Družinska zgodovina in tempeljsko delo: pečatenje in ozdravitev

starešina Dale G. Renlund

iz zbora dvanajstih apostolov

Ko zberemo podatke o svoji družini in gremo v tempelj namesto naših prednikov, Bog na obeh straneh tančice hkrati izpolni obljubljene blagoslove.

Družinski odnosi so lahko ena najbolj nagrajujočih, vendar težavnih izkušenj, kar jih doživimo. Številni od nas smo se že soočili z nekim razkolom v družini. Takšen razkol je nastal med dvema junakoma obnove Cerkve Jezusa Kristusa v teh poslednjih dneh. Parley in Orson Pratt sta bila brata, ena prvih spreobrnjencev in posvečena apostola. Vsak se je soočil s preizkušnjo vere, a iz nje izšel z neomajnim pričevanjem. Oba sta veliko žrtvovala in veliko prispevala za resnico.

V obdobju Nauvooja je njun odnos postal napet, višek pa dosegel leta 1846 v ostrem, javnem soočenju. Nastal je globok in dolgotrajen spor. Parley je, da bi spor rešil, sprva pisal Orsonu, vendar Orson ni odgovoril. Parley je obupal, misleč, da je dopisovanja za vselej konec, razen če bi ga začel Orson.¹

Več let kasneje, marca 1853, je Orson izvedel za projekt objave knjige o potomcih Williama Pratta, prvega ameriškega prednika teh bratov. Ko je Orson zagledal to zakladnico družinske zgodovine, je začel jokati »kot majhen otrok«. Srce se mu je omehčalo in odločil se je, da zgladi odnos z bratom.

Parleyju je napisal: »Moj dragi brat, med vsemi potomci najinega prednika, poročnika Williama Pratta, ni torej nikogar razen naju, ki bi ga tako zelo močno zanimalo iskanje njegovih potomcev.« Orson je bil eden prvih, ki je razumel, da so sveti iz poslednjih dni dolžni raziskati družinsko zgodovino in zbrati podatke, zato da za naše prednike lahko opravimo namestniške uredbe. Njegovo pismo se je nadaljevalo takole: »Veva, da je v vse to vpleten Bog naših očetov. /.../ Opravičujem se, ker sem bil tako malomaren in ti nisem pisal. /.../ Upam, da mi boš odpustil.«² Navkljub njunemu neomajnemu pričevanju je bila ljubezen do prednikov tisti katalizator, zaradi katerega je prišlo do rešitve spora, celjenja ran ter obojestranskega odpuščanja.³

Ko nam Bog naroči, naj naredimo eno stvar, ima pogosto v mislih več namenov. Družinska zgodovina in tempeljsko delo nista le za mrtve, ampak blagoslavljata tudi žive. Orson in Parley sta se zaradi tega v srcu obrnila drug k drugemu. Družinska zgodovina in tempeljsko delo sta zagotovila moč za ozdravitev tistega, kar je bilo potrebno ozdraviti.

Kot člani Cerkve imamo božansko dodeljeno odgovornost, da poiščemo svoje prednike in zberemo podatke o družinski zgodovini. To je veliko več kot spodbuden konjiček, saj so odrešenjske uredbe nujne za vse Božje otroke.⁴ Odkriti moramo svoje prednike, ki so umrli, ne da bi te uredbe prejeli. V templjih lahko izvajamo namestniške uredbe, naši predniki pa se lahko odločijo, ali bodo uredbe sprejeli.⁵ Prav tako se nas spodbuja, naj članom oddelkov in kolov pomagamo z njihovimi družinskimi imeni. Osupljivo čudovito je, da z družinsko zgodovino in tempeljskim delom lahko pomagamo odkupiti mrtve.

Toda ko danes sodelujemo pri družinski zgodovini in tempeljskem delu, smo tudi upravičeni do »ozdravljajočih« blagoslovov, ki so jih obljubili preroki in apostoli.⁶ Tudi ti blagoslovi so zaradi svojega obsega, svojevrstnosti in posledic v tem življenju osupljivo čudoviti. Ta dolg seznam vključuje naslednje blagoslove:

boljše razumevanje Odrešenika in njegove odkupne daritve,
večji vpliv Svetega Duha,⁷ da občutimo moč in vodstvo za svoje življenje,
poglobljeno vero, tako da spreobrnitev k Odrešeniku postaja globlja in trajna,
večjo zmožnost in motivacijo za učenje in kesanje⁸, ker razumemo, kdo smo, od kod prihajamo, in jasen vpogled v to, kam gremo,
več očiščujočega, posvečujočega in blagega vpliva v naših srcih,
večjo radost zaradi večje zmožnosti občutenja Gospodove ljubezni,
več družinskih blagoslovov ne glede na naše sedanje, pretekle ali bodoče družinske razmere ali kako nepopolno je nemara naše družinsko drevo,
večjo ljubezen in hvaležnost za prednike in žive sorodnike,
večjo moč, da prepoznamo tisto, kar potrebuje ozdravitev, in da tako z Gospodovo pomočjo služimo drugim,
večjo zaščito pred skušnjavami in vse močnejšim nasprotnikovim vplivom ter
več pomoči pri celjenju težavnih, strtih ali zaskrbljenih src in zdravljenju prizadetih.⁹

Če ste molili za katerega od teh blagoslovov, sodelujte pri družinski zgodovini in tempeljskem delu. Če boste to delali, bodo vaše molitve uslišane. Ko se izvaja uredbe v korist umrlih, so Božji otroci na zemlji ozdravljeni. Ne čudi, da je predsednik Russell M. Nelson v svojem prvem sporočilu kot predsednik Cerkve izjavil: »Zaradi vašega čaščenja v templju in tamkajšnjega služenja prednikom boste blagoslovljeni z večjimi osebnimi razodetji in mirom ter se boste še trdneje zavezali, da boste ostali na poti zavez.«¹⁰

Zgodnejši prerok je prav tako predvidel blagoslove tako za žive kot za mrtve.¹¹ Nebeški glasnik je Ezekielu pokazal videnje templja, iz katerega je drla voda. Ezekielu je bilo rečeno:

»Ta voda teče /.../ in odteka v [Arábo]. Ko se izlije v [mrtvo] morje, /.../ postane voda spet zdrava.

Vsa živa bitja, ki tam mrgolijo, bodo oživela, kamor koli bo prišla reka; /.../ [bodo] ta postala zdrava, in kamor koli bo prišla reka, bo vse oživelo.«¹²

Pomembni sta dve značilnosti vode. Prvič, čeprav potoček ni imel pritokov, je iz njega nastala mogočna reka, ki je, dlje kot je tekla, postajala širša in globlja. Včasih se podobno zgodi z blagoslovi, ki izhajajo iz templja, ko se posamezniki pečatijo kot družine. Do pomembne rasti pride, ko se pomikamo nazaj in naprej skozi rodove, ko se z uredbami pečatenja poveže družine.

Drugič, reka je obnovila vse, česar se je dotaknila. Podobno imajo tempeljski blagoslovi osupljivo zmožnost zdravljenja. Tempeljski blagoslovi lahko ozdravijo srca in življenja ter družine.

Naj ponazorim. Leta 1999 se je fant po imenu Todd zgrudil zaradi počene možganske žile. Čeprav so bili on in njegova družina člani Cerkve, so bili dejavni občasno in nihče ni prejel tempeljskih blagoslovov. Na zadnji večer njegovega življenja je ob njem sedela mati Betty, ga božala po rokah in rekla: »Todd, če moraš zares iti, obljubljam, da bom poskrbela, da bo tempeljsko delo zate opravljeno.« Naslednje jutro so ga razglasili za možgansko mrtvega. Kirurgi so njegovo srce presadili mojemu pacientu, izjemnemu človeku po imenu Rod.

Nekaj mesecev po presaditvi je Rod izvedel, kdo je družina darovalca njegovega srca, in si je z njimi začel dopisovati. Približno dve leti kasneje je Betty, Toddova mati, Roda povabila, naj bo prisoten, ko bo šla prvič v tempelj. Rod in Betty sta se prvič osebno srečala v celestialni sobani utaškega templja v St. Georgu.

Malo zatem je umrl tudi Toddov oče, Bettyjin mož. Nekaj let kasneje je Betty povabila Roda, naj predstavlja njenega umrlega sina in namesto njega prejme tempeljske uredbe. Rod je to hvaležno storil in namestniško delo je doseglo višek v sobi za pečatenje v utaškem templju v St. Georgu. Betty se je pečatila k svojemu pokojnemu možu in klečala na drugi strani oltarja nasproti vnuku, ki je služil kot namestnik. Potem je v solzah, ki so ji tekle po licih, namignila Rodu, naj se jima pridruži pri oltarju. Rod je pokleknil poleg njiju, delujoč kot namestnik za njenega sina Todda, čigar srce je še vedno bilo v Rodovih prsih. Potem so Todda, Rodovega darovalca, pečatili k staršem za vso večnost. Toddova mati je izpolnila obljubo, ki jo je pred leti dala svojemu umirajočemu sinu.

