Dopustite Gospodu, naj vodi vaše življenje

starešina Patricio M. Giuffra

od sedemdeseterih

Vselej nisem mogel videti, kako se bodo stvari razvile, a ko sem ravnal v veri, me je Gospod blagoslovil.

moški stoji na gori in gleda sončni zahod

Ko sem odraščal, pri nas doma vera ni bila priljubljena – čeprav sta bila starša večino življenja zelo verna, ju je očetova pogubna diagnoza, med drugimi preizkušnjami, pripeljala do tega, da sta opustila vero, v kateri sta bila vzgojena. Ko je umrl za rakom, sem imel štiri leta in sem bil tudi najmlajši od trinajstih otrok, moja ovdovela mati pa kar ni mogla verjeti, da je Bog dopustil, da se je naši družini zgodilo nekaj takega.

A ko sem bil star štirinajst let, sem čutil, da mi v življenju nekaj manjka. Spraševal sem se, ali imam višji namen, za katerega ne vem. Počutil sem se kakor Joseph Smith, da »je bil moj razum poklican pred resno presojo in veliko neugodje« (Joseph Smith – Življenjska zgodba 1:8). Čeprav takrat za Josepha Smitha še nisem slišal, sem svoje iskanje začel zelo podobno, ker sem šel v številne cerkve v upanju, da bom našel resnico.

In sem jo, ko sem nekega dne videl fanta v moških oblekah, ki sta šla k sosedu domov. Bil sem radoveden in sem ju vprašal, ali lahko pridem zraven. Ko sem dobil materino dovoljenje, sem začel z misijonarskimi razgovori in se naposled pridružil Cerkvi.

Ker sem se pridružil Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, sem lažje našel smisel, zlasti v mladih letih, ko sem moral sprejeti veliko odločitev, s katerimi ljudje okrog mene niso soglašali. A čeprav sem imel smisel in cilj, nisem bil vedno prepričan, kako se bodo stvari iztekle.

A ko sem se soočal z neznanim in z negotovostmi in s tako številnimi spremembami, je bilo vodstvo nebeškega Očeta stanovitno, ko sem se obrnil nanj. Spoznal sem, kako naj se zanašam nanj in na svojo vero, kar mi je pomagalo, da sem vztrajal in še naprej iskal svoj namen.

Vztrajanje pri misijonu

V starosti, ko se je večina vrstnikov pripravljala na kolidž, sem se ubadal s tem, kako bom šel na misijon. V Čilu mora vsak, ki želi na fakulteto, opraviti sprejemni izpit. Možen je le enkrat letno, torej če bi šel na misijon, z izobraževanjem ne bi odlašal le dve leti, temveč bi moral počakati še dodatno leto, da bi potem lahko šel v šolo.

V družini so misijonu nasprotovali, zlasti mati. Zdelo se ji je zelo pomembno, da se izobražujem na kolidžu. A verjel sem, da mi bo Gospod pomagal narediti, kar je potrebno, zato sem se kljub temu začel pripravljati v duhu molitve.

Ko je škof prišel k meni domov z izpolnjenimi dokumenti za misijon in mater prosil za podpis, je bila presenečena; nisem ji povedal, da sem s postopkom nadaljeval. Potrebno je bilo kar nekaj prepričevanja, a Gospod ji je omehčal srce in ji pomagal, da je razumela, da bi rad služil.

Evangelij mi je dajal gotovost, da delam, kar je prav, a napredoval sem le tako, da sem nadaljeval korak za korakom, z vero – navzlic vsem svojim vprašanjem in negotovosti.

Razodetju je sledilo razodetje

Ko sem se z misijona vrnil domov, je to pomenilo tudi, da sem se vrnil v negotovost. Ko sem nebeškega Očeta v molitvi in postu prosil za vodstvo, sem prejel razodetje, naj se preselim v Združene države Amerike in grem na Univerzo Brighama Younga, kar se je zdelo kot skoraj nemogoča naloga.

Delal sem po najboljših močeh in naredil naslednje korake. Včasih sem čutil, kakor da se nikamor ne premaknem – delal sem, kar se da trdo, a nisem zagotovo vedel, ali mi bodo moja prizadevanja pomagala doseči cilje. Kakorkoli, moj cilj je bil, da izpolnim, kar Gospod želi, da naredim, in ta cilj je bil zame dragocen.

