Pripravite se na srečanje z Bogom
Pravično, enotno in enakopravno opravljanje božansko dodeljene odgovornosti nas bo pripravilo na srečanje z Bogom.
Ko je Eliza R. Snow govorila o posvetitvi kirtlandskega templja (ki se ga je udeležila), je rekla: »Tiste posvetitve so lahko uprizorjene ponovno, toda noben človeški jezik ne more opisati nebeških prikazovanj tistega nepozabnega dne. Nekaterim so se prikazali angeli, medtem ko so vsi navzoči začutili božansko navzočnost in sta vsako srce navdala neizrekljiva radost in slava.«1
Božanska prikazovanja, ki so se zgodila v kirtlandskem templju, so bila temeljna za namen obnovljene Cerkve Jezusa Kristusa, da bi otroci nebeškega Očeta prejeli odrešitev in povzdignjenje.2 Ko se pripravljamo na srečanje z Bogom, lahko vemo, kaj so naše božansko dodeljene odgovornosti, če preučimo svete ključe, obnovljene v kirtlandskem templju.
Prerok Joseph Smith je v posvetitveni molitvi ponižno prosil Gospoda, naj sprejme to hišo, ki jim jo je zapovedal zgraditi.3
Teden kasneje, na velikonočno nedeljo, se je Gospod prikazal v veličastnem videnju in svoj tempelj sprejel. To se je zgodilo tretjega aprila 1836, skoraj točno sto dvainosemdeset let pred to velikonočno nedeljo. To je bil tudi čas pashe – eden tistih redkih dni, ko velika noč in pasha sovpadeta. Ko se je to videnje končalo, so se prikazali trije starodavni preroki, Mojzes, Elija in Elija Tišbéjec, ter predali ključe, ki so bili bistveni za izpolnitev Gospodovih namenov za njegovo obnovljeno Cerkev v tem razdobju. Ta namen je bil preprosto, ampak prepričljivo določen kot zbiranje Izraela, pečatenje družin in pripravljanje sveta na Gospodov drugi prihod.4
Da sta se prikazala tako Mojzes kot Elija Tišbéjec, je bila »osupljiva vzporednica /…/ [z] judovskim običajem, po katerem naj bi Mojzes in Elija Tišbéjec skupaj prišla na ‘koncu časa’«.5 Po našem nauku je to prikazovanje dovršilo temeljno obnovo določenih ključev, danih v poslednjih dneh in zadnjič, v razdobju polnosti časov.6
Kirtlanski tempelj je bil po lokaciji in velikosti razmeroma nepomemben. Vendar je glede na svojo ogromno pomembnost za človeštvo vplival na večnost. Starodavni preroki so obnovili duhovniške ključe za večne odrešilne uredbe evangelija Jezusa Kristusa. To je pripeljalo do neizmerne radosti zvestih članov.
Ti ključi so priskrbeli moč z višave7 za božansko dodeljene odgovornosti, ki določajo osnovni namen Cerkve.8 Tisti čudoviti velikonočni dan so bili v kirtlandskemu templju obnovljeni trije ključi:
Prvič, prikazal se je Mojzes in predal ključe zbiranja Izraela s štirih strani sveta, kar je misijonarsko delo.9
Drugič, prikazal se je Elija in predal ključe razdobja Abrahamovega evangelija, ki vključuje obnovo Abrahamove zaveze.10 Predsednik Russell M. Nelson je učil, da je namen ključev zaveze člane pripraviti na Božje kraljestvo. Rekel je: »Vemo, kdo smo, in [vemo], kaj Bog od nas pričakuje.«11
Tretjič, prikazal se je Elija Tišbéjec in predal ključe moči pečatenja v tem razdobju, ki je z družinsko zgodovino in tempeljskimi uredbami omogočila odrešitev živih in mrtvih.12
Na cerkvenem sedežu so pod vodstvom Prvega predsedstva in zbora dvanajsterih trije izvršni sveti, ki nadzorujejo te božansko dodeljene odgovornosti, osnovