Taborni ogenj vere
Tisti, ki vero iščejo, dopuščajo in zanjo živijo, jo bodo prejeli oziroma se jim lahko povrne, čeprav včasih postopoma.
Dragi bratje in sestre, mar ni čudovito, da iz nebes stalno prejemamo razodetja preko predsednika Russella M. Nelsona in naših cerkvenih voditeljev, ki nas prosijo, naj doma in v cerkvi z vsem srcem, mišljenjem in močjo živimo na nove in svetejše načine?1
Ali ste kdaj imeli priložnost narediti nekaj, za kar ste čutili, da ste nepripravljeni ali neprimerni, vendar ste bili blagoslovljeni, ker ste poskusili?
Jaz sem. Tukaj je en primer.
Starešina Richard G. Scott, član zbora dvanajstih apostolov, me je pred nekaj leti prijazno vprašal: »Gerrit, ali bi z menoj slikali akvarel?«
Starešina Scott je rekel, da mu slikanje pomaga opazovati in ustvarjati. Napisal je: »Poskusite biti ustvarjalni, čeprav so rezultati skromni. /…/ Ustvarjalnost lahko spodbudi duha hvaležnosti za življenje in za to, kar je Gospod vtkal v vaše bitje. /…/ Če se odločite modro, ni treba, da vam vzame veliko časa.«2
Predsednik Henry B. Eyring opisuje, da je njegove umetniške meditacije spodbujal »občutek ljubezni«, vključno z »ljubeznijo Stvarnika, ki pričakuje, da njegovi otroci postanejo kakor on – da ustvarjajo in gradijo.«3 Ustvarjalna dela predsednika Eyringa nudijo »edinstven, duhovni vidik pričevanja in vere«.4
Umetniško delo predsednika Boyda K. Packerja ponazarja temeljno evangelijsko sporočilo: »Bog je Stvarnik nebes in zemlje in vsega, kar je v njiju in na njiju, da vsa narava pričuje o tem božansko vodenem stvarjenju in da je med naravo, znanostjo in evangelijem Jezusa Kristusa popolna ubranost.«5
Alma pričuje: »Vse ti pokaže, da Bog je.«6 Otroci v Osnovni pojejo: »Ko slišim pesem ptice ali se ozrem v modro, modro nebo, /…/ sem hvaležen, da živim na tem lepem svetu, ki ga nebeški Oče zame ustvaril je.«7 Avtor Victor Hugo slavi »čudežne odnose med bitji in stvarmi v tej neizčrpni celoti, od sonca do listne uši. /…/ Vse ptice, ki letijo, v svojih krempeljcih niti večnosti držijo. /…/ Meglica je mravljišče zvezd.«8
In to nas privede nazaj k predlogu starešine Richarda G. Scotta.
»Starešina Scott,« sem odgovoril, »rad bi postal bolj čuječ in ustvarjalen. Navdušen sem, ko si predstavljam, kako nebeški Oče slika polne oblake in vsakovrstne odtenke neba in vode.« »Ampak« – nastal dolg premor – »starešina Scott,« sem dejal, »v akvarelih nisem vešč. Bojim se, da zna biti za vas mučno, če me boste poskusili učiti.«
Starešina Scott se je nasmehnil in uredil najino srečanje. Na dogovorjeni dan je pripravil papir, barve in čopiče. Skiciral je nekaj obrisov in mi pomagal zmočiti papir.
Kot model sva uporabila njegov lepi akvarel z naslovom Taborni ogenj ob sončnem zahodu. Ko sva slikala, sva se pogovarjala o veri – kako takrat, ko gledamo svetlobo in toploto tabornega ognja, za seboj puščamo temo in negotovost – kako nam včasih ob dolgih, osamljenih nočeh taborni ogenj vere lahko daje upanje in gotovost. In zora zagotovo pride. Naš taborni ogenj vere – naši spomini, izkušnje in zapuščina vere v Božjo dobroto in blage milosti v našem življenju – nam ponoči daje moč.
Moje pričevanje je, da bodo tisti, ki vero iščejo, dopuščajo in zanjo živijo, slednjo prejeli oziroma se jim lahko povrne, čeprav včasih postopoma. Svetloba se bo pojavila, če si jo želimo in jo iščemo, če smo potrpežljivi in poslušni Božjim zapovedim, če smo odprti za Božjo milost, ozdravljenje in zaveze.
Ko sva s starešino Scottom začela slikati, me je spodbudil: »Gerrit, celo z eno samo lekcijo boste naslikali nekaj, kar boste hoteli ohraniti in se spominjati.« Starešina Scott je imel prav. Skrbno hranim akvarel s tabornim ognjem, ki sem ga naslikal z njegovo pomočjo. Moja umetniška spretnost je bila in ostaja omejena, vendar nas spomin na taborni ogenj vere lahko spodbudi na pet načinov.
