Božansko nezadovoljstvo
Božansko nezadovoljstvo nas lahko spodbudi, da delujemo v veri, sledimo Odrešenikovim prošnjam, naj delamo dobro, in mu ponižno predamo svoja življenja.
Ko sem bila v osnovni šoli, smo domov hodili po tlakovani poti, ki se je vila navzgor po pobočju hriba. Obstajala je še ena pot, netlakovana, imenovana »fantovska pot«. Fantovska pot je bila pot po zemlji, ki je šla naravnost navzgor po hribu. Bila je krajša, vendar veliko bolj strma. Kot deklica sem vedela, da lahko prehodim vsako pot, ki jo lahko fantje. Še pomembneje, vedela sem, da živim v poslednjih dneh in da bom morala opraviti težke stvari, kakor so jih pionirji – in hotela sem biti pripravljena. Zato sem na tlakovani poti vsake toliko zaostala za svojo skupino prijateljic, sezula čevlje in bosa hodila po fantovski poti. Skušala sem si utrditi podplate.
Kot deklica v Osnovni sem mislila, da se bom tako lahko pripravila. Sedaj vem, da temu ni tako! Namesto da bosonoga hodim po hribovskih poteh, vem, da svoje podplate lahko pripravim na hojo po poti zavez, tako da se odzivam na navdih Svetega Duha. Kajti Gospod po svojem preroku vsakemu od nas kliče, naj živimo in skrbimo za druge na »višji in svetejši način« in naj »naredimo korak višje«.1
Ti preroški pozivi k dejanjem skupaj z našim notranjim občutkom, da lahko delamo in smo več, včasih v nas ustvarijo to, kar je starešina Neal A. Maxwell imenoval »božansko nezadovoljstvo«.2 Božansko nezadovoljstvo se pojavi, če »to, kar smo,« primerjamo s tem, »kar imamo moč postati«.3 Vsak od nas, če smo pošteni, občuti razkorak med tem, kje in kdo smo, in tem, kje in kdo bi želeli postati. Hrepenimo po tem, da bi zmogli več. Tako občutimo, ker smo Božje hčere in sinovi, rojeni s Kristusovo lučjo, a živimo v padlem svetu. Te občutke nam je dal Bog in ustvarjajo nujo po delovanju.
Občutke božanskega nezadovoljstva, ki nas kličejo na višjo pot, bi morali pozdraviti, obenem pa prepoznati in se izogibati Satanovi narejenosti ‒ obupu, ki nas hromi. To je priložnost, ki si jo Satan nadvse želi izkoristiti. Lahko se odločimo hoditi po višji poti, ki nas vodi, da iščemo Boga ter njegov mir in milost, ali pa poslušamo Satana, ki nas bombardira s sporočili, da nikoli ne bomo dovolj: dovolj bogati, dovolj bistri, dovolj lepi, kar koli že ta dovolj pomeni. Naše nezadovoljstvo lahko postane božansko ‒ ali uničujoče.
Ravnajte v veri
Eden od načinov razločevanja božanskega nezadovoljstva od Satanovega pretvarjanja je, da nas bo božansko nezadovoljstvo vodilo do zvestega delovanja. Božansko nezadovoljstvo ni predlog, naj ostanemo v svoji coni udobja, niti nas ne bo vodilo v obup. Spoznala sem, da če se predajam mislim o vsem, kar nisem, ne napredujem ter veliko težje občutim Duha in mu sledim.4
Joseph Smith se je kot mladenič močno zavedal svojih šibkosti in ga je skrbela »blaginja [njegove] večne duše«. Tole so njegove besede: »V mislih sem postal izredno zaskrbljen, kajti moji grehi so me obsodili, in /…/ začel sem žalovati zaradi lastnih grehov in zaradi grehov sveta.«5 To ga je vodilo do »resnega premišljevanja in hudega notranjega nemira«.6 Ali vam je to znano? Ali ste zaradi svojih šibkosti nemirni ali zaskrbljeni?
