»Kako sem, strta, kot sem bila, lažje obnovila svoj temelj vere«, Liahona, sep. 2024.

Mladi odrasli

Kako sem, strta, kot sem bila, lažje obnovila svoj temelj vere

Maren Kennedy

Po nekaj resnih duševnih, telesnih in duhovnih izzivih sem odkrila, kaj pomeni najti ozdravitev preko Odrešenika Jezusa Kristusa.

Služila sem kot misijonarka v Franciji, ko se je sesul svet in je covid-19 vso državo pregnal v strogo karanteno. Vse življenje sem se spopadala z depresijo, zato me je skrbelo, da bom zaradi omejevanja gibanja zapadla v depresivno epizodo. Toda prvi teden v karanteni – teden pred zgodovinsko aprilsko generalno konferenco 2020 – je bil eden najbolj duhovnih tednov v mojem življenju.

Ko se ozrem nazaj, so se izkušnje, ki sem jih imela tisti teden, zdele, kot da me Gospod utrjuje za nevihto.

Starešina Gary E. Stevenson iz zbora dvanajstih apostolov je na konferenci govoril o popravilih, ki bodo izvedena na temeljih templja Salt Lake. Prenovo je poistovetil z našim življenjem in nas prosil, naj razmislimo o naslednjem vprašanju:

»Kaj so temeljni elementi mojega duhovnega in čustvenega značaja, ki bo meni in moji družini omogočal, da bomo ostali stanovitni in neomajni, in sicer da bomo vzdržali pretresljive in burne seizmološke dogodke, ki se nam bodo v življenju zagotovo zgodili?«

Ko sem poslušala njegov govor, mi je Duh vtisnil misel, da bom tako kot tempelj v naslednjem obdobju svojega življenja na določene načine zlomljena. Čutila pa sem tudi, da mi bo Gospod, če se bom med temi izzivi obrnila nanj, pomagal okrepiti moj temelj vere.

Občutek strtosti

Kakor sem pričakovala, sem kmalu postala depresivna in kaj kmalu sem se počutila ujeta v neskončni krog samomorilnih misli. Počutila sem se strta duševno, čustveno in duhovno.

Po dveh mesecih karantene je postalo malo bolje. Zahvaljujoč spremembam svojih okoliščin, kot so antidepresivi in konec karantene, sem se začela počutiti duševno bolje. Kmalu zatem pa sem se začela počutiti slabo in opazila sem tri velike bule na dnu grla.

Sprva se za bule nisem zmenila, ko pa so se mi simptomi poslabšali, je postalo jasno, da ne bom več mogla ostati na misijonu. Vrnila sem se domov, kjer so mi hitro postavili diagnozo krvnega raka – Hodgkinov limfom.

Ker so me antidepresivi nekoliko čustveno omrtvičili, sem se počutil precej apatično, ko sem začela šestmesečno kemoterapijo.

Vendar sem kljub temu začela telesno propadati.

Obnova mojega duhovnega temelja

Leto po koncu zdravljenja s kemoterapijo sem se telesno začela počutiti bolje. Spet sem bila na kolidžu in delala načrte. Vendar sta se neprizanesljiva duhovna bolečina in odrevenelost, ki sem jo občutila na misijonu in med kemoterapijo, sedaj spremenila v splošni občutek brezbrižnosti glede nebeškega Očeta in Jezusa Kristusa.

Borila sem se z občutki glede tega, kar sem prestala, in čutila, kot da sta me zapustila, ko sem bila na dnu.

Toda nebeški Oče je vedel, po katerih poteh moram iti, da bom lahko ozdravela.

Čutila sem, kot da se spopadam z ruševinami in ostanki nekoč močne vere in svoje nekoč živahne osebnosti. Počutila sem se tako ločeno od sebe. Srce se mi je omehčalo zaradi Gospodovih poskusov, da bi mi pomagal, toda duhovno sem se počutila krivo, zaskrbljeno in nevredno zaradi svoje brezbrižnosti do evangelija.

Ko sem nekaj mesecev premišljevala o svojem duhovnem zdravju, sem dobila navdih, naj v življenju naredim majhne duhovne spremembe. Nekaj časa se za bolečino nisem menila, vendar sem se hotela spopasti z ranjenostjo, ki sem jo čutila v duši, zaradi izzivov, ki sem jih doživljala.

Kmalu sem v življenju lahko videla roko nebeškega Očeta. Prijatelji in ljubljeni so, ne da bi vedeli, kako duhovno otopelo se počutim, načeli temo zdravljenja. Ena od njih mi je celo dala govor Elaine S. Marshall, ki ga je imela na duhovnih minutah.

Nerada sem ga prebrala.