Prvič, taborni ogenj vere nas lahko spodbudi, da najdemo radost v zdravi ustvarjalnosti.
Ko si predstavljamo, se učimo in delamo koristne nove stvari, nam to prinaša radost. To je zlasti res, ko poglabljamo vero in zaupanje v nebeškega Očeta in njegovega Sina Jezusa Kristusa. Sebe ne moremo tako ljubiti, da bi se odrešili. Nebeški Oče pa nas bolj ljubi in nas bolj pozna, kot mi ljubimo ali poznamo sebe. Lahko zaupamo Gospodu in se ne zanašamo na lastno razumevanje.9
Ali ste bili kdaj edini, ki niste bili povabljeni na neko rojstnodnevno zabavo?
Ali ste bili kdaj izbrani zadnji, oziroma niste bili izbrani, ko so izbirali moštva?
Ali ste se pripravljali na šolski test, razgovor za službo, priložnost, ki ste jo resnično hoteli – in ste čutili, da vam je spodletelo?
Ali ste molili za zvezo, ki se iz kakršnega koli razloga ni obnesla?
Ali ste se soočali s kronično boleznijo, vas je zapustil zakonec, ste bili v agoniji zaradi svoje družine?
Odrešenik pozna naše okoliščine. Ko udejanjamo od Boga dano svobodno voljo ter ponižno in v veri uresničujemo svoje zmožnosti, nam Odrešenik Jezus Kristus lahko pomaga pri soočanju z življenjskimi izzivi in radostmi. Vera vključuje željo in odločitev, da bomo verovali. Vera izhaja tudi iz spolnjevanja Božjih zapovedi, ki so nam dane, da bi nas blagoslovile, ko hodimo po Božji poti zavez.
Kadar občutimo negotovost, osamljenost, izneverjenost, jezo, opeharjenost, razočaranje ali odtujenost od Boga in njegove obnovljene Cerkve, si moramo morda še močneje prizadevati in verovati, zato da ponovno stopimo na pot Božjih zavez. Vendar je vredno! Prosim, pridite, oziroma pridite ponovno, h Gospodu Jezusu Kristusu! Božja ljubezen je močnejša od spon smrti – posvetnih ali duhovnih.10 Odrešenikova odkupna daritev je neskončna in večna. Vsak od nas zatava in zaostaja. Pot lahko za nekaj časa izgubimo. Bog nam ljubeče zatrjuje, ne glede na to, kje smo ali kaj smo naredili, da ni točke brez vrnitve. Čaka, da bi nas objel.11
Drugič, taborni ogenj vere nas lahko opogumi, da skrbno služimo na nove, višje in svetejše, z Duhom prežete načine.
Takšna vera prinaša čudeže in blagoslove pripadnosti Božjim zavezam – kjer čutimo Božjo ljubezen in si prizadevamo v tem duhu skrbno služiti drugim.
S sestro Gong sva nedavno spoznala očeta in družino, ki je blagoslovljena zaradi zvestega duhovniškega brata, ki je prišel k škofu in vprašal, ali bi bil (ta duhovniški brat) lahko očetov družabnik pri hišnem poučevanju. Oče ni bil dejaven in ga hišno poučevanje ni zanimalo. Toda ko se je v srcu omehčal, sta s tem ljubečim duhovniškim bratom začela obiskovati »svoje« družine. Po nekem takšnem obisku je žena – ki takrat ni hodila v cerkev – moža vprašala, kako je šlo. Oče je priznal: »Morda sem nekaj občutil,« nakar je šel v kuhinjo po pivo.12
Toda ena stvar je vodila v drugo: čustvene izkušnje, skrbno služenje, spremembe v srcih, razred za pripravo na tempelj, prihajanje v cerkev, pečatenje družine v svetem templju. Predstavljajte si, kako so otroci in vnuki hvaležni očetu in materi in skrbnemu bratu, ki je prišel kot prijatelj in očetov družabnik, da bi drugim izkazal ljubezen in jim skrbno služil.
Tretja spodbuda tabornega ognja vere: Ustvarjalna evangelijska radost in blagoslovi pridejo, ko si Gospoda in druge prizadevamo ljubiti z vsem srcem in dušo.
