Premagovanje duhovne brezciljnosti – Kaj naj storim zdaj?

Diego Torres

Ko se pomikamo k Jezusu Kristusu, nismo nikdar brez cilja.

Navdušen sem stopal v obdobje zgodnje odraslosti. Bil sem pripravljen, da si začnem ustvarjati življenje, ki sem si ga vedno želel. Misijon sem služil v Braziliji in ko sem prišel domov, sem študiral na fakulteti. Diplomiral sem, našel dobro službo in si prizadeval živeti kot Kristusov učenec.

In še sem v tem življenjskem obdobju. Samo po svojih najboljših močeh se trudim slediti Kristusu.

Tako hvaležen sem za priložnosti in blagoslove, ki sem jih imel do zdaj. Ko pa se ozrem nazaj in vidim, da sem sklenil vse zaveze, ki sem jih do zdaj lahko (razen poroke), in dosegel velike mejnike, ki sem jih vedno načrtoval, se včasih počutim nekoliko ujeto – negotovo, kako napredovati, zlasti duhovno.

Opažam, kako se mladi odrasli okrog mene prav tako mučijo. Nekateri so celo zapustili Cerkev, ker se počutijo brezciljno oziroma se soočajo z neizpolnjenimi pričakovanji. Njihova dejanja pogosto dodam na svoj seznam življenjskih vprašanj.

Prav zdaj pa sta moji največji vprašanji za nebeškega Očeta naslednji: Kako naj premagam ta občutek duhovne brezciljnosti? Kaj naj storim zdaj?

Ko sem se spopadal s tema vprašanjema, sem spoznal nekaj pomembnih resnic, ki so mi pomagale prebroditi ta čas negotovosti.

Ne pustite se premotiti.

V tem času, ko nisem vedel, kam naj se potem obrnem ali kaj naj pričakujem, sem opazil, kako motnje sveta zlahka lahko prednjačijo pred duhovnimi stvarmi. Sestra Rebecca L. Craven, druga svetovalka v generalnem predsedstvu Mladenk, je rekla: »Svet je obremenjen z razvedrili, ki lahko zapeljejo celo izvoljene, zaradi česar površinsko živijo svoje zaveze.«¹

Videl sem, kako so se drugi mladi odrasli po vrnitvi z misijona borili s svojimi pričevanji. Videl sem tudi, kako nekateri dosežejo mejnike, denimo diplomirajo na fakulteti ali se poročijo in se sčasoma odvrnejo od tega, kar je najpomembnejše, če v svoji novi rutini ne puščajo prostora za evangelij Jezusa Kristusa.

Doživel sem tudi duhovne vzpone in padce. Včasih je bilo težko imeti motivacijo in ne biti len, ko gre za duhovne navade, zlasti ko določeni blagoslovi niso prišli tako hitro, kot sem upal. Vedno si želim napredovati in se izboljševati – nočem duhovno obstati. A včasih se mi zdi, da se zgolj prepuščam toku brez cilja.

Vendar ko si vsak dan vzamem čas za nebeškega Očeta in Jezusa Kristusa, zlasti po malem in preprosto (gl. Alma 37:6), čutim tolažbo in stabilnost, ki ju prinaša Gospodov evangelij, celo ko je svet tako negotov.

Predsednik Russell M. Nelson je rekel: »Prosim vas, dopustite, da v vašem življenju zmaga Bog. Namenite mu pravičen delež svojega časa. Ob tem opazujte, kaj se bo zgodilo z vašim pozitivnim duhovnim zagonom.«² Ko se zavestno odločim, da bom vsak dan veroval v Jezusa Kristusa in si vzel čas za tiste duhovne navade, ki me povežejo z njim, se spomnim svojih odločilnih duhovnih trenutkov in začutim prenovljen občutek smisla, upanje za prihodnost in vero.

Iščite dobre vplive

Spet drugič, ko sem se počutil brezciljno, je bilo v zadnjem letniku fakultete. Življenje je bilo težko. Bilo je med pandemijo, zato sem bil potrt, medtem ko sem čemel v hiši in zaključeval letnik. V mojim življenju je bilo tolikšno pomanjkanje smernic in stikov.

Tistikrat sem se celo mučil s Cerkvijo. Pogosto sem se moral prisiliti, da sem zlezel iz postelje, da sem v pižami prek spleta poslušal zakramentni sestanek, kajti to je bila vsa motivacija, ki sem jo premogel.

V tem temačnem obdobju sem se obrnil na družino in prijatelje in jim pojasnil, kako brezciljno in potrto se počutim. Ni se mi zdelo, da imam kaj upanja za prihodnost in nisem vedel, kako se bodo stvari odvile. In takrat so mi povedali, da molijo zame in me podpirajo, četudi so daleč stran.

Ko sem se obrnil na ljubljene, ki imajo globoko vero, in ko sem molil k nebeškemu Očetu z zgolj kančkom duhovne motivacije, sem občutil trajno podporo in ljubezen.

