Pastirske duše

starešina Gary E. Stevenson

iz zbora dvanajstih apostolov

Drugim ljubeče pomagamo, ker nam je to zapovedal Gospod.

Prijatelj mi je v nedavnem pogovoru povedal, da je, ko je bil mlad novo krščeni član Cerkve, nenadoma začutil, kot da ne spada več v svoj oddelek. Misijonarji, ki so ga učili, so bili poslani drugam, in čutil je, kot bi bil zapostavljen. Ker v oddelku ni imel prijateljev, je poiskal stare prijatelje in se z njimi udeleževal dejavnosti, ki so ga odvračale od sodelovanja v cerkvi – tako da se je oddaljil od črede. S solzami v očeh je opisal, kako globoko hvaležen je bil, ko mu je neki oddelčni član ponudil pomoč ter ga toplo in odprto povabil, naj se vrne. V nekaj mesecih je bil spet varno v čredi in krepil tako druge kot tudi sebe. Ali nismo hvaležni za pastirja v Braziliji, ki je poiskal tega mladeniča, starešino Carlosa A. Godoyja, ki zdaj kot član predsedstva sedemdeseterih sedi za mano?

Ali ni neverjetno, kako imajo taka preprosta prizadevanja lahko večne posledice? Ta resnica je osrednja v cerkvenih prizadevanjih skrbnega služenja. Nebeški Oče lahko vzame naša preprosta vsakdanja prizadevanja in jih spremeni v nekaj čudežnega. Samo šest mesecev je minilo, odkar je predsednik Russell M. Nelson oznanil, da je »Gospod /…/ pomembno spremenil način izkazovanja medsebojne skrbi,«¹ in pojasnil: »Vpeljali bomo nov, svetejši pristop glede tega, kako bdimo in skrbimo za druge. Ta prizadevanja bomo imenovali preprosto ‘skrbno služenje’.«²

Predsednik Nelson je prav tako pojasnil: »Značilna lastnost Gospodove prave in žive Cerkve bo vedno organizirano, vodeno prizadevanje za služenje posameznim Božjim otrokom in njihovim družinam. Ker je to njegova Cerkev, bomo kot njegovi služabniki posameznikom služili, prav kakor je on. Služili bomo v njegovem imenu, z njegovo močjo in polnomočjem in z njegovo ljubečo prijaznostjo.«³

Odkar je bilo to oznanjeno, je bil vaš odziv neverjeten! Iz skoraj vsakega kola dobivamo poročila o velikem uspehu pri izvedbi teh sprememb, kakor je naročil živi prerok. Na primer, skrbni bratje in sestre so bili zadolženi za družine, družabništva – vključno z mladeniči in mladenkami – so bila organizirana in posvetovanja o skrbnem služenju potekajo.

Mislim, da ni naključje, da je bila šest mesecev pred včerajšnjo razodeto objavo o »novem ravnovesju in povezanostjo med evangelijskim podukom doma in v Cerkvi«⁴ – dana objava o »skrbnem služenju«. Od januarja, ko bomo za cerkveno čaščenje porabili eno uro manj, nam bo vse, kar smo se naučili pri skrbnem služenju, pomagalo uravnotežiti to vrzel v višji in svetejši izkušnji sobotnega dne s središčem doma z družino in z našimi ljubimi.

Ob tem, da je organizacijska struktura postavljena, se lahko vprašamo: »Kako vemo, da skrbno služimo na Gospodov način? Ali dobremu Pastirju pomagamo tako, kot je hotel?«

Predsednik Henry B. Eyring je v nedavnem pogovoru pohvalil svete, da so se prilagodili tem pomembnim spremembam, ampak izrazil tudi iskreno upanje, da člani razumejo, da je skrbno služenje več kot to, »da smo prijazni«. S tem ni mišljeno, da je prijaznost nepomembna, ampak to, da tisti, ki razumejo pravega duha skrbnega služenja, spoznajo, da presega samo prijaznost. Če skrbno služimo na Gospodov način, ima to lahko daljnosežne posledice za dobro, ki se nadaljujejo vso večnost, kot se je pri starešini Godoyju.