Elaine je kot medicinska sestra potegnila vzporednice med telesnim in duhovnim zdravljenjem, rekoč: »Zdravljenje ni terapija. Terapija je temeljita, hitra in pogosto se jo izvaja – pod anastezijo. /…/ Zdravljenje /…/ je pogosto vseživljenjski postopek okrevanja in rasti navkljub oziroma morda zaradi dolgotrajnih telesnih, čustvenih ali duhovnih napadov. Zahteva čas.«

Ne mislim, da je naključje, da je bilo za zdravljenje raka potrebnih šest mesecev kemoterapije. Učinki kemoterapije so drastični, dramatični in zahtevni. Zanimivo je, da sem se s tem, ko sem se naučila svojemu telesu pustiti, da se fizično pozdravi, naučila ključnega načela duhovnega zdravljenja – kako pritegniti milost Jezusa Kristusa in si dopustiti čas in prostor, da ozdravim svoj odnos z njim in nebeškim Očetom.

Prejemanje Odrešenikove milostljivosti

Milostljivost je božanska pomoč, mogočna in krepilna moč in duhovna ozdravitev. Je dar nebeškega Očeta, »ki nam je bil dan preko odkupne daritve Gospoda Jezusa Kristusa«.

Moj najljubši vzor nekoga, ki do zdravilne moči Jezusa Kristusa dostopa preko njegove odkupne daritve, je Alma mlajši. Ko je tri dni ležal v komi in so ga trpinčile »bolečine preklete duše«, se je spomnil očetovih naukov o Jezusu Kristusu (gl. Alma 36:16–17). Najprej je želel pomoč, potem pa se je obrnil h Kristusu, kar je spremenilo njegovo pot in omogočilo, da je bil duhovno ozdravljen (gl. Alma 36:18–22).

Prvi korak, ki sem ga napravila za duhovno ozdravitev, je bil, da sem se želela povezati z Bogom. Alma me je naučil, kako začeti, ko je rekel: »[Udejanjite] delček vere, da, četudi ne morete več, kakor da želite verjeti, naj ta želja deluje v vas, in sicer dokler ne boste tako verjeli, da boste napravili prostor deležu mojih besed.« (Alma 32:27)

Iz lastnih izkušenj pričujem, da je ta nauk pravi.

Razvijemo lahko željo, posadimo seme (Božjo besedo) in to seme hranimo, dokler ne postane nekaj resničnega in trdnega. Sadovi naše vere v Jezusa Kristusa bodo naposled obrodili, ko bomo videli spremembe v svojih dejanjih, stališčih, prepričanjih, srcu, mislih in potem v duši. Naš temelj postane sezidan na njem (gl. Helaman 5:12).

Podobno kot Almova izkušnja je tudi moja želja, da bi ponovno občutila Duha in radost evangelija, začrtala celotno tirnico, ki me je peljala skozi postopek zdravljenja. Od takrat mi je Odrešenik pomagal, da sem pomirila svoje pretekle občutke, ko sem se naučila opustiti svoje zamere do Boga, Odrešenika in svojih šibkosti.

Zaradi njega so se deli mene, za katere sem mislila, da sem jih v megli svojih preizkušenj izgubila – denimo svojo osebnost, želje in ljubezen do evangelija – vrnili k meni in zaradi tega se počutim celo, prenovljeno in obnovljeno.

Trdnejši temelj

Bolečina in izzivi so me spremenili, toda ko sem v Jezusu Kristusu našla ozdravitev, sem resnično obnovila svoj temelj vere na njem. Ko čas mineva in se zdravim, vidim, da se zaradi Jezusa Kristusa lahko naučim radostiti navkljub svojim težavam. Zdaj razumem, da najpomembnejši del tega, da gremo skozi preizkušnjo, ni to, kar nas zlomi, ali bolečina, ki jo občutimo – temveč tisto, kar sledi, ko doživimo zdravljenje in obnovitev preko Odrešenikove milosti.

Starešina Patrick Kearon iz zbora dvanajstih apostolov je učil: »Dragi prijatelji, ki ste /…/ prenaša[li] življenjske krivice – lahko začnete znova in na novo. Jezus je v Getsemaniju in na Kalvariji ‘prevzel /…/ vse muke in trpljenje, ki ste ga kdaj izkusili vi in jaz’ [Russell M. Nelson, »Pravo ime Cerkve«, generalna konferenca, okt. 2018], in je vse premagal!«

Torej, tisti, ki se čutite strti, rotim vas, bodite pogumni, še naprej vztrajajte in zaupajte v Gospoda in njegovo zdravilno moč. S časom, potrpežljivostjo in celo najmanjšo željo vas njegova milost lahko preoblikuje, obnovi vaše temelje in vam pomaga, da se boste spet počutili celi.

To je dar, ki ga nudi vsakomur od nas.

Avtorica živi v Severni Karolini v ZDA.