Opazil sem, da je takrat, ko se preveč osredotočam na svoja neizpolnjena pričakovanja, dvome ali težave, moja vera postavljena na glavo. Ne vidim blagoslovov v svojem življenju. A če se dejavno obdam z dobrim, tako da berem patriarhalni blagoslov, poslušam generalnokonferenčna sporočila in čas preživljam z ljubljenimi, ki dobro vplivajo name, se znova osredotočim na to, kako evangelij Jezusa Kristusa čudežno spreminja moje življenje.

Četudi včasih pred sabo nimate jasne poti ali če ne gre vse po načrtu, je v vašem življenju še vedno toliko dobrote in na voljo so vam tako številne priložnosti, ki vam pomagajo napredovati na poti zavez. Vselej se lahko naučimo kaj novega in več pozornosti namenimo rasti, zlasti duhovni. Nebeškega Očeta prosite za vodstvo. Pomagal vam bo iskati in najti dobre vplive in priložnosti za rast in učenje, ki so okrog vas (gl. Členi vere 1:13).

Še naprej si prizadevajte

Naša osebna duhovnost včasih lahko niha – gor in dol. Občasno se nam nemara zdi, da smo trdni v veri, in občutimo radost evangelija. Spet drugič pa morda težko vemo, kam naj se obrnemo potem. Morda se mučimo, ko pridejo izzivi, ko se pojavijo vprašanja ali ko odlašamo z blagoslovi, zlasti ko se po najboljših močeh trudimo živeti po evangeliju. V teh težkih časih pogosto vidim, da se ljudje podajo na eno od dveh poti: tisto, po kateri bodo prišli k Odrešeniku, in tisto, po kateri ne bodo.

Včasih te trenutke primerjam z zgodbo o Mojzesu in bronasti kači (gl. 4 Mojzes 21:8–9). Ko so si Izraelci obupno želeli ozdraveti, potem ko so jih pičile strupenjače, jim je Mojzes podal enostaven način za rešitev: preprost pogled na bronasto kačo, ki je predstavljala Jehova. To je bilo vse, kar so morali storiti. Samo en pogled pa bi živeli. Toda tako veliko se jih je odločilo, da ne bodo, in so umrli. (Gl. 1 Nefi 17:41.)

Ob tej zgodbi začnem razmišljati o tem, kako včasih nosimo toksično breme razočaranja in zamere zaradi svojih neizpolnjenih pričakovanj, ko je zdravilo tik pred našimi očmi!

Ključ do občutka upanja, miru in vere za našo prihodnost je preprosto to, da se ozremo k Jezusu Kristusu (gl. Helaman 8:14–15, Janez 3:14–17).

Vedno se ostro kritiziram, ko delam napake. A ker sem si zares prizadeval, da bi se poučil o nebeškem Očetu in Jezusu Kristusu in vanju verjel, vem, da se v težkih časih lahko vedno zanesem nanju za odpuščanje, rast in ozdravitev. Vem, da takrat, ko se nanju obračam v molitvi, s preučevanjem priročnika Pridi in hodi za menoj, preživljanjem časa v templju in poveličanjem svojega poklica, čutim hvaležnost in poživitev.

Ko ju iščem, vidim, kaj je evangelij Jezusa Kristusa v resnici: zatočišče, ki nam nudi tolažbo, varnost in ozdravitev pred kačami sveta.

Starešina Jeffrey R. Holland iz zbora dvanajstih apostolov je ljubeče pričeval: »Popolno svetlo upanje, rojeno iz ljubezni do Boga in vseh ljudi – prav to si želimo za vas. /…/ Ob tem bo svetlo upanje neizpodbiten šepet, da vas Bog ljubi, da je Kristus vaš Zagovornik, da je evangelij pravi. Njegova svetloba vas bo spomnila, da v evangeliju vselej – vsak dan, vsako uro – obstaja nova priložnost, novo življenje, novo leto. Kakšen čudež! Kakšen dar! In zaradi Kristusovega daru so najboljše stvari v življenju naše, če stanovitno verjamemo, si še naprej prizadevamo in upamo.«^3.

Pomikajte se k Jezusu Kristusu

Obdobje zgodnje odraslosti prinaša veliko sprememb, veliko negotovosti in, da, včasih celo neizpolnjena pričakovanja. Vendar je evangelij Jezusa Kristusa vselej zanesljiv in vselej stanoviten. In Kristusove obljube in obljube nebeškega Očeta so gotove, če nenehno ostajamo na poti zavez. Svet nam včasih močno otežuje, da bi se osredotočali na Gospoda. Toda vsak korak naprej, ki nas pripelje h Kristusu, je napredek. Ko se pomikamo h Kristusu, nismo nikdar brez cilja – pomikamo se k upanju, miru in radosti.

Avtor živi v Manchestru v Angliji.