Majhne in preproste reči
Opominjati se moramo, da se po veliko dozdevno majhnih rečeh in v daljšem časovnem obdobju dogajajo velike reči.
I.
Dragi bratje in sestre, tako kot vas, so me govori in glasba in občutki v tem času globoko ganili in okrepili in navdihnili. Prepričan sem, da se lahko v vašem imenu zahvalim bratom in sestram, ki so nas kot orodje v Gospodovih rokah v tem času okrepili.
Hvaležen sem, da temu občinstvu lahko spregovorim na velikonočno nedeljo. Danes se pridružujemo drugim kristjanom pri praznovanju vstajenja Gospoda Jezusa Kristusa. Za člane Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni je dejansko vstajenje Jezusa Kristusa steber naše vere.
Ker verjamemo tako poročilom v Svetem pismu kot v Mormonovi knjigi o dejanskem vstajenju Jezusa Kristusa, prav tako verjamemo številnim naukom iz svetih spisov, da bo podobno vstajenje na voljo vsem smrtnikom, ki so kdaj živeli na zemlji. To vstajenje nam daje to, kar je apostol Peter imenoval »živo upanje« (1 Pt 1:3). To živo upanje je naše prepričanje, da smrt ni zaključek naše istovetnosti, temveč le potreben korak v milostnem načrtu nebeškega Očeta za odrešitev njegovih otrok. Ta načrt predvidi prehod iz smrtnosti v nesmrtnost. V tem prehodu je osrednji zaton smrti in veličastno jutro, ki ga je omogočilo vstajenje Gospoda in Odrešenika, ki ga praznujemo to velikonočno nedeljo.
II.
Takole pojemo sijajno hvalnico, katere besedilo je napisala Eliza R. Snow:
Za pospeševanje tega božanskega načrta in harmonije se zbiramo na sestankih, vključno s to konferenco, da drug drugega učimo in spodbujamo.
To dopoldne sem začutil, naj v svojem govoru kot temo uporabim Almove nauke sinu Helamanu, zapisane v Mormonovi knjigi: »Po majhnih in preprostih rečeh [se] dogajajo velike reči.« (Al 37:6)
Evangelij Jezusa Kristusa nas uči veliko majhnih in preprostih reči. Opominjati se moramo, da se po veliko teh, dozdevno majhnih rečeh in v daljšem časovnem obdobju dogajajo velike reči. Generalni voditelji in drugi spoštovani učitelji so imeli že veliko govorov na to temo. Tema je tako pomembna, da imam občutek, da moram o njej ponovno govoriti.
Na moč, ki jo sčasoma dobijo majhne in preproste reči, me je spomnilo nekaj, kar sem videl na jutranjem sprehodu. Tukaj je slika, ki sem jo posnel. Debel in močan betonski pločnik je razpokan. Ali je to posledica nekega velikega sunka? Ne, to pokanje je povzročila počasna, postopna rast ene od korenin bližnjega drevesa, ki je prišla na plano. Sledi podoben primer, ki sem ga videl na drugi ulici.
Potisna moč, ki je razpokala ta masivni betonski pločnik, je bila premajhna, da bi jo izmerili v enem dnevu ali celo mesecu, vendar je bil njen učinek sčasoma neverjetno velik.
Sčasoma je tako velik tudi učinek majhnih in preprostih reči, o katerih se učimo iz svetih spisov in od živih prerokov. Premislite o preučevanju svetih spisov, glede katerega nam je bilo rečeno, naj ga vključimo v vsakdanje življenje. Ali o osebnih in družinskih molitvah na kolenih, ki jih imajo redno zvesti sveti iz poslednjih dni. Premislite o udeležbi na seminarju za mlade oziroma inštitutu za mlade odrasle. Čeprav se te navade morda zdijo majhne in preproste, bodo sčasoma pripeljale do velike duhovne poživitve in rasti. To se zgodi, ker vsaka od teh majhnih in preprostih reči pritegne družabništvo Svetega Duha, Pričevalca, ki nas navdihuje in vodi k resnici, kot je pojasnil predsednik Eyring.
Drug vir duhovne poživitve in rasti je nenehno udejanjanje kesanja celo za dozdevno majhne prestopke. Naše navdihnjeno samoocenjevanje nam lahko pomaga uvideti, kje nam je spodletelo in kako naj se izboljšamo. Tako bi se morali pokesati vsak teden, preden vzamemo zakrament.Nekaj tem za premislek v tem postopku kesanja najdemo v hvalnici »Ali sem naredil kaj dobrega?«
Sem danes v svetu naredil kaj dobrega?
