»Duh je poravnal razliko«, Liahona, sep. 2024.
Glas svetih iz poslednjih dni
Duh je poravnal razliko
Občutila sem ljubezen oddelčnih članov, ko so peli brez moje spremljave.
Ilustrirala: Katy Dockrill
Živela sva v mestecu v Georgii v ZDA, ko mi je umrl oče, star samo 55 let. Večina članov naše družine je živela v drugi državi. Nikoli se razdalja 3.200 kilometrov ni zdela večja kot tedaj.
Moj mož je bil škof in jaz orglarica našega majhnega oddelka. Ob vseh čustvih in stresu, ko sem pomagala pri pripravah na pogreb, sem bila še posebej utrujena tisto nedeljo, ko je na zakramentnem sestanku napočil trenutek za zaključno hvalnico: »Bog naj bo s teboj do srečanja« (Hvalnice in otroške pesmi, 40).
Na polovici druge kitice me je premagala žalost. Nekako sem odigrala do konca te kitice, toda roke so se mi tako tresle in v očeh sem imela polno solz, da sem morala nehati, ko je ostala še cela kitica. Nisem mogla nehati jokati.
Nastal je kratek premor, ko je občestvo spoznalo, da so orgle utihnile. Potem pa so oddelčni člani začeli peti a cappella. Petje ni bilo popolno. Navsezadnje nas je bilo malo. Toda Duh je poravnal razliko. Skozi solze in zadrego sem začutila ljubezen številnih, ko so peli.
Bog naj bo s teboj do srečanja.
Strah pred smrtjo bo omilil,
te z ljubeznijo tolažil.
Bog naj bo s teboj do srečanja.
Ko se je hvalnica končala, me je glasbena voditeljica objela, medtem ko sem ihtela med zaključno molitvijo. Več ljudi je potem k orglam pristopilo s solzami v očeh, da bi mi izrekli sožalje za mojega očeta.
Kasneje sem voditeljici glasbe povedala, da bom na pogrebu igrala klavir. Po tem, kar se je pravkar zgodilo, se to verjetno ni zdela dobra zamisel, toda oče je tako rad poslušal, ko sem igrala na klavir. Želela sem igrati zanj. Potem sem se zavedla, kako blizu sem ga čutila med zaključno hvalnico.
Tako hvaležna sem za hvalnice. Pričujem, da nas glasba lahko uči in tolaži tako, kot nas besede pogosto ne morejo. Prvo predsedstvo je v uvodu pesmarice zapisalo: »Hvalnice /…/ bodrijo utrujenega, tolažijo žalujočega in nas navdihujejo, da vztrajamo do konca.« Hvaležna sem tudi za ljubezen tistega dobrega oddelka, ko sem bila tako daleč od svoje družine. Vem, da se bova z očetom resnično ponovno srečala.