Moja največja zaklada

Giuseppe Monno, Bari, Italija

To, da sem se pretvarjal, da sem sveti iz poslednjih dni, me je pripeljalo do krsta in novega življenja v evangeliju Jezusa Kristusa.

roke pripravljajo hrano, v bližini pa je Mormonova knjiga

Moje delo kuharja je bilo moje življenje. Potoval sem po svetu in kuhal v razkošnih hotelih in na križarkah. Pridružil sem se skupini izjemnih kuharjev, ki so zmagali na številnih mednarodnih kulinaričnih tekmovanjih.

Nekoč sem bil zdoma tri leta. Mati me je pogosto poklicala v solzah in mi rekla, naj pridem domov.

Nekega dne sem v Milanu, kjer sem sklenil pogodbo za kuharja v hotelu, na natrpani postaji podzemne srečal redne misijonarje. Govorili so mi o Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni in mi predstavili nekaj evangelijskih načel. Zlasti sem užival v tem, kar so me učili o družini.

Misijonarji so mi dali Mormonovo knjigo in me prosili, naj o njej molim. Dali so mi tudi letak z navodili, kako moliti.

Srečen sem se vrnil v hotel, šel v svojo sobo, molil in začel brati. Bolj sem bral Mormonovo knjigo, bolj sem si želel brati. Na žalost me je delo odvračalo od tega, da bi se z misijonarji ponovno videl. Ko se mi je pogodba s hotelom iztekla, sem se vrnil domov v Bari, kjer sem začel kuhati za drug hotel.

Nekega dne je drug kuhar v hotelski restavraciji z neprimernimi nameni skušal priti do zmenkov z nekaterimi tamkajšnjimi natakaricami. Bil je jezen, ker so natakarice, ki so bile svete iz poslednjih dni, zavrnile zmenek z njim.

Ker sem se spomnil misijonarjev, ki sem jih srečal v Milanu, sem kuharju povedal, da imajo natakarice pravico, da ga zavrnejo.

»Si torej tudi ti mormon?« je vprašal.

Ker so mi bila všeč načela, ki so jih misijonarji učili, in ker sem se čutil upravičenega, da zagovarjam natakarice, sem odgovoril: »Da.«

Ko je kuhar naslednjič videl natakarice, jim je povedal, da sem sveti iz poslednjih dni. Bile so navdušene. Ko smo se zbrali pri kosilu, so me začele spraševati o Cerkvi v Milanu. Pripovedoval sem jim o mestu in da sem tam srečal misijonarje. Ko so nam prinesli kosilo, sem segel po kozarcu vina na mizi.

»Ali boš pil vino?« je vprašala ena od natakaric.

»Je s tem kaj narobe?« sem rekel.

»Ali si sploh dejaven?« je vprašala druga.

»V kakšnem smislu?« sem rekel.

»Kako si bil oblečen na dan svojega krsta?« so vprašale.

»Ne spomnim se,« sem jim povedal. »Bil sem star samo en mesec.«

Bile so skrajno jezne, saj so mislile, da se iz njih norčujem. Zatrdil sem jim, da se ne. Priznal sem, da nisem član Cerkve, vendar sem jim povedal, da so mi Mormonova knjiga in evangelijska načela, ki sem jih spoznal, všeč. Potem sem vprašal, kako bi o njihovi cerkvi lahko izvedel več.

Natakarice so me kmalu predstavile misijonarjem. Komaj so verjele, ko sem opravil razgovore in se krstil.

S krstom se mi je življenje spremenilo. Spoznal sem, da ne moreš biti z eno nogo v svetu, z drugo pa v evangeliju. Spoznal sem, da delo ni najpomembnejše v življenju. Spoznal sem, da sta Gospod in moja družina na prvem mestu. Naposled sem razumel žalost, ki jo je mama čutila zaradi moje odsotnosti, in prosil sem jo, naj mi odpusti.

Prenehal sem potovati po svetu, se poročil v bernskem templju v Švici, ustvaril družino in sprejel službo kuharja v lokalni bolnišnici, kjer sem s svojimi talenti pomagal bolnim pri okrevanju. Zdaj sem v bolnišnici zadolžen za človeške vire. Delo v domačem kraju mi dopušča, da čas posvečam družini in cerkvenim poklicem.

Od dne, dve leti po krstu, ko sem šel v tempelj in prejel obdaritev, sem vzljubil svetost templja in tamkajšnjega dela. Ko mi je štiri leta kasneje umrl oče, sem bil skrušen. Bil je moj junak. Zahvaljujoč evangeliju Jezusa Kristusa vem, da še živi.

Ko sem po namestniškem delu za očeta vstopil v celestialno sobano, sem začutil njegov objem. Tisti trenutek sem vedel, da je moj oče sprejel evangelij in ljubezen, ki jo ima Gospod do svojih otrok.

Sveti iz poslednjih dni smo blagoslovljeni, da poznamo pravi evangelij. Hvaležen sem, kako mi je ta spremenil življenje. V evangeliju sem našel pravo srečo. Evangelij in moja družina sta moja največja zaklada.