»Odrešenik je z vzorom pokazal, kaj pomeni skrbno služiti, kot je sam služil iz ljubezni. /…/ Učil je, /…/ molil, tolažil in blagoslavljal ljudi okrog sebe in vse povabil, naj mu sledijo. /…/ Ko člani Cerkve skrbno služijo [na višji in svetejši način], si v duhu molitve prizadevajo, da bi služili, kot bi on – da vselej bdijo nad cerkvijo in so z njimi ter jih spodbujajo, da vsakega člana obiščejo doma in vsakomur pomagajo postati pravi učenec Jezusa Kristusa.«⁵

Razumemo, da ima pravi pastir rad svoje ovce, vsako pozna po imenu in se »osebno zanima za« njih.⁶

Moj dolgoletni prijatelj je življenje preživel kot kmet, preživljal se je s težkim delom govedorejca in ovčerejca na hribovitem Skalnem gorovju. Nekoč mi je pripovedoval o izzivih in tveganjih, povezanih z ovčerejo. Pravil je, da je zgodaj spomladi, ko se je sneg na širni gorski verigi že skoraj stopil, pripeljal družinsko čredo približno dva tisoč ovac čez poletje v gore. Tam je zanje skrbel do pozne jeseni, ko jih je s poletnega pašnika odpeljal na zimskega v puščavo. Opisal je, kako težko je bilo paziti na veliko čredo ovac, in sicer od zgodnjega jutra do pozne noči – vstajati precej pred sončnim vzhodom in končati pozno v temi. Tega nikakor ni mogel delati sam.

Za čredo so mu pomagali skrbeti drugi, izkušeni kmečki delavci, ki so jim pomagali mlajši delavci, ki so se učili iz izkušenj sodelavcev. Zanašal se je tudi na dva stara konja, dva mlada žrebička, ki so ju dresirali, dva stara ovčarja in dva ali tri ovčarske mladičke. Prijatelj in njegove ovce so poleti doživljali viharje in nevihte, bolezni, poškodbe, sušo in skoraj vsako težavo, ki si jo lahko kdo zamisli. Nekaj let so morali vse poletje dovažati vodo, samo zato da so ovce obdržali pri življenju. Vsako leto pozno jeseni, ko je grozilo zimsko vreme in so ovce pripravili na odhod z gore in jih prešteli, jih je bilo običajno več kot dvesto izgubljenih.

Čreda dva tisočih ovac, ki so jo zgodaj spomladi privedli v gore, se je zmanjšala na manj kot tisoč osemsto. Večina manjkajočih ovc se ni izgubila zaradi bolezni ali naravne smrti, temveč zaradi plenilcev, kot so pume ali kojoti. Ti plenilci so običajno našli jagnjeta, ki so odtavala od varne črede, se oddaljila od pastirjeve zaščite. Bi za trenutek razmislili, kaj sem v duhovnem smislu pravkar opisal? Kdo je pastir? Kdo je čreda? Kdo so tisti, ki pomagajo pastirju?

Gospod Jezus Kristus sam je rekel: »Jaz sem dobri pastir in poznam svoje [ovce]. /…/ Svoje življenje dam za ovce.«⁷

Prerok Nefi je podobno učil, da bo Jezus »hranil /…/ svoje ovce in v njem bodo našle pašo«.⁸ Ker vem, da je »Gospod /…/ moj pastir«⁹ in da pozna vsakega od nas in zanj skrbi, najdem trajen mir. Ko se soočamo z življenjskimi viharji in nevihtami, boleznimi, poškodbami in sušo, bo Gospod – naš Pastir – skrbel za nas. Pozdravil nam bo dušo.

Podobno kot je moj prijatelj skrbel za svoje ovce s pomočjo mladih in starih delavcev, konjev in ovčarskih psov, tudi Gospod potrebuje pomoč pri zahtevnem delu skrbi za ovce v njegovi čredi.

Kot otroci ljubečega nebeškega Očeta in ovce v njegovi čredi smo deležni blagoslova, da nam vsakemu posebej služi Jezus Kristus. Hkrati imamo odgovornost, da kot pastirji skrbno služimo drugim okrog sebe. Prisluhnemo Gospodovim besedam: »Služil mi boš in šel v mojem imenu in /…/ zbral moje ovce.«¹⁰

Kdo je pastir? Pastir je vsak moški, ženska in otrok v Božjem kraljestvu. Poklic ni potreben. V trenutku, ko vstanemo iz krstnih voda, smo imenovani za to delo. Drugim ljubeče pomagamo, ker nam je to zapovedal Gospod. Alma je poudaril: »Kajti kakšen je /…/ pastir, ki ima veliko ovac, na katere ne pazi, da ne pridejo volkovi in ne pobijejo drobnice? /…/ Mar ga ne izžene?«¹¹ Kadar so naši bližnji v posvetnih ali duhovnih težavah, jim hitimo na pomoč. Nosimo bremena drug drugega, da bi bila lahka. Žalujemo s tistimi, ki žalujejo. Tolažimo tiste, ki potrebujejo tolažbo.¹² Gospod to ljubeče pričakuje od nas. In prišel bo dan, ko bomo odgovarjali pred njim za skrb, ki smo jo sprejeli, za skrbno služenje njegovi čredi.¹³

Moj pastirski prijatelj je povedal še eno pomembno podrobnost glede skrbi za ovce na pašniku. Opisal je, da so izgubljene ovce še posebej izpostavljene nevarnosti plenilcev. Njegova skupina je dejansko petnajst odstotkov vsega časa namenila iskanju izgubljenih ovc. Prej ko najdejo izgubljene ovce, preden se preveč oddaljijo od črede, manj verjetno bodo poškodovane. Za zbiranje izgubljenih ovc je bilo potrebno veliko potrpežljivosti in discipline.

