Srce preroka
Lahko se veselimo, da je Gospodov prerok zasedel svoje mesto, in da se njegovo delo opravlja na način, ki ga je božansko predpisal.
Goreče sem molil, da bo danes na tem nebeškem dogodku Sveti Duh z vsakim od nas. To, čemur smo bili skupaj priča, je bilo nadvse osupljivo, ko smo na svečanem zasedanju izkazali podporo sedemnajstemu preroku tega razdobja.
Ko sem iskal vodstvo, da bi vedel, na katero temo Gospod želi, naj govorim, so me misli usmerile na nedavni pogovor z novo poklicanim Prvim predsedstvom. V tem pogovoru je eden od svetovalcev povedal nekako takole: »Močno upam, da članstvo Cerkve lahko doume veličino tega, kar se je zgodilo, ko je bil poklican naš novi prerok, predsednik Russell M. Nelson, in pomembnost in svetost svečanega zasedanja, ki bo potekalo na generalni konferenci.« Nadalje je izjavil: »Minilo je deset let in številni, še posebej mladi v Cerkvi, se ne spomnijo oziroma tega prej še niso doživeli.«
Zaradi tega sem premišljeval o izkušnjah, ki jih imam. Prvi prerok, ki se ga spominjam, je bil predsednik David O. McKay. Ko je umrl, sem bil star štirinajst let. Spominjam se občutka izgube, ki sem ga občutil ob njegovi smrti, solz v materinih očeh in žalosti, ki jo je občutila cela družina. Spominjam se, kako so besede »Prosim, blagoslovi predsednika Davida O. McKayja« v mojih molitvah z ustnic zletele tako naravno, da bi te besede, če ne bi bil pozoren, uporabljal celo po njegovi smrti.Spraševal sem se, če bom do prerokov, ki so ga nasledili, v srcu in mislih čutil enako in z enakim prepričanjem. Toda skoraj tako kot starši, ki imajo radi vse svoje otroke, sem predsednika Josepha Fieldinga Smitha, ki je nasledil predsednika McKayja, vzljubil, se z njim čutil povezanega in o njem pridobil pričevanje, in tako je bilo z vsakim prerokom za njim: Harolda B. Leeja, Spencerja W. Kimballa, Ezra Taft Bensona, Howarda W. Hunterja, Gordona B. Hinckleyja, Thomasa S. Monsona, in danes predsednika Russella M. Nelsona. Z vsem srcem sem z dvignjeno roko in poživljenim srcem podprl vse preroke.
Ko eden naših ljubih prerokov umre, je povsem naravno, da čutimo žalost in izgubo. Toda našo žalost omilita radost in upanje, ki prideta, ko doživljamo enega največjih blagoslovov obnove: z imenovanjem in izkazovanjem podpore živemu preroku na zemlji.
S tem namenom bom govoril o tem božanskem postopku, ki smo mu sledili teh zadnjih devetdeset dni. Opisal ga bom v štirih delih: prvič, smrt našega preroka in razpustitev Prvega predsedstva, drugič, časovno obdobje pred reorganizacijo novega Prvega predsedstva, tretjič, imenovanje novega preroka, in, četrtič, izkazovanje podpore novemu preroku in Prvemu predsedstvu na svečanem zborovanju.
Smrt preroka
2. januarja 2018 je naš dragi prerok Thomas S. Monson odšel na drugo stran tančice. Vedno bo imel prostor v naših srcih. Predsednik Henry B. Eyring je ob smrti predsednika Monsona izrazil občutke, ki jedrnato opišejo naše občutke: »Odlika njegovega življenja, kot tista od Odrešenika, je skrb in pomoč revnim, bolnim – prav vsem posameznikom po vsem svetu.«1
Predsednik Spencer W. Kimball je pojasnil:
»Ko ena zvezda potone za obzorje, se pojavi druga in smrt ustvari življenje.«
Gospodovo delo je neskončno. »Tudi takrat, ko umre vplivni voditelj, ni Cerkev, zahvaljujoč Božji previdnosti, ki je svojemu kraljestvu dala stalnost in trajnost, niti en trenutek brez vodstva. Kot se je v tem razdobju že zgodilo, ljudje spoštljivo zaprejo grob, si obrišejo solze in se obrnejo v prihodnost.«2
Apostolsko medvladje
Čas med smrtjo preroka in reorganizacijo Prvega predsedstva se imenuje »apostolsko medvladje«. V tem času ima zbor dvanajstih apostolov pod vodstvom predsednika zbora ključe za upravljanje Cerkve. Predsednik Joseph F. Smith je učil: »Cerkev ima vedno vodstvo, in če je predsedstvo Cerkve odstranjeno zaradi smrti ali drugega vzroka, potem je naslednji, ki je na čelu Cerkve, zbor dvanajstih apostolov, dokler predsedstvo ni ponovno organizirano.« 3
Nedavno obdobje medvladja se je začelo 2. januarja 2018, ko je umrl predsednik Monson, končalo pa se je v nedeljo, 14. januarja 2018. Tisto nedeljsko dopoldne so se dvanajsteri v duhu posta in molitve pod vodstvom predsednika Russella M. Nelsona, najstarejšega apostola in predsednika zbora dvanajsterih, sestali v zgornji sobi v templju Salt Lake.