No, Joseph je nekaj naredil. Takole je pripovedoval: »Pogosto sem si rekel: Kaj je treba narediti?«7 Ravnal je v veri. Obrnil se je k svetim spisom, prebral predlog v Jakobovem pismu 1:5 in se po pomoč obrnil k Bogu. Videnje, ki je sledilo, je odprlo vrata obnove. Kako hvaležna sem, da je Josepha njegovo božansko nezadovoljstvo, njegovo obdobje nelagodja in zmede spodbodlo k zvestemu ravnanju.
Sledite navdihu, da boste delali dobra dela
Občutek nezadovoljstva svet pogosto uporablja kot izgovor, da se ukvarjamo s seboj, da se z mislimi obrnemo vase in se potegnemo vase in se kot posamezniki ukvarjamo s tem, kdo smo, kaj nismo in kaj bi radi. Božansko nezadovoljstvo nas spodbuja, da sledimo vzoru Odrešenika, kajti »hodil je iz kraja v kraj ter delal dobra dela«.8 Ko hodimo po poti učenca, prejemamo duhovna opozorila, naj pomagamo drugim.
Neka zgodba, ki sem jo slišala pred leti, mi je pomagala prepoznati Svetega Duha in nato ravnati po njegovem navdihu. Sestra Bonnie Parkin, bivša generalna predsednica Društva za pomoč, je takole pripovedovala:
»Susan /…/ je bila čudovita šivilja. V [njenem] oddelku je živel predsednik Kimball. Neke nedelje je opazila, da ima novo obleko. Oče ji je nedavno /…/ prinesel nekaj odličnega svilenega blaga. Pomislila je, da bi bila iz tega blaga lepa kravata, ki bi šla z novo obleko predsednika Kimballa. Zato jo je v ponedeljek naredila. Zavila jo je v tanek papir in se sprehodila do ulice, v kateri je bila hiša predsednika Kimballa.
»Na poti do vhodnih vrat se je nenadoma ustavila in pomislila: ‘Kdo pa sem, da bi delala kravato za preroka? Verjetno jih ima veliko.’ Ker se je odločila, da se je zmotila, se je obrnila, da bi odšla.
Ravno takrat pa je sestra Kimball odprla vhodna vrata in rekla: ‘O, Susan!’
Susan je bilo močno nerodno in je rekla: ‘V nedeljo sem predsednika Kimballa videla v novi obleki. Oče mi je iz New Yorka ravno prinesel nekaj svile /…/ in tako sem mu naredila kravato.’
Preden je lahko nadaljevala, jo je sestra Kimball ustavila, jo prijela za ramena in rekla: ‘Susan, nikdar ne potlači radodarne misli.’«9
To mi je všeč! »Nikdar ne potlači radodarne misli.« Ko začutim, naj za nekoga nekaj naredim, se včasih sprašujem, ali je bil to navdih ali samo moje misli. Vendar se spomnim: »A glej, to, kar je od Boga, nenehno vabi in zvablja, da bi delali dobro; zatorej je vse, kar vabi in zvablja, da delamo dobro, da ljubimo Boga in da mu služimo, Božji navdih.«10
Naj gre za neposredne navdihe ali zgolj za impulze, naj pomagamo, dobro dejanje nikdar ni zaman, kajti »dobrotljivost nikoli ne mine«11 ‒ in ni nikdar napačen odziv.
Čas je pogosto neprikladen in redko poznamo vpliv majhnih dejanj svojega služenja. Toda vsake toliko bomo spoznali, da smo bili orodje v Božjih rokah in bomo hvaležni, ker bomo vedeli, da je Sveti Duh, ki deluje preko nas, potrditev Božjega odobravanja.
