»Garme svetega duhovništva«, Liahona, sep. 2024.
Garme svetega duhovništva
Kot del tempeljske obdaritve smo prejeli sveti fizični opomnik na naše zaveze – simbol samega Odrešenika.
Detajl slike Douglasa M. Fryerja: Adam in Eva
Ne glede na priprave, ki sta jih Adam in Eva nedvomno imela, in potrditve, ki sta si jih skušala zapomniti, je bil za njiju verjetno neverjeten šok, ko sta zapustila rajski vrt in stopila v padli svet.
Z resnim zavedanjem sta spoznala, kaj pomeni zamenjati svoje mirno, brezskrbno življenje za svet nasprotovanja in potu, trnja in žalosti – čemur je naposled sledilo nekaj, kar se imenuje smrt. Na začetku nista mogla vedeti, kaj vse to pomeni, vendar sta kmalu spoznala, da vsak dan lahko prinese novo bolečino. Najbolj boleče od vsega je bilo spoznanje, da se bosta z vsem tem soočila ločena od Očeta v nebesih – »izključena iz njegove navzočnosti«, je kasneje zapisal Mojzes.
Kako tolažilno je moralo biti za Adama in Evo, ko sta si v tej ločenosti in osamljenosti v hladnem, turobnem svetu zapomnila eno: da so bile obljube dane – nekaj svetega in večnega, kar se imenuje zaveze. Obljubila sta, da bosta vse dni svojega življenja poslušna Očetu, on pa je obljubil, da bo priskrbel Odrešenika, ki jima bo olajšal bolečine in žalost, plačal odkupnino za njune napake in ju varno privedel nazaj v njegovo navzočnost.
Toda kako naj bi se ta smrtnika spominjala, kaj sta obljubila? Kako bi se še naprej zavedala svoje nevarne situacije – zavedala ves čas, dan in noč?!
Opomnik njunih zavez
Da bi se tega spominjala, jima je dal »suknji iz kože«. Kakšno darilo je bilo to in kako času primerno. Ko sta Adam in Eva jedla od prepovedanega sadu, sta se skoraj takoj zavedla, da sta gola. Najprej sta svojo goloto poskušala pokriti s smokvinimi listi. Potem sta se, ker sta se bala, da to ne bo dovolj, pred Gospodom skušala skriti. (Tako neumno početje je bilo dokaz, da sta postajala smrtnika!) Od tistega trenutka do danes ljubeči Oče vabi svoje otroke, naj se iz skrivališč vrnejo k njemu. In tako kot pri takratnih suknjah iz kože in različnih oblačilih od takrat naprej nas v svoji milosti ne pusti golih, ampak poslušnega odene z »ogrinjalom pravičnosti«, opomnikom naših obljub in zavez. Ta »oblačila odrešenja« simbolizirajo največji dar od vseh, odkupno daritev Jezusa Kristusa.
Garme so simbol Odrešenika
No, vse to razmišljanje o Adamu in Evi in zavezah in oblačilih je seveda več kot le vaja. Ni si težko predstavljati, kako sta se počutila Adam in Eva, kajti tudi mi se v tem padlem svetu soočamo s težavami. Tudi mi smo ločeni od Božje navzočnosti in vsakič, ko grešimo, se še bolj oddaljimo. Kakor Adamu in Evi nam je bil dan isti Odrešenik, Jezus Kristus iz Nazareta, Alfa in Omega, Sin živega Boga. Kakor Adam in Eva smo sklenili zaveze z Bogom. In kot del tempeljske obdaritve smo prejeli sveti fizični opomnik na te zaveze – simbol samega Odrešenika. V našem razdobju se imenuje garme svetega duhovništva.
Te garme nosimo pod vrhnjimi oblačili. Kakršnekoli odgovornosti imam, kakršnekoli vloge imam v življenju, karkoli dolžnosti vsakodnevnega življenja zahtevajo, so za vsem tem moje zaveze – vselej in za vedno. Za vsem tem so tiste svete obljube, ki se jih obupno oklepam. Z garmami se pred svetom ne postavljam in jih ne razkazujem, pa tudi s svojimi zavezami se ne. A oboje imam blizu – kolikor blizu le lahko. So izredno osebne in nadvse svete.
Ko se spominjamo teh zavez, teh dvostranskih obljub, nosimo garme vse življenje. Ta navada odraža našo željo, da bi na naše življenje stalno vplival Odrešenik. Drugi priljubljeni simboli so občasni. Krstimo se enkrat v življenju. Zakrament vzamemo enkrat tedensko. V tempelj gremo, kakor dopuščajo okoliščine. Garme svetega duhovništva pa so drugačne: ta simbol spoštujemo vsak dan in noč.