Toda zgodba se tu ne konča. Rod se je petnajst let po presaditvi srca zaročil in me prosil, naj opravim pečatenje v utaškem templju v Provu. Na dan poroke sem se z njim in njegovo čudovito nevesto Kim sestal v sobi poleg sobe za pečatenje, kjer so čakali njuni družini in tesni prijatelji. Po kratkem pogovoru z njima, sem vprašal, če imata kakšno vprašanje.

Rod je rekel: »Da. Družina mojega darovalca je tu in radi bi se srečali z vami.«

Ujel me je nepripravljenega in vprašal sem: »Praviš, da so tukaj? Zdaj?«

Odgovoril je: »Da.«

Stopil sem za vogal in iz sobe za pečatenje poklical družino. Betty, njena hči in njen zet so se nam pridružili. Rod je Betty objel v pozdrav, se ji zahvalil, da je prišla, potem pa mi jo je predstavil. Rekel je: »Betty, to je starešina Renlund. On je zdravnik, ki je pred toliko leti poskrbel za srce vašega sina.« Prečkala je sobo in me objela. Naslednjih nekaj minut smo se objemali in točili solze radosti.

Ko smo se umirili, smo se pomaknili v sobo za pečatenje, kjer sta se Rod in Kim pečatila za čas in večnost. Rod, Kim, Betty in jaz pričujemo, da so bila nebesa zelo blizu, da so bili tistega dne z nami drugi, ki so že šli skozi tančico smrtnosti.

Bog v svoji neskončni zmožnosti pečati in zdravi posameznike ter družine navkljub tragedijam, izgubam in stiskam. Včasih se nam zdi, da so občutki, ki jih doživimo v templjih, kot da smo ujeli vpogled v nebesa.¹³ Tistega dne v utaškem templju v Provu sem se spomnil besed C. S. Lewisa: »[Smrtniki] govorijo o določenem posvetnem trpljenju: ‘Nobena prihodnja sreča ne more nadomestiti tega,’ ne vedoč, da bodo nebesa, ko jih bomo enkrat dosegli, delovala za nazaj in celo ta boj spremenila v slavo. /..../ Blagoslovljeni bodo rekli: ‘Nikoli nismo živeli drugje razen v nebesih.’«¹⁴

Bog nas bo krepil, nam pomagal in nas držal pokonci;¹⁵ in posvetil nam bo naše najgloblje razočaranje.¹⁶ Ko zberemo podatke o svoji družini in gremo v tempelj namesto naših prednikov, Bog številne od teh obljubljenih blagoslovov izpolni hkrati na obeh straneh tančice. Podobno smo blagoslovljeni, ko pri tem delu pomagamo drugim v oddelkih in kolih. Člani, ki ne živijo blizu templja, prav tako prejmejo te blagoslove s sodelovanjem pri delu družinske zgodovine, zbiranjem imen svojih prednikov z namenom izvajanja tempeljskih uredb.

Vendar nas je predsednik Russell M. Nelson posvaril: »Ves ljubi dan smo lahko navdihnjeni glede templjev in izkušenj, ki jih imajo drugi z družinsko zgodovino. Vendar moramo nekaj storiti, da bomo to radost dejansko izkusili sami.« Nadaljeval je: »Vabim vas, da v duhu molitve razmislite, kaj lahko žrtvujete – po možnosti čas – da boste lahko opravili več tempeljskega dela in družinske zgodovine.«¹⁷ Če boste sprejeli povabilo predsednika Nelsona, boste svojo družino našli, jo zbrali in povezali. Poleg tega bodo k vam in vaši družini pritekali blagoslovi kot reka, o kateri je govoril Ezekiel. Našli boste ozdravitev za tisto, kar je potrebno ozdravitve.

Orson in Parley Pratt sta zgodaj v tem razdobju izkusila zdravilne in povezovalne vplive družinske zgodovine in tempeljskega dela. Betty, njena družina in Rod so to izkusili. Tudi vi lahko. Jezus Kristus preko svoje odkupne daritve ponuja te blagoslove vsem, tako mrtvim kot živim. Zaradi teh blagoslovov bomo ugotovili, da, simbolično rečeno, »nismo nikoli živeli drugje razen v nebesih«¹⁸. O tem pričujem v imenu Jezusa Kristusa, amen.