Ko sem si tako prizadeval, sem nekega dne začutil navdih, naj se obrnem na dobrega prijatelja, ki je bil iz Združenih držav Amerike in je živel v mojem domačem kraju. Takrat nisem vedel, kako se bodo stvari iztekle – nanj sem se obrnil zgolj zato, ker mi je tako naročil Duh – končalo se je tako, da sta bila prijatelj in njegov oče bistvena pri tem, da sta mi pomagala ugotoviti, kaj naj naredim, da bom zaprosil za vizo, ki sem jo potreboval za študij na BYU, in jo dobil. Z njuno pomočjo in z velikanskimi materinimi napori, da bi plačala potne stroške, mi je uspelo priti tja. To je bil čudež.

Moje življenje se je še naprej odvijalo v tej smeri. Naredil sem vse, kar je bilo v moji moči, in nato prejel navdih, eno stvar naenkrat, kaj naj naredim naprej. Tako sem dobil službo v središču za usposabljanje misijonarjev, našel načine, da sem plačal šolnino, se odločil za glavni predmet študija, naposled diplomiral in se poročil.

Odgovori, ki sem jih prejel, niso vedno prišli takoj in nikoli nisem dobil popolnoma podrobnega načrta, dobil pa sem zagotovila, da je Gospod zadovoljen s tem, v katero smer sem namenjen.

Ko razodetje nima smisla

Nekaj let kasneje sem spoznal, kako bistveno je žrtvovanje, da živimo po evangeliju. Če hočemo, da nam bo Gospod dal smisel in smer, moramo biti pripravljeni v to smer iti.

Po šoli stvari niso šle po načrtu pri družbi, za katero sem delal, zato sva imela z ženo dve možnosti: ostaneva v Združenih državah Amerike ali se vrneva v Čile. Oba sva jasno začutila, da se morava vrniti v Čile. Morda se zdi normalno, da sva se hotela vrniti domov, a je bilo to v zelo težkem času. V Čilu ni bilo veliko služb. Stežka sem prodal hišo. Finančno in logistično ni bila najbolj intuitivna stvar, ki bi jo naredil; celo najini družini sta menili, da sva nespametna.

Kaj naredite, ko je razodetje v navzkrižju z zdravo pametjo? Čeprav je bilo težko, sva z ženo vedela, da morava to narediti. Drug drugega sva opomnila, da naju je tako daleč pripeljal evangelij. Brez Gospoda ne bi imel navdiha, ki mi je pomagal, da sem služil misijon, pridobil izobrazbo in spoznal svojo ženo. Morala sva le zaupati, da naju ne glede na razlog v Čilu potrebujejo.

Hišo sva pustila škofu, da jo je oddal, dokler je ni prodal, midva pa sva se odselila. Bilo je težko, a ko sva prisluhnila Gospodovemu klicu, sva izkusila oliko blagoslovov in čudežev. Gospod ve, kje naju potrebujejo in kje lahko najbolje služiva njegovim namenom, in naju zaradi najine poslušnosti blagoslavlja.

Rešitve poiščimo z Gospodom

Upam, da bodo mladi odrasli danes posnemali vzor brata Jereda. Čeprav so Jeredovci vedeli, da morajo odpotovati v obljubljeno deželo, niso bili čisto prepričani, kako bodo tja prišli. Ko je Jeredov brat »klical Gospodovo ime« (Eter 2:15), mu je Gospod ponudil nekaj rešitev. Rekel mu je, naj zgradi barke, in ga vodil, da je poskrbel, da so ljudje v barkah imeli zrak.

Nato pa je Jeredovega brata vprašal: »Kaj želiš, naj napravim, da boste v barkah imeli svetlobo?« (Eter 2:23) Namesto da bi mu Gospod natanko povedal, kaj naj naredi, mu je rekel, naj poišče lastno rešitev.

Tako je bilo v mojem življenju. Gospod mi včasih da jasna navodila. Drugič čaka, da pridem k njemu s svojimi zamislimi. V vsakem primeru pa je bistveno, da ga vključim v postopek. Post, molitev in posvetovanje z Gospodom so koraki, ki jih mora narediti vsak, ki poskuša sprejeti odločitve glede svojega življenja.

Vsakemu mlademu odraslemu, ki išče poglobljeni smisel, svetujem tole: Za osebno razodetje se obrnite na Gospoda. Pogosto se obračajte na svoj patriarhalni blagoslov. In bodite v življenju pripravljeni žrtvovati manj pomembno, če vam Gospod reče, da ima za vas višji namen.

Ljubim Gospoda. Evangelij mi pomeni vse. Vem, da Gospod vidi vaš potencial in vam hoče pomagati, da boste uresničili svoj božanski namen.