Pred nekaj leti sem v krajevnem časopisu našel tako zanimiv članek, da sem ga shranil. Naslov z naslovnice se glasi: »Odločni pes ni zapustil izgubljenih ovc.«¹⁴ Članek opisuje manjše število ovc, ki so pripadale kmetiji nedaleč od prijateljeve posesti, ki so jih nekako pustili na njihovem poletnem pašniku. Dva ali tri mesece kasneje so obtičale v gorah, ujete v snegu. Ko so ovce ostale tam, je z njimi ostal ovčarski pes, kajti njegova dolžnost je bila, da jih čuva in varuje. Ni jih nehal paziti! Ostal je tam – mesece je krožil okrog izgubljenih ovc v mrzlem in sneženem vremenu, služil kot zaščita pred kojoti, pumami ali kakšnimi drugimi plenilci, ki bi jih ogrožali. Tam je ostal, dokler jih ni pripeljal oziroma odgnal nazaj na varno k pastirju in čredi. Na sliki na naslovnici tega članka lahko vidite značaj v očeh in pojavi tega ovčarja.

V Novi zavezi najdemo Odrešenikovo priliko in navodilo, ki daje nadaljnji vpogled glede naše odgovornosti pastirjev, skrbnih sester in bratov izgubljenih ovc:

»Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno, dokler je ne najde?

In ko jo najde, jo vesel zadene na rame.

Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim pravi: ‘Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.’«¹⁵

Če povzamemo lekcijo, ki jo uči prilika, najdemo naslednje koristne nasvete:

Prepoznajmo izgubljene ovce.
Iščimo jih, dokler jih ne najdemo.
Ko jih najdemo, si jih moramo morda zavihteti na rame in jih nesti domov.
Ob njihovem povratku jih obdamo s prijatelji.

Bratje in sestre, največje izzive in največje nagrade lahko prejmemo, ko skrbno služimo izgubljenim ovcam. Člani Cerkve v Mormonovi knjigi »so bdeli nad svojim ljudstvom in so jih hranili s tem, kar je bilo pravično«¹⁶. Lahko sledimo njihovemu vzoru in se spomnimo, da mora skrbno služenje »voditi Duh, /…/ biti mora prilagodljivo in /…/ prilagojeno potrebam vsakega člana«. Nujno je tudi, da »si prizadevamo posameznikom in družinam pomagati, da se pripravijo na svojo naslednjo uredbo, spolnjujejo zaveze /…/ in postanejo samostojni«¹⁷.

Vsaka duša je za nebeškega Očeta dragocena. On sam nas prosi, naj skrbno služimo, in to je zanj nadvse dragoceno in pomembno, ker je to njegovo delo in slava. To je dokaj dobesedno delo večnosti. Vsak od njegovih otrok ima v njegovih očeh neizmerljiv potencial. Ljubi vas z ljubeznijo, ki je ne morete niti dojeti. Gospod bo kot predani ovčarski pes ostal na gori, da vas bo varoval med viharji, neurji, snegom in drugim.

Predsednik Russell M. Nelson nas je na zadnji konferenci učil: »Naše sporočilo svetu [in naj dodam ‘naši čredi skrbnega služenja’] je preprosto in iskreno: Vse Božje otroke na obeh straneh tančice vabimo, naj pridejo k Odrešeniku, prejmejo blagoslove svetega templja, ohranjajo radost in izpolnijo pogoje za večno življenje.«¹⁸

Ozrimo se k tej preroški viziji, da bomo duše vodili k templju in navsezadnje k Odrešeniku, Jezusu Kristusu! Ne pričakuje, da bomo delali čudeže. Prosi samo, da pripeljemo k njemu svoje brate in sestre, ker ima moč, da odkupi duše. Tako si lahko in si bomo zagotovili obljubo: »In ko se bo razodel véliki pastir, boste dobili nevenljivi venec slave.«¹⁹ O tem – in o Jezusu Kristusu kot našemu Odrešeniku in Odkupitelju – pričujem, v imenu Jezusa Kristusa, amen.