Nič več osamljeni: 7 zamisli za povezovanje

Julianne Holt-Lunstad

profesorica psihologije, Univerza Brighama Younga

Osamljenost je izziv, ki ga z nekaj truda, čustvene energije in Odrešenikove pomoči lahko premagamo.

Verjetno bomo vsi kdaj doživeli osamljenost. Občasni občutki osamljenosti so dejansko lahko zdravi in plodni, biološki opomin, da moramo razvijati tesnejša odnose. Toda nenehna osamljenost je pogosto velika ovira do sreče.

Načrt sreče nebeškega Očeta vključuje to, da nas zbira v družinah in občestvih. To nam ne pomaga le pri našem večnem napredovanju, temveč tudi pri naši človeški potrebi, da smo z drugimi, da čutimo, da pripadamo, da dajemo in prejemamo čustveno podporo. V znanosti so družbeno povezanost začeli prepoznavati kot biološko potrebo, povezano z našim zdravjem in preživetjem.

To je tudi duhovna potreba. Za svojo duhovno blaginjo in rast potrebujemo drug drugega. In misel na nebesa, napolnjena z večnimi odnosi, je še posebej radostna misel (gl. Nauk in zaveze 130:2).

Pretehtajte naslednje zamisli za boj proti osamljenosti v svojem življenju:

Zanašajte se na Odrešenika. Vaš nebeški Oče in Jezus Kristus vesta za vašo osamljenost in vam želita pomagati. Ker veste, da Odrešenik pozna bolečino osamljenosti, boste bolje vedeli, da razume, kaj čutite. Če se boste z molitvijo, preučevanjem svetih spisov in čaščenjem na sabat in v templju približali nebeškemu Očetu in Odrešeniku, boste lažje vedeli, da nikoli niste sami. Kot je učil predsednik Russell M. Nelson: »Ko se v življenju osredotočamo na /…/ Jezusa Kristusa in njegov evangelij, lahko občutimo radost ne glede na to, kaj se nam v življenju dogaja – oziroma ne dogaja.
Bodite prijateljski. Zaradi osamljenosti včasih dvomimo, da nam bo prizadevanje pomagalo, da bomo manj trpeli. Pri sebi razmislite, ali ste črnogledi. Ko iščete prijateljstvo, se spomnite, da je zanj pogosto potrebno, da smo prijateljski. Če sosedu preprosto rečemo živijo, to lahko veliko spremeni. In iskanje priložnosti, da blagoslovimo življenje drugih, ki se prav tako borijo z osamljenostjo, je morda najmočnejši ukrep od vseh.
Gradite na skupnih interesih. Poiščite ljudi in skupine, katerih zanimanja, pogledi in merila so podobna vašim. Poiščete lahko (ali celo premislite, da bi začeli!) knjižni klub, klub za služenje, pohodniški klub, pevski zbor, skupino za družinski večer ali skupino staršev, katerih otroci so že odšli od doma.
Okrepite obstoječe odnose. Večina ljudi že ima odnose z družino, prijatelji, sosedi in oddelčnimi člani. Gojenje teh obstoječih odnosov je čudovit kraj za začetek, ko se spopadamo z osamljenostjo. Za naraven razvoj prijateljstva je potreben čas, zato bodite potrpežljivi, ko gojite odnose. Pomnite, da je kakovost odnosov pomembnejša od števila odnosov, ki jih imate.
Iščite priložnosti, da boste služili in razdajali svoje talente in duhovne darove. V Cerkvi, družini in skupnosti so priložnosti za delovanje in služenje skoraj neomejene. Kadar čutimo, da s svojimi prizadevanji pozitivno vplivamo na druge, nam to v življenje lahko prinese smisel in namen. Občutek, da je naše življenje za druge pomembno, močno odvrača osamljenost.
Načrtujte za težke čase. Prazniki in pomembni datumi, kot je obletnica smrti ljubljenega, so lahko težki. Na takšne dni poskusite načrtovati dejavnosti s prijatelji ali družino, da ne boste premišljevali o povezavah, za katere želite, da bi jih imeli.
Sodelujte pri tempeljskem delu in družinski zgodovini. To je močan način za občutenje tolažbe in pripadnosti. Starešina Dale G. Renlund iz zbora dvanajstih apostolov je obljubil številne blagoslove, ki jih lahko prejmemo, vključno z »večjo ljubeznijo in hvaležnostjo za prednike in žive sorodnike, da se nič več ne počutimo osamljene«.

Za večino ljudi je osamljenost izziv, ki ga z nekaj truda, čustvene energije in Odrešenikove pomoči lahko premagajo.