Imenovanje novega preroka
Na tem svetem in nepozabnem sestanku so bratje, po dobro uveljavljeni navadi v enotnosti in soglasnosti, sedli po starosti v polkrogu trinajstih stolov in dvignili roke, najprej, da bi podprli organizacijo Prvega predsedstva in da bi nato za predsednika Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni podprli predsednika Russella Mariona Nelsona. Po izkazovanju podpore se je zbor dvanajsterih zbral v krogu in na glavo predsednika Nelsona so položili roke in ga oddelili, pri čemer je naslednji najstarejši apostol to izrekel.
Predsednik Russell M. Nelson je nato imenoval svoja svetovalca, predsednika Dallina Harrisa Oaksa in predsednika Henryja Benniona Eyringa, predsednika Oaksa kot predsednika zbora dvanajstih apostolov in predsednika Melvina Russella Ballarda kot vršilca dolžnosti predsednika zbora dvanajstih apostolov. Predsednik Nelson je po podobnem izkazovanju podpore vsakega od teh bratov oddelil v njihove določene poklice. To je bilo globoko sveto doživetje z veliko Duha. Poklanjam vam svoje absolutno pričevanje, da je Gospodova volja, za katero smo goreče molili, močno izražena v dejavnostih in dogodkih tistega dne.
Z oddelitvijo predsednika Nelsona in reorganizacijo Prvega predsedstva se je apostolsko medvladje končalo, osupljivo pa je, da je novo ustanovljeno Prvo predsedstvo začelo delovati brez ene same prekinitve v vodenju Gospodovega kraljestva na zemlji.
Svečano zasedanje
Danes zjutraj se je ta božanski postopek zaključil v skladu s svetopisemskim pooblastilom, opisanim v Nauku in zavezah: »Kajti vse mora biti storjeno po redu in z zdravo pametjo v cerkvi, z molitvijo v veri.«4 in po treh predsedujočih vélikih duhovnikih, ki se jih podpre z zaupanjem, vero in molitvijo, in sestavljajo zbor predsedstva Cerkve5.
Starešina David B. Haight je opisal predhodno pojavitev tega, pri čemer smo danes sodelovali:
»Priče in udeleženci smo na najsvetejšem dogodku – svečanem zasedanju, da delujemo na nebeške stvari. Kot v starih časih so se sveti po vsem svetu veliko postili in molili, da bi lahko v obilju prejeli Gospodovega Duha, ki je ob tej priložnosti to jutro tako očiten.
Svečano zasedanje, kot nakazuje ime, označuje svet, trezen in spoštljiv dogodek, ko se sveti zberejo pod vodstvom Prvega predsedstva.«6
Bratje in sestre, lahko se radostimo – celo zakličemo »Hozana!« – da je Gospodov zastopnik, Božji prerok, zasedel svoje mesto in da je Gospod vesel, da se njegovo delo opravlja na način, ki ga je božansko predpisal.
Predsednik Russell M. Nelson
Ta božansko posvečen postopek vodi do še enega božansko poklicanega preroka. Prav kakor je bil predsednik Monson eden najimenitnejših prebivalcev zemlje, je to tudi predsednik Nelson. Gospod ga je temeljito pripravil in ga posebej učil, da nas vodi v tem času. Velik blagoslov je, da imamo sedaj dragega predsednika Russella M. Nelsona za svojega ljubečega in predanega preroka – sedemnajstega predsednika Cerkve v tem zadnjem razdobju.
Predsednik Nelson je resnično izjemen človek. Imel sem privilegij, da sem z njim služil v zboru dvanajsterih, kjer je bil malo več kot dve leti moj predsednik zbora. Z njim sem potoval in se čudim njegovi energiji, saj moraš hoditi hitreje, če mu hočeš slediti. V življenju je obiskal sto triintrideset držav.
Pristopi do vseh, mladih in starih. Zdi se, da vse pozna in si še posebej lahko zapomni imena. Vsi, ki ga poznajo, čutijo, da jih ima najraje. To velja za vsakega od nas – zaradi resnične ljubezni in skrbi, ki ju čuti do vseh.
Moje druženje s predsednikom Nelsonom je večinoma potekalo v ekleziastičnih vlogah, vendar sem se seznanil tudi s poklicnim življenjem, ki ga je predsednik Nelson imel, preden je bil imenovan za generalnega voditelja. Kot mnogi izmed vas veste, je predsednik Nelson svetovno znan srčni kirurg in je bil zgodaj v svoji zdravniški karieri pionir razvoja srčno-pljučne naprave. Delal je v raziskovalni skupini, ki je leta 1951 z kardiopulmonalnim obvodom izvedla prvo operacijo na odprtem srcu človeka. Predsednik Nelson je operiral srce predsedniku Spencerju W. Kimballu ne dolgo preden je predsednik Kimball postal prerok.
