroke pripravil, da bodo delali, kar je prav; pač pa, da bi svoje otroke pripravil, da bi se odločili, da bodo delali, kar je prav in nazadnje postali kakor on. Če bi preprosto hotel, da smo poslušni, bi uporabil takojšnje nagrade in kazni, da bi vplival na naše obnašanje.

Vendar Boga ne zanima, da bi njegovi otroci postali samo zdresirani in ubogljivi »ljubljenčki«, ki ne bodo grizli njegovih copat v celestialni dnevni sobi.³ Ne, Bog želi, da njegovi otroci duhovno odrastejo in se mu pridružijo v družinskem podjetju.

Bog je pripravil načrt, po katerem lahko postanemo dediči v njegovem kraljestvu, pot zavez, ki nas vodi, da mu postanemo podobni, živimo tako, kot on in kot družine večno živimo v njegovi navzočnosti.⁴ Osebna odločitev je bila – in je – ključna za njegov načrt, o katerem smo bili poučeni v svojem predzemeljskem obstoju. Načrt smo sprejeli in se odločili, da pridemo na Zemljo.

Zato, da bi udejanjali vero in se naučili pravilno uporabljati svobodno voljo, nam je tančica pozabe zagrnila um, tako da se ne bi spomnili Božjega načrta. Brez te tančice Božji nameni ne bi bili doseženi, ker ne bi mogli napredovati in postati zvesti dediči, kakršne nas želi.

Prerok Lehi je rekel: »Zatorej je Gospod Bog prepustil človeku, naj deluje sam od sebe. Zatorej bi človek sam od sebe ne mogel delovati, če bi ne bilo, da bi ga eno ali drugo privlačilo.«⁵ Na osnovnem nivoju eno možnost predstavlja Jezus Kristus, Očetov Prvorojeni. Drugo možnost predstavlja Satan, Lucifer, ki hoče uničiti svobodno voljo in se polastiti moči.⁶

V Jezusu Kristusu »imamo v Očetu zagovornika«.⁷ Ko je Jezus opravil odkupno žrtev, se je »dvignil v nebesa /…/, da je od Očeta zahteval pravico do milosti, ki jo ima do človeških otrok«. In ko je uveljavil pravico do milosti, »zagovarja primer človeških otrok«⁸.

Kristusovo zagovorništvo pri Očetu v naše dobro ni protislovno. Jezus Kristus, ki je dopustil, da se je njegova volja zlila z Očetovo voljo,⁹ se ne bo zavzemal za nič drugega kot to, kar je Oče že ves čas hotel. Nebeški Oče se nedvomno veseli naših uspehov in jih pozdravlja.

Kristus nas zagovarja vsaj deloma zato, da nas spomni, da je on plačal za naše grehe in da ni nihče izvzet, da bi bil deležen Božje milosti.¹⁰ Tistim, ki verjamejo v Jezusa Kristusa, se pokesajo, krstijo in vztrajajo do konca – postopek, ki vodi k spravi¹¹ – Odrešenik odpusti, jih ozdravi in jih zastopa. On je pomočnik, tolažnik in posrednik – dokazuje in jamči za našo spravo z Bogom.¹²

Kot popolno nasprotje je Lucifer tožnik in tožilec. Janez Razodevalec je opisal Luciferjev končni poraz: »Tedaj sem zaslišal v nebesih močen glas, ki je rekel: ‘Zdaj je prišlo odrešenje, moč in kraljevanje našega Boga ter oblast njegovega Mesija.’« Zakaj? »Zakaj vržen je bil obtoževalec naših bratov, ki jih je dan in noč obtoževal pred našim Bogom. Toda oni so ga premagali zaradi krvi Jagnjeta in zaradi besede svojega pričevanja.«¹³

Lucifer je ta tožnik. Proti nam je govoril v predzemeljskem obstoju in še naprej nas obtožuje v tem življenju. Prizadeva si, da bi nas povlekel navzdol. Hoče, da bi izkusili brezkončno gorje. On je tisti, ki nam govori, da nismo primerni, tisti, ki nam govori, da nismo dovolj dobri, tisti, ki nam govori, da iz napak ni povratka. On je največji ustrahovalec, tisti, ki nas brca, ko smo na tleh.

Če bi Lucifer učil otroka hoditi in bi otrok padel, bi kričal na otroka, ga kaznoval in mu rekel, naj se neha truditi. Luciferjev način vodi do razočaranja in obupa – sčasoma in vedno. Ta oče laži najbolje širi neresnice ¹⁴ in premeteno dela, da bi nas zapeljal in premotil, »kajti prizadeva si, da bi bili vsi ljudje nesrečni, kakor je sam«.¹⁵

Če bi Kristus učil otroka hoditi in bi otrok padel, bi otroku pomagal vstati in ga spodbudil k naslednjim korakom.¹⁶ Kristus je pomočnik in tolažnik. Njegov način prinaša radost in upanje – sčasoma in vedno.

Božji načrt vključuje za nas navodila, ki se jim v svetih spisih reče zapovedi. Te zapovedi niso niti čudaški nabor niti poljubna zbirka vsiljenih pravil, mišljenih samo zato, da bi nas zdresirala, da bi bili poslušni. Povezane so z razvojem naših lastnosti pobožnosti, vrnitvijo k nebeškemu Očetu in prejetjem večne radosti. Poslušnost njegovim zapovedim ni slepa; namerno se odločimo za Boga in njegovo pot domov. Vzorec za nas je isti kot je bil za Adama in Evo, pri katerem »jima je Bog dal zapovedi, potem ko jima je razodel načrt odkupitve«¹⁷. Čeprav Bog hoče, da smo na poti zavez, nam da dostojanstvo odločanja.