Sem pomagal komu v stiski?
Sem opogumil potrtega in koga razveselil?
Če nisem, mi je resnično spodletelo.
Sem danes komu olajšal breme,
ker sem bil pripravljen dajati?
Sem pomagal bolnim in utrujenim na njihovi poti?
Sem bil na voljo, ko so potrebovali mojo pomoč?2
Zagotovo so to majhne reči, vendar so zagotovo dobri primeri tega, kar je Alma učil sina Helamana: »In Gospod Bog dela tako, da uresniči svoje velike in večne namene; in s tem, kar je preprosto, Gospod zmede modre in odreši veliko duš.« (Al 37:7)
Predsednik Steven C. Wheelwright je poslušalcem na Univerzi Brighama Younga na Havajih takole navdihnjeno opisal Almov nauk: »Alma svojemu sinu zatrdi, da Gospod zares sledi vzorcu, da nas, ko udejanjamo vero vanj in njegovemu nasvetu sledimo v majhnih in preprostih rečeh, blagoslavlja z majhnimi vsakodnevnimi čudeži in sčasoma s čudovitimi deli.«3
Predsednik Howard W. Hunter je učil, da »je pogosto vsakdanja navada tista /…/, ki najbolj pozitivno vpliva na življenja drugih v primerjavi z rečmi, ki jim svet pogosto pripisuje veličino.«4
Prepričljiv posvetni nauk tega istega načela prihaja od senatorja Dana Coatsa iz Indiane, ki je napisal: »Edina priprava na tisto veliko odločitev, ki lahko spremeni življenje ali celo narod, so tiste na stotine in na tisoče napol zavedne, samoopredeljujoče, dozdevno nepomembne odločitve, ki jih sprejmemo na samem.«5
Med tiste »dozdevno nepomembne« zasebne odločitve sodi to, kako porabljamo svoj čas, kaj gledamo po televiziji in na spletu, kaj beremo, umetnost in glasba, s katerima se obdamo v službi in doma, kako se zabavamo in kako udejanjamo svojo zavezanost, da bomo pošteni in resnicoljubni. Druga dozdevno majhna in preprosta reč je, da smo vljudni in veseli v osebnih odnosih.
Nobena od teh zaželenih majhnih in preprostih reči nas ne bo povzdignila do veličine, če jih ne bomo dosledno in neprestano udejanjali. Poročali so, da je predsednik Brigham Young rekel: »Naša življenja sestavljajo majhne, preproste okoliščine, ki veliko pomenijo, ko se združijo in strnejo celotno življenje moškega ali ženske.«6
Obdani smo z vplivi medijev in kulturnim propadanjem, ki bosta naše vrednote odnesla po toku navzdol, če se ne bomo nenehno upirali. Če hočemo proti toku navzgor proti našemu večnemu cilju, moramo nenehno veslati. Pomaga, če smo del ekipe, ki skupaj vesla, kot veslaška posadka v akciji. Da primer še nekoliko pojasnimo: kulturni tokovi so tako močni, da nas bo, če bomo kdaj prenehali veslati, odneslo po toku navzdol proti cilju, za katerim ne stremimo, ki pa postane neizogiben, če si stalno ne prizadevamo, da bi šli naprej.
Nefi je potem, ko je pripovedoval o dozdevno majhnem dogodku, ki je imel velike posledice, zapisal: »In tako vidimo, da Bog preko majhnih sredstev lahko napravi velike reči.« (1 Ne 16:29) Stara zaveza vsebuje nepozaben primer tega. Tam beremo, kako so Izraelce nadlegovale strupene kače. Veliko ljudi je zaradi njihovih ugrizov umrlo (gl. 4 Mz 21:6). Ko je Mojzes molil za pomoč, je bil navdihnjen, da napravi »bronasto kačo in jo [obesi] na drog«. »Če je kača [potem] koga pičila in se je ozrl na bronasto kačo, je ostal živ.« (v. 9). Tako majhna reč za tako čudežen rezultat! A kot je pojasnil Nefi, ko je o tem primeru učil tiste, ki so se upirali Bogu, celo ko je Bog pripravil preprosto pot, da bi lahko ozdraveli, [jih je] »zavoljo preprostosti poti oziroma ker je bila lahka, /…/ bilo veliko, ki so pomrli« (1 Ne 17:41).
Ta primer in nauk nas opominjata, da preprostost poti oziroma enostavnost zapovedane naloge ne pomeni, da je doseganje naših pravičnih želja nepomembno.