Sveti spisi nas prosijo, naj vse, kar smo in kar postajamo, položimo na oltar ljubezni in služenja. V Stari zavezi nam Peta Mojzesova knjiga naroča, naj »[ljubimo] Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in /…/ močjo«.13 Jozue roti: »[Ljubite] Gospoda, svojega Boga, [hodite] po vseh njegovih potih, [ohranite] njegove zapovedi in se ga [oklenite] ter mu [služite] z vsem srcem in z vso dušo.«14
Odrešenik v Novi zavezi navaja dve veliki zapovedi: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo /…/ in svojega bližnjega kakor samega sebe.«15
Kralj Benjamin je v Mormonovi knjigi: še eni zavezi Jezusa Kristusa, delal »z vso močjo svojega telesa in sposobnostjo svoje duše« in v deželi vzpostavil mir.16 V Nauku in zavezah, kakor ve vsak misijonar, nas Gospod prosi, naj mu služimo z vsem srcem, odločenostjo, mišljenjem in močjo.17 Ko so sveti prišli v okrožje Jackson, jim je Gospod zapovedal, naj nedeljo ohranjajo sveto, tako da ljubijo Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso odločenostjo, mišljenjem in močjo, in naj mu služijo v imenu Jezusa Kristusa.18
Radostimo se prošnje, naj se z vso dušo predamo iskanju višjih in svetejših načinov, da ljubimo Boga in tiste okrog sebe ter da krepimo svojo vero v nebeškega Očeta in Jezusa Kristusa v svojih srcih, doma in v cerkvi.
Četrtič, taborni ogenj vere nas spodbuja, da zaživimo po ustaljenih vzorcih pravičnega življenja, ki poglabljajo vero in duhovnost.
Te svete navade, pravične rutine oziroma vzorci v duhu molitve lahko vključujejo molitev; preučevanje svetih spisov; post; to, da se Odrešenika in zavez spomnimo s pomočjo zakramentne uredbe; to, da z misijonarskim in tempeljskim služenjem ter z družinsko zgodovino in drugim služenjem prinašamo evangelijske blagoslove; pisanje dnevnika premišljevanj in tako naprej.
Ko se združijo pravični vzorci in duhovna hrepenenja, se srečata čas in večnost. Duhovna luč in življenje prideta, ko nas redno versko življenje zbliža z nebeškim Očetom in Odrešenikom Jezusom Kristusom. Ko ljubimo duha in črko postave, stvari večnosti lahko kapljajo v naše duše kakor rosa iz nebes.19 Z vsakdanjo poslušnostjo in osvežilno živo vodo najdemo odgovore, vero in moč, da se z vsakdanjimi izzivi in priložnostmi soočimo z evangelijsko potrpežljivostjo, perspektivo in radostjo.
Petič, ko obdržimo najboljše družinske vzorce, ko iščemo nove in svetejše načine, da ljubimo Boga in skrbno služimo drug drugemu, nas taborni ogenj vere lahko spodbudi, da se spomnimo, da je popolnost v Kristusu, ne v nas ali v perfekcionizmu sveta.
Božje prošnje odražajo ljubezen in možnost, ker je Jezus Kristus »pot, resnica in življenje«.20 Tistim, ki čutijo obremenjenost, kliče: »Pridite k meni,« tistim pa, ki pridejo k njemu, obljublja: »Jaz vam bom dal počitek.«21 »Pridite h Kristusu in se v njem izpopolnjujte, /…/ [ljubite] Boga z vso svojo vnemo, mišljenjem in močjo, potem njegova milostljivost za vas zadostuje, da boste z njegovo milostljivostjo postali popolni v Kristusu.«22
V zagotovilu »z njegovo milostljivostjo [boste] postali popolni v Kristusu« je tudi tolažba, mir in obljuba, da lahko nadaljujemo z vero in zaupanjem v Gospoda, celo ko stvari ne gredo, kakor upamo, pričakujemo ali morda zaslužimo, ne po svoji krivdi, četudi smo delali po svojih najboljših močeh.
Ob različnih trenutkih in na različne načine se vsi počutimo neustrezne, negotove in morda nevredne. Vendar v zvestih prizadevanjih, da bi ljubili Boga in skrbno služili bližnjim na nove in svetejše načine, lahko občutimo Božjo ljubezen in potrebni navdih za njihova in naša življenja.
Odrešenik nas sočutno spodbuja in obljublja, da si lahko »še naprej [prizadevamo] s stanovitnostjo v Kristusu, s popolnoma svetlim upanjem in z ljubeznijo do Boga in vseh ljudi«.23 Kristusov nauk, Odrešenikova odkupna daritev in, to, da z vso dušo sledimo poti zavez z Bogom, nam lahko pomaga spoznati Božje resnice in nas osvobodi.24
Pričujem, da sta polnost Božjega evangelija in Božji načrt sreče obnovljena in se ju poučuje v Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, v svetih spisih in po prerokih, od preroka Josepha Smitha do predsednika Russella M. Nelsona danes. Pričujem, da pot zavez z Bogom vodi do največjega daru, ki ga obljublja ljubeči nebeški Oče: »Imeli boste večno življenje.«25
Da bi imeli njegove blagoslove in trajno radost, ko svoja srca in upe in zavezanost grejemo ob tabornem ognju vere, molim v svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.