Zares, Bog želi, pričakuje in naroča, da se vsak od njegovih otrok odloča zase. Ne bo nas prisilil. Bog preko daru svobodne volje omogoča svojim otrokom, da »delujejo sami in ne da se deluje nanje«.¹⁸ Svobodna volja nam dopušča, da se odločimo, ali bomo šli po poti ali ne. Dopušča nam, da skrenemo ali ne. Prav kakor nas ne more prisiliti k poslušnosti, nas ne more prisiliti k neposlušnosti. Nihče nas brez našega sodelovanja ne more spraviti s poti. (No, tega ne smemo zamenjati s tistimi, ki jim je svobodna volja kršena. Oni niso skrenili; so žrtve. Bog jih razume, jih ima rad in je do njih sočuten.)

Toda ko skrenemo s poti, se Bog razžalosti, ker ve, da to navsezadnje, vendar vedno, vodi do manjše sreče in izgube blagoslovov. V svetih spisih se temu, če skrenemo s poti, reče greh, posledično pojemanje sreče ter izguba blagoslovov pa se imenuje kazen. V tem smislu nas Bog ne kaznuje; kazen je posledica naših odločitev, ne njegovih.

Ko odkrijemo, da smo skrenili, lahko ostanemo s poti ali pa se lahko zaradi odkupne daritve Jezusa Kristusa odločimo, da se bomo obrnili in šli nazaj na pot. V svetih spisih se postopku odločanja, da se bomo spremenili in vrnili na pot, reče kesanje. Opustitev kesanja pomeni, da smo se odločili, da se bomo odpovedali blagoslovom, ki nam jih Bog želi dati. Če nismo bili voljni imeti tega, kar bi lahko prejeli, se bomo vrnili na svoje mesto, da bomo imeli, kar smo voljni prejeti¹⁹ – naša odločitev, ne Božja.

Ne glede na to, kako dolgo smo bili s poti ali kako daleč smo zatavali, nam Bog v trenutku, ko se odločimo, da se bomo spremenili, pomaga pri vrnitvi.²⁰ Če se bomo iskreno pokesali in si še naprej prizadevali s stanovitnostjo v Kristusu, bo takrat, ko bomo enkrat nazaj na poti, z Božje perspektive tako, kot da nikoli nismo skrenili.²¹ Odrešenik plača za naše grehe in nas osvobodi pretečega upadanja sreče in blagoslovov. Temu se v svetih spisih reče odpuščanje. Po krstu vsi člani zdrsnemo s poti – nekateri se z nje celo odpeljemo. Zatorej to, da udejanjamo vero v Jezusa Kristusa, se kesamo, prejemamo njegovo pomoč in nam je odpuščeno, niso enkratni dogodki, temveč vseživljenjski postopki, postopki, ki se ponavljajo in so pogosti. Tako vztrajamo »do konca«.²²

Odločiti se moramo, komu bomo služili.²³ Razsežnost naše večne sreče je odvisna od odločitve za živega Boga in da se mu pridružimo pri njegovem delu. Ko si prizadevamo, da bi »naredili naslednji korak« sami, vadimo kako pravilno uporabljati svojo svobodno voljo. Kot je rekla bivša generalna predsednica Društva za pomoč, ne bi smeli biti »otroci, ki jih je treba ves čas trepljati in popravljati«.²⁴ Ne, Bog hoče, da odrastemo v zrele ljudi in se sami odločamo.

Naša odločitev, da bomo sledili Očetovemu načrtu, je edini način, da postanemo dediči v njegovem kraljestvu; šele potem nam lahko zaupa, da ne bomo niti prosili za to, kar je v nasprotju z njegovo voljo.²⁵ Toda moramo si zapomniti, da »nikogar ni tako težko učiti kot otroka, ki ve vse.« Tako moramo biti pripravljeni, da nas bodo Gospod in njegovi služabniki vodili po Gospodovih poteh. Zaupamo lahko, da smo ljubljeni otroci nebeških staršev in »vredni truda« in prepričani, da »sami« ne bo nikoli pomenilo »osamljeni«.²⁶

S prerokom Jakobom iz Mormonove knjige rečem:

»Zato naj se vam srce razveseli in pomnite, da lahko svobodno delujete – lahko izberete pot večne smrti ali pa pot večnega življenja.

Zatorej, moji ljubljeni bratje [in sestre], se spravite z Božjo voljo in ne z voljo hudiča /…/; in pomnite, potem ko se boste spravili z Bogom, da je samo v in po Božji milostljivosti, da ste rešeni.«²⁷

Torej, odločite se za vero v Kristusa; odločite se za kesanje; odločite se, da se boste krstili in prejeli Svetega Duha; odločite se, da se boste vestno pripravili in vredno vzeli zakrament; odločite se, da boste sklenili zaveze v templju; in odločite se za služenje živemu Bogu in njegovim otrokom. Naše odločitve določajo, kdo smo in kdo bomo postali.

Zaključujem s preostalim Jakobovim blagoslovom: »Naj vas zatorej /…/ Bog dvigne /…/ z močjo odkupne daritve iz večno trajajoče smrti, da boste sprejeti v večno Božje kraljestvo.«²⁸ V imenu Jezusa Kristusa, amen.