Podobno nas celo majhna dejanja neposlušnosti ali manjši neuspehi, da bi upoštevali pravične navade, lahko potegnejo navzdol k izidu, pred katerim smo bili posvarjeni. Tak primer je Beseda modrosti. Verjetno se učinka ene cigarete ali enega požirka alkoholne pijače ali enega odmerka neke droge na telo ne da izmeriti. Ampak sčasoma je učinek velik in morda nepopravljiv. Spomnite se razpokanega pločnika zaradi postopno majhne rasti korenine drevesa. Eno je gotovo, strašnim posledicam jemanja nečesa, kar nas lahko zasvoji, kot so droge, ki napadajo naša telesa, ali pornografsko gradivo, ki škodi našemu umu, se lahko popolnoma izognemo, če jih nikoli ne vzamemo prvič — niti enkrat.
Predsednik M. Russell Ballard je pred veliko leti občinstvu na generalni konferenci opisal, »kako so lahko majhne in preproste reči negativne in uničujoče za človekovo odrešitev«. Učil je: »Tako kot tanka vlakna, ki tvorijo prejo, potem nit in nazadnje vrv, lahko tiste majhne reči, povezane skupaj, postanejo premočne, da bi jih pretrgali. Vedno bi se morali zavedati moči, ki jo majhne in preproste reči lahko imajo na krepitev duhovnosti,« je rekel. »Istočasno se moramo zavedati, da bo Satan uporabil majhne in preproste reči, da bi nas vodil v obup in bedo.«7
Predsednik Wheelwright je podobno posvaril svoje poslušalce na Univerzi Brighama Younga na Havajih: »Zaradi neuspeha, da bi delali majhne in preproste reči, vera omahuje, čudeži prenehajo in napredek proti Gospodu in njegovemu kraljestvu je najprej postavljen na stranski tir in potem začenja slabeti, ko iskanje Božjega kraljestva nadomestijo posvetna prizadevanja in materialne želje.«8
Da bi se zaščitili pred skupnimi negativnimi učinki, ki so uničujoči za naš duhovni napredek, moramo slediti duhovnemu vzorcu majhnih in preprostih reči. Starešina David A. Bednar je to načelo opisal na ženski konferenci na Univerzi Brighama Younga: »Veliko se lahko naučimo o naravi in pomembnosti tega duhovnega vzorca iz postopka /…/ kapljanja vode na prst z zelo majhno hitrostjo,« v primerjavi s poplavo ali škropljenjem velikih količin vode, kjer morda ni potrebno.
Pojasnil je: »Voda ob stalnem kapljanju prodre globoko v prst in zagotavlja visoko vlažnost prsti, v kateri rastline lahko uspevajo. Podobno je, če se vi in jaz osredotočamo na redno prejemanje enakomernih kapljic duhovne hrane, potem lahko evangelijske korenine prodrejo globoko v našo dušo, se globoko ukoreninijo in utrdijo in obrodijo izjemen in okusen sadež.«
Nadaljeval je: »Duhovni vzorec majhnih in preprostih reči, ki obrodijo velike reči, povzroči trdnost in stanovitnost, večjo predanost in popolnejše spreobrnjenje h Gospodu Jezusu Kristusu in njegovemu evangeliju.«9
Prerok Joseph Smith je to načelo učil z besedami, ki so zdaj vključene v Nauk in zaveze, da naj nihče ne šteje njihovih dejanj pri izpolnjevanju dolžnosti za majhne reči, kajti veliko je tega glede svetih, kar je odvisno od teh reči (NaZ 123:15).
Gospod je v povezavi s prvimi poskusi, da bi ustanovili Cerkev v Misuriju, svetim svetoval, naj bodo potrpežljivi, ker se mora vse zgoditi ob svojem času (NaZ 64:32). Potem je učil, da bi morali biti neutrudni v dobrih delih, kajti polagamo temelj velikega dela. In iz majhnega nastane to, kar je veliko (NaZ 64:33).
Verjamem, da si vsi želimo slediti izzivu predsednika Russella M. Nelsona, naj nadaljujemo »na poti zavez«.10 To se bolj zavežemo delati, če dosledno sledimo »majhnim rečem«, ki jih uči evangelij Jezusa Kristusa in voditelji njegove Cerkve. Pričujem o njem in prosim za njegove blagoslove za vse, ki si prizadevajo vztrajati na njegovi poti zavez, v imenu Jezusa Kristusa, amen.