Sestre, ve in jaz lahko prosimo za Svetega Duha, da nam pokaže »vse, kar naj bi [delale]«12, čeprav je naš seznam opravil že videti dolg. Kadar čutimo navdih, lahko pustimo posodo v koritu ali poštni predal poln izzivov, ki zahtevajo pozornost, zato da beremo otroku, se pogovorimo s prijateljico, varujemo sosedove otroke ali služimo v templju. Ne razumite me napak – sem nekdo, ki dela sezname; stvari rada odkljukam. Mir pa pride, ker vem, da biti več ni nujno enako z narediti več. Ko se na nezadovoljstvo odzovem tako, da se odločim, da bom sledila navdihu, začnem drugače razmišljati o »svojem času« in ljudi ne vidim kot prekinitve, temveč kot smisel mojega življenja.
Božansko nezadovoljstvo nas vodi h Kristusu
Božansko nezadovoljstvo vodi k ponižnosti, ne k samopomilovanju ali obupu, ki izhaja iz primerjanja, zaradi katerega nikdar nismo zadosti dobre. Ženske, ki spolnjujejo zaveze, so vseh velikosti in oblik; njihove družine, življenjske izkušnje in okoliščine se razlikujejo.
Seveda bomo imele kljub božanskemu potencialu pomanjkljivosti, kajti je nekaj resnice v spoznanju, da same nismo zadosti. Toda dobra novica evangelija je, da smo zaradi Božje milostljivosti dovolj dobre. S Kristusovo pomočjo lahko naredimo vse.13 Sveti spisi obljubljajo, da bomo »našli milost, ki nam bo /…/ pomagala [v stiski]«.14
Presenetljiva resnica je, da so naše šibkosti lahko blagoslov, če zaradi njih postanemo ponižni in se obrnemo h Kristusu.15 Nezadovoljstvo postane božansko, ko se ponižno približamo Jezusu Kristusu s svojim primankljajem, namesto da se zadržimo v samopomilovanju.
Jezusovi čudeži so se pogosto začeli s prepoznanjem primanjkljaja, potrebe, napake ali nezadostnosti. Se spomnite hlebcev in rib? Vsak od evangelijskih piscev nam pove, kako jih je Jezus čudežno nahranil na tisoče, ki so mu sledili.16 Toda zgodba se začne s tem, da so učenci prepoznali svoj primanjkljaj; spoznali so, da imajo samo »pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?«17 Učenci so imeli prav: niso imeli dovolj hrane, toda to, kar so imeli, so dali Jezusu in on je poskrbel za čudež.
Ali ste kdaj občutile, da so vaši talenti in darovi premajhni za nalogo, ki je pred vami? Jaz sem. Toda vi in jaz lahko damo, kar imamo, Kristusu in on bo naša prizadevanja pomnožil. Kar imate ponuditi, je več kot dovolj ‒ celo s svojimi človeškimi slabostmi in šibkostmi ‒ če se zanašate na Božjo milost.
Resnica je, da je vsaka od nas en rod stran od božanstva, ‒ vsaka je Božji otrok.18 In prav kakor nebeški Oče že stoletja dela tako s preroki kot z navadnimi moškimi in ženskami, namerava preobraziti nas.
C. S. Lewis takole pojasni preobražajočo moč: »Predstavljajte si sebe kot živo hišo. Bog pride vanjo, da bo to hišo obnovil. Sprva morda razumete, kaj dela. Uredi odtoke in ustavi puščanje strehe in tako naprej; veste, da je bilo ta dela potrebno narediti, in zato niste presenečeni. Toda zdaj po tej hiši začne razbijati tako, da zoprno boli. /…/ [Vidite], gradi čisto drugo hišo od tiste, ki ste jo imeli v mislih. /…/ Mislili ste, da bo iz vas nastala dostojna hišica: on pa gradi palačo. Namerava priti in v njej živeti.«19
Zaradi Odrešenikove odkupne žrtve lahko postanemo kos nalogam, ki so pred nami. Preroki učijo, da smo, ko se vzpenjamo po poti učenca, po Kristusovi milosti lahko posvečeni. Božansko nezadovoljstvo nas lahko spodbudi, da delujemo v veri, sledimo Odrešenikovim prošnjam, naj delamo dobro, in mu ponižno predamo svoja življenja. V imenu Jezusa Kristusa, amen.