»Počasno branje: Ko v svetih spisih vidimo Odrešenika«, Liahona, jan. 2024.
Počasno branje: Ko v svetih spisih vidimo Odrešenika
Če prevzamemo ta pristop iz umetnosti, v Mormonovi knjigi lažje vidimo Jezusa Kristusa.
Michelangelo: La Pietà
Michelangelo je za to, da je ustvaril La Pieto, osupljivi kip Marije, ki ima v naročju Jezusovo telo po križanju, potreboval več kot eno leto. Leonardo da Vinci je svojo znamenito upodobitev Zadnje večerje slikal še dlje, približno tri leta.
Če bi morali ugibati, kaj mislite, koliko časa – v povprečju – porabi obiskovalec muzeja umetnosti za ogled posameznega umetniškega dela?
Glede na neko raziskavo je odgovor sedemnajst sekund.1
Predstavljajte si: Sedemnajst sekund ogledovanja umetniškega dela, ki ga je umetnik morda ustvarjal leta.
Povsem razumljivo. V muzeju je na stotine slik in kipov, ljudje pa smo zaposleni. Zatorej hitimo in iz tega potegnemo, kar največ lahko. Ironično je, da zaradi strahu, da ne bi česa zamudili, na koncu zgrešimo sam smisel umetnosti – čustva in misli, ki so jih umetniki želeli, da jih izkusimo. Z očmi preletimo vsak kos v muzeju, a dejansko ne vidimo nobenega od njih. Nato izčrpani in brez navdiha zapustimo muzej. Nemara se celo sprašujemo, kaj ljudje sploh vidijo v umetnosti – prepričani morda, da je umetnost za visoko izobražene, ne za vsakogar.
Počasno opazovanje
Za odpravo tega problema muzeji umetnosti po svetu obiskovalce spodbujajo, naj delajo nekaj, čemur pravijo »počasno opazovanje«.2 Ljudem predlagajo, naj si izberejo eno umetniško delo v muzeju, se udobno namestijo in ga nekaj časa pozorno opazujejo – od pet do deset minut. Glejte iz različnih zornih kotov. Stopite bližje, da opazite podrobnosti. Stopite nazaj in glejte celoto. Včasih obiskovalcem celo rečejo, naj ne berejo z muzejskih opisnih tablic, ki analizirajo umetniško delo – vsaj ne, dokler nimajo možnosti, da oblikujejo svoje mnenje in pridejo do svojih odkritij.
Počasno opazovanje je številnim ljudem spremenilo doživljanje umetnosti. Nekateri, ki se nikoli niso imeli za ljubitelje umetnosti, so se začeli nad umetnostjo navduševati. Zaupajo, da lahko odkrijejo pomen v kateremkoli umetniškem delu in se veselijo nad svojimi odkritji. Spoznajo, da ne potrebujejo diplome iz umetnostne zgodovine, da bi jih umetnost navdihnila; samo opazovati morajo bolj počasi in umetnosti dati priložnost, da naredi, za kar je bila ustvarjena.
Ali bi ista načela lahko veljala za branje svetih spisov – na primer za naše letošnje preučevanje Mormonove knjige po priročniku Pridi in hodi za menoj?
Vemo, da je bila Mormonova knjiga kot še ena zaveza Jezusa Kristusa napisana zato, da bi nam okrepila vero v Odrešenika (gl. 1 Nefi 6:4). Vemo, da so jo zapisali navdihnjeni Božji preroki, zlasti za naš čas (gl. na primer Mormon 8:35). Vemo, da so se starodavni preroki, ki so pisali Mormonovo knjigo, za to zelo žrtvovali. Zgolj postopek vrezovanja besed na kovinske plošče je bil mukotrpen in naporen (gl. Jakob 4:1). In nekateri od njih so tvegali življenje, da so ohranili zapis, da bi nam bil danes na voljo (gl. Mormon 6:6, Moroni 1).
Vendar včasih v svoji zaposlenosti hitimo z branjem Mormonove knjige. Morda pri zajtrku ali na poti v službo preletimo nekaj verzov. Morda preletimo vsako besedo v poglavju, a se nam bore male vtisne v spomin. Ne vsakič, ampak včasih zapremo knjigo ali aplikacijo, a se ne počutimo prav nič drugače, kot smo se, ko smo začeli.
Počasno branje
Če si umetniško delo zasluži, da ga cenimo s počasnim opazovanjem, si morda Mormonova knjiga zasluži, da jo beremo počasi. To še ne pomeni, da mora naše preučevanje svetih spisov trajati dlje, pač pa, da bi nam sprememba tempa morda koristila. Namesto da bi hiteli z dokončanjem poglavja, se danes morda osredotočimo na preučevanje zgolj treh ali štirih verzov. Toda v te verze se resnično poglobimo. Opazimo podrobnosti, besede in besedne zveze. Premišljujemo, zakaj je vsak pomemben: Ali me kaj uči o Odrešeniku? Ali poglobi mojo ljubezen do Odrešenika in mojo vero vanj? Ali je kaj, kar želi, da vem?
Počasno branje nam omogoča, da v Mormonovi knjigi opazimo stvari, ki jih sicer ne bi opazili. Najpomembneje pa je, da nam lahko pomaga, da v tej knjigi, ki je bila napisana, da pričuje o Odrešeniku, slednjega vidimo pogosteje. Počasno branje nam odpre oči, um in srce za prodorno pričevanje Mormonove knjige o Jezusu Kristusu. Navdihujoče umetniško delo nam lahko spremeni življenje, če si vzamemo čas, da ga zares vidimo. Ko v svetih spisih vidimo Odrešenika, to lahko še bolj močno vpliva na naše misli in občutke – in posledično na naše življenje.
Recimo, na primer, da berete prvo poglavje Prvega Nefija. Pozornost vam pritegne šesti verz, zato upočasnite in se za hip zadržite tam. Morda vas bo pritegnil »ognjen steber«, ki ga je videl Lehi, ki je »ostal nad skalo«. Za ogenj je to obnašanje neobičajno. Kaj bi to lahko pomenilo? Nemara pomislite na druge ognjene stebre, omenjene v svetih spisih (pomagate si lahko z opombami). Morda premišljujete, zakaj se Gospodovo navzočnost tako pogosto primerja z ognjem. Kaj to pove o Gospodu? Ali je bil Gospod kdaj kakor ognjeni steber v vašem življenju?
To zahteva veliko razmišljanja. In sploh še niste prišli do konca verza.
Seveda je hitro branje Mormonove knjige koristno. Tako lahko spoznamo celotno zgodbo in opazimo obsežne, ponavljajoče se teme. Vendar se o Jezusu Kristusu lahko veliko naučimo iz podrobnosti Mormonove knjige in včasih te podrobnosti najbolje vidimo, ko se ustavimo in pozorno pogledamo.
Nefi je o besedah, ki jih je zapisal v Mormonovi knjigi, rekel: »[Te] besede /…/ [so] Kristusove besede /…/ in on mi jih je dal; in /…/ Kristus vam bo /…/ pokazal z močjo in veliko slavo, da so te besede njegove.« (2 Nefi 33:10–11) Ni vam treba biti izkušen bralec, da bi v Mormonovi knjigi našli Odrešenikove besede. Samo bolj počasi morate brati in Mormonovi knjigi dati priložnost, da naredi, za kar je bila ustvarjena – da vam utrdi vero v Jezusa Kristusa.