Moje sporočilo od Gospoda

David Baxter, Virginija, ZDA

Spoznal sem, da je poučevanje iz Mormonove knjige dober način, da o njej prejmem pričevanje.

Leta 1993, tri dni zatem, ko sem se preselil v Polokwane v severni Južni Afriki, je nekdo potrkal na vrata. Ko sem jih odprl, sta tam stala misijonarja Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni.

Odraščal sem globoko veren in moja družina me je vedno opozarjala, naj se držim stran od misijonarjev. Toda zdela sta se mi prijazna in rad se pogovarjam o veri, zato sem ju povabil naprej.

Po čudovitem pogovoru sta mi rekla: »Ali ti lahko dava Mormonovo knjigo?«

»Počakajta, samo trenutek počakajta,« sem odgovoril. »Mislim, da imam eno.«

Ko sem jima pokazal svoj izvod, sta osupnila. Pojasnil sem, da so mi pred veliko leti misijonarji v mojem domačem mestu Cape Town na neki razstavi dali Mormonovo knjigo. Obdržal sem jo in jo vsake toliko prelistal.

Po pogovoru sem misijonarja povabil, naj se zopet oglasita. Vzgojen sem bil v drugi cerkvi, v kateri je bil moj očim duhovnik. Misel, da bi se moral ponovno krstiti, je postala ena od kamnov spotike za mojo spreobrnitev. Vendar sem začel hoditi v majhno cerkveno vejo. Po približno letu in pol me je predsednik veje poklical v pisarno.

»Želimo, da prejmeš pričevanje.«

»David, rad bi ti dal izziv,« je rekel predsednik veje. »Resnično želimo, da bi prejel pričevanje o Mormonovi knjigi. Čutim, da boš to zmogel, če te pokličem za učitelja evangelijskega nauka. Učiš že na univerzi in ni te strah stati pred ljudmi.«

Danes morajo biti učitelji člani Cerkve.^1. Takrat pa je predsednik veje začutil navdih, naj me prosi, da učim. Za to sem hvaležen.

»Prav,« sem rekel.

Vsako soboto zvečer sem zelo natančno preučil lekcijo, da bi jo razumel, jo poznal in jo povezal z zgodbami in liki iz Mormonove knjige. Zame je bilo poučevanje knjige resnično dober način, da sem o njej prejel pričevanje.

Neko nedeljo, potem ko sem poučeval približno eno leto, je predsednik misijona iz Pretorie prišel za konferenco in se udeležil mojega razreda Nedeljske šole.

»Hvala, brat Baxter,« je kasneje dejal. »To je bila dobra lekcija. Od kod ste?«

Ko sem mu povedal, da sem iz Cape Towna, me je vprašal, v kateri oddelek sem hodil.

»Nisem hodil v oddelek.«

»Kako to mislite?« je vprašal.

»Sem tisto, kar imenujete pogan,« sem rekel. »Nisem član Cerkve.«

V obraz je pobledel in odhitel k predsedniku veje.

»Pri vas nečlan uči svete spise?« ga je vprašal predsednik misijona.

»No, ali se je slabo odrezal?«

»Ne.«

»Ali je bil navdihujoč?«

»Da!«

»Ali je učil pravi nauk?«

»Da!«

Dovolili so mi, da sem nadaljeval s poučevanjem. Nekaj mesecev kasneje sem za božične praznike obiskal družino v Cape Townu. Ko sem bil tam, mi je mama povedala, da bo po smrti mojega očima zapustila cerkev. Prav v tistem trenutku mi je Gospod pomagal, da sem se osvobodil vsakršnih občutkov krivde, ki sem jih občutil zaradi zvestobe do matere in cerkve, v kateri sem odraščal.

Ob vrnitvi domov sem poklical predsednika veje.

»Jutri bi se rad krstil,« sem mu dejal.

»David, ali si prepričan?«

»Vsekakor,« sem rekel. »Od Gospoda sem prejel sporočilo.«

»Nekaj imam zate«

Ko sem svojemu biološkemu očetu povedal, da sem postal član Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, nisem mogel razumeti, zakaj je tako miren.

»Naj ti povem malce o moji preteklosti,« je rekel.

Oče, ki z mano nikdar ni govoril o veri, mi je povedal, da je kot fant hodil v cerkveni oddelek Kumora v Cape Townu. Igral je v oddelčni košarkarski ekipi. Imel je več tesnih prijateljev, ki so bili sveti iz poslednjih dni. Eden njegovih najboljših prijateljev je bil misijonar, ki je po misijonu padel v Vietnamu.

Mislim, da bi se oče, če ne bi izgubil tega prijatelja, pridružil Cerkvi. Njegova življenjska zgodba bi bila povsem drugačna. Leta kasneje je še vedno zelo spoštoval svete iz poslednjih dni. Sam ni živel po nobeni veri, vendar je povsem podprl mojo odločitev, da se pridružim Cerkvi.

Nekaj mesecev po tem, ko mi je umrl očim, sem materi povedal o svojem krstu. Ni šlo prav dobro. Kakorkoli, ko sem šel na Nizozemsko obiskat holandske družinske člane po materini strani, sem jim povedal za svojo spreobrnitev. Takrat sem izvedel za še eno družinsko vez s Cerkvijo.

Med obiskom je k meni pristopil stric. »Nekaj imam zate,« je rekel. Nato mi je izročil prvo izdajo Mormonove knjige v nizozemščini, ki je bila objavljena leta 1890.

»Že dolgo pripada naši družini,« je rekel. »Hočem, da jo imaš.«

Ti družinski povezavi s Cerkvijo sta mi bili v veliko tolažbo. Danes to Mormonovo knjigo v nizozemščini hranim kot zaklad. Spominja me na tista prva misijonarja, ki sta me obiskala. Spominja me na to, kako pomembno je bilo poučevanje Mormonove knjige za mojo spreobrnitev. Spominja me na spoštovanje, ki ga je imel moj pokojni oče do Cerkve, in da je nekaj mojih prednikov sprejelo obnovljeni evangelij.

Prav tako me spominja, da ima Mormonova knjiga resnično moč, da lahko prepriča tako »Jude in druge narode, da Jezusa je Kristus, Večni Bog, ki se razodeva vsem narodom«.²