Zanimivo je, da se je poklicna kariera v zdravstvupredsednika Nelsona pri krepitvi in zdravljenju src zaradi poklica v dvanajstere pred štiriintridesetimi leti končala, nadaljevalo pa se je doživljenjsko delovanje kot apostol, posvečeno krepitvi in zdravljenju src neštetih deset tisočih po svetu, vsakega pa so dvignile in pozdravile njegove besede in dejanja modrosti, služenja in ljubezni.
Srce, podobno Kristusovemu
Ko si poskušam predstavljati srce, ki je v vsakdanjem življenju podobno Kristusovemu, vidim predsednika Nelsona. Nisem še srečal človeka, ki ponazarja to lastnost na višji ravni kot predsednik Nelson. Zame je bilo izjemno poučno, da sem lahko iz prve roke opazoval Kristusovemu podobno srce predsednika Nelsona.
Nekaj tednov po tem, ko sem bil oktobra 2015 poklican med dvanajstere, sem imel priložnost, da sem na hitro dobil vpogled v nekdanje poklicno življenje predsednika Nelsona. Povabili so me, da se udeležim dogodka, na katerem je prejel nagrado kot pionir srčne kirurgije. Ko sem vstopil v dvorano, sem bil začuden, ko sem videl veliko število strokovnjakov, ki so prišli, da bi mu izkazali spoštovanje in mu izročili priznanje za delo, ki ga je opravil veliko let prej kot zdravnik in kirurg.
Tistega večera so številni strokovnjaki vstali in predsedniku Nelsonu izrazili svoje spoštovanje in občudovanje za izjemen prispevek v medicinski specializaciji. Čeprav je vsak govornik osupljivo opisal različne dosežke predsednika Nelsona, sem bil še bolj očaran nad pogovorom, ki sem ga načel z nekim moškim, ki je sedel poleg mene. Ni vedel, kdo sem jaz, poznal pa je predsednika Nelsona kot dr. Nelsona, kot direktorja programa specializacije v torakalni kirurgiji na medicinski fakulteti leta 1955.
Ta moški je bil nekdanji študent predsednika Nelsona. Govoril je o svojih številnih spominih. Najbolj zanimiv je bil njegov opis stila poučevanja predsednika Nelsona, ki je, kot je dejal, s tem prinesel veliko mero prepoznavnosti. Pojasnil je, da je večji del poučevanja stažistov srčne kirurgije potekalo v operacijski sobi. Tam, v laboratorijski učilnici, so stažisti pod nadzorom profesorjev opazovali in izvajali operacije. Povedal je, da je bilo vzdušje v operacijski sobi pri določenih profesorjih zdravnikih kaotično, tekmovalno, napeto in celo maščevalno. Opisal ga je kot težko okolje, včasih celo ponižujoče. Zaradi tega so stažisti celo čutili, da njihova kariera pogosto visi na nitki.
Nato je pojasnil edinstveno vzdušje, ki je vladalo v operacijski sobi predsednika Nelsona. Bilo je umirjeno, mirno in dostojanstveno. S stažisti so ravnali z globokim spoštovanjem. Toda po predstavitvi nekega postopka je dr. Nelson od vsakega stažista pričakoval najvišjo stopnjo učinkovitosti. Ta moški je nadalje opisal, kako so najboljši izidi zdravljenja pacientov in najboljši kirurgi prišli iz operacijske sobe dr. Nelsona.
To me sploh ne preseneča. To sem opazil iz prve roke in bil po njem resnično blagoslovljen v zboru dvanajsterih. Počutim se, kot da sem bil v nekem smislu eden od njegovih »stažistov na usposabljanju«.
Predsednik Nelson poučuje druge na izjemen način, popravi pa na pozitiven, spoštljiv in povzdigujoč način. Je utelešenje srca, podobnega Kristusu, in zgled vsem nam. Od njega se učimo, da so lahko v vseh okoliščinah, v katerih se znajdemo, naše ravnanje in srca v skladu z načeli evangelija Jezusa Kristusa.
Sedaj imamo velik blagoslov, da podpremo našega preroka, predsednika Russella M. Nelsona. V življenju je poveličal svoje številne vloge kot študent, oče, profesor, mož, zdravnik, duhovniški voditelj, ded in apostol. Te vloge je izpolnil – in to še vedno dela – s prerokovim srcem.
Bratje in sestre, to, čemur smo bili danes priča in pri čemer smo sodelovali, na svečanem zasedanju, vodi v moje pričevanje, da predsednik Russell M. Nelson je Gospodov živi zastopnik za vse človeštvo. Dodajam tudi svoje pričevanje o Bogu Očetu, o Jezusu Kristusu in njegovi vlogi Odrešenika in Odkupitelja. V imenu Jezusa Kristusa, amen.