Lepota staranja

Lora Kinder

Raje imam obraz, ki kaže gube smeha in solza.

Spominjam se, kako sem kot otrok opazovala babičina zgubana lica. Gube so se vile okrog kotičkov njenih oči in drobne gubice so se ji risale nad zgornjo ustnico. Vprašala sem jo, kako naj se izognem temu, da bom dobila gube.

»Ne smej se,« je rekla. »In ne joči.«

Njen nasvet sem upoštevala – en dan. Nato sem obupala. Kako sploh kdo lahko živi, ne da bi se smejal ali jokal? Odločila sem se, da imam raje obraz, ki kaže gube smeha in solza.

V Mormonovi knjigi je Lehi učil svojega sina Jakoba, da smo tukaj na zemlji zato, da bi se radostili (gl. 2 Nefi 2:25). A učil je tudi, da moramo zato, če hočemo poznati radost, izkusiti tudi žalost (gl. 2 Nefi 2:22–23). Videla sem dokaz obojega, radosti in žalosti, ker se zareže v obraze tistih, ki so živeli. Njihovi obrazi pripovedujejo zgodbe njihovih življenj.

Pritrjujem tistemu, ki je rekel: »Lepi stari ljudje so umetniška dela.«¹ Nekateri v starosti razvijejo značaj, zaradi katerega so izredni. Na primer, zrl sem v oči belolasim, v belo oblečenim tempeljskim matronam in ganila me je neverjetna luč, ki žari v njihovih očeh in sije z njihovih smehljajočih obrazov.

Zdaj, ko sama postajam stara ženska, spoznavam, da staranje s seboj prinaša določene radosti. Na primer, v mojem telesu mi postaja udobneje. Hvaležna sem, da še vedno deluje! Morda celo hodim počasneje in govorim počasneje, kakor sem nekoč. Moje naročje je morda nekoliko bolj podloženo in moje roke so bolj blage. Vendar si rada mislim, da je bolj blag tudi moj dotik.

Vem, da še vedno lahko napredujem in se učim, da bo, »[k]atero koli načelo inteligence pridobimo v tem življenju, /…/ z nami vstalo v vstajenju« (Nauk in zaveze 130:18). In zato se veselim lekcij, ki se jih še lahko naučim. Kar je še bolje, je, da lahko pomagam drugim – denimo svojim vnukom in vnukinjam – da se učijo iz mojih življenjskih zgodb, ki jim jih lahko pripovedujem.

Z možem še bolj lahko sprejemava drug drugega in veva, da se tudi midva še lahko skupaj učiva in rasteva. Najin zakon je postal bogatejši zaradi neurij, ki sva jih skupaj prevedrila. Najini otroci so odrasli in nanje sva ponosna ali pa naju zaradi njih skrbi, odvisno od dneva. Vnuki dobesedno prinašajo radost in veselje.

In starost prinaša zavedanje, da življenje smrtnika ne traja večno. Zdaj je čas, da naredim, kar sem imela namen narediti. Če ne zdaj, kdaj? »[G]lejte, dan tega življenja je dan, da ljudje opravijo svoja dela.« (Alma 34:32) Na srečo se s starostjo zavemo, da je zdaj čas, da izrečemo neizrečene besede, da pozdravimo odnose in da dosežemo preostale cilje.

Ko postajam starejša, razmišljam o zapuščini, ki jo bom pustila svojemu potomstvu. Upam, da bo del te to, da sem, ko sem izkusila radost in žalost, našla modrost. In da sem zato odkrila lepoto staranja.

Avtorica živi v Kaliforniji v ZDA.