In takšne so zaveze – ne odrinemo jih zaradi prikladnosti ali brezbrižnosti in ne prilagodimo, da bi ustrezale družbenemu stilu in modi. V življenju učenca Jezusa Kristusa je treba spremeniti posvetne poti, da bodo v skladu z našimi zavezami in ne obratno.
Ko si nadenemo garme, si, kot je učilo Prvo predsedstvo, nadenemo sveti simbol Jezusa Kristusa. Zakaj bi torej sploh kdaj iskali izgovor, da bi ta simbol sneli? Zakaj bi se prikrajšali za obljubo moči, zaščite in milosti, ki jih garme predstavljajo? Nasprotno, kadarkoli moramo garme začasno sleči, si jih moramo želeti čim prej spet obleči, ker se spominjamo tako obljub kot nevarnosti, ki dajejo smisel našim zavezam. Predvsem se spominjamo Kristusovega križa in praznega groba.
Nekateri bi morda rekli: »Jezusa se lahko tudi drugače spominjam.« In odvrnil bi, to je čudovito. Čim večkrat, tem bolje. Domislimo se čim več načinov, kako bomo spolnjevali svojo obvezo, da se ga bomo »vselej spominjali«. Vendar bi bilo pri tem nepošteno namerno zanemariti opomnik, ki ga je Gospod sam dal obdarjenim – garme svetega duhovništva.
Jezus Kristus in njegov evangelij mi pomenita vse. Vsi moji večni upi in težnje, vse, kar mi je drago, je odvisno od njega. On je »skala moje odrešitve«, moj dostop do nebeškega Očeta, moja edina pot nazaj k tistemu, kar sem nekoč imel in zdaj ponovno želim imeti in še veliko več. Njegov dar nam je najbolj velikodušen, kar sem jih kdaj prejel, najbolj velikodušen, kar jih je bilo kdaj dano – kupljen pa je bil z neskončnim trpljenjem, ponujen brezštevilnim, podeljen z neskončno ljubeznijo. Trnje in bodičevje, bolečina in tesnoba, žalost in greh tega padlega sveta je vse »premagano v Kristusu«.
Zato nosim garme svetega duhovništva – vsak dan in noč, kot je ustrezno, odkar sem bil pred 64 leti pri 19 letih obdarjen – ker imam Boga rad in ker potrebujem obljube, ki jih garme predstavljajo.
Imate vprašanja o nošenju garm?
Nekateri med vami morda berete ta članek v upanju, da bom odgovoril na določeno vprašanje o garmah. Morda upate na »Tako govori Gospod« – ali celo na »Tako govorijo njegovi služabniki« – o zadevi, ki vam je pri srcu. Vaše vprašanje lahko izhaja iz osebnih okoliščin, povezanih z zaposlitvijo, telesno vadbo, higieno, podnebjem, spodobnostjo, sanitarijami ali celo zdravstvenim stanjem.
Nekaj odgovorov na tovrstna vprašanja lahko najdete na temples.ChurchofJesusChrist.org in v razdelku 38.5 Splošnega priročnika. Z zaupanja vrednimi družinskimi člani in voditelji se lahko posvetujete o osebni zadevi. Vendar so v uvodnih uredbah dana zelo jasna navodila in v nebesih je na veke vekov vaš Oče, ki vas pozna, vas ljubi in razume vse glede vaših okoliščin. Navdušen bo, če mu boste ta vprašanja zastavili osebno.
fotografija stolpa templja St. George v Utahu
Prosim, ne razumite napak. Ko boste prosili za božansko vodstvo, vas Duh ne bo navdihnil, da bi naredili manj, kot upoštevali navodila, prejeta v templju, in preroške nasvete, ki jih je v nedavni izjavi podalo Prvo predsedstvo. Ljubeči Oče vam ne bo pomagal upravičiti, da bi naredili manj, kot lahko, da bi se uskladili z njegovimi merili predanosti in spodobnosti, kar vas bo blagoslovilo zdaj in za vedno. Toda ali razume vaša vprašanja in ali vam bo pomagal prejeti blagoslove spoštovanja garm in spolnjevanja zavez? Da! Ali bi se morali po potrebi posvetovati tudi s pristojnimi zdravstvenimi strokovnjaki? Seveda! Ali bi morali prezreti zdravo pamet ali gledati mimo cilja? Molim, da ne boste.
Ne morem odgovoriti na vsako vprašanje, ki ga imate. Ne morem odgovoriti niti na vsako vprašanje, ki ga imam sam. Vendar vam kot apostol Gospoda Jezusa Kristusa lahko obljubim pomoč ljubečega Boga, ki si prizadeva za vsak vaš uspeh in blagoslov tako, kot ga sedaj ne morete doumeti ali predvideti, ko spolnjujete zaveze, ki ste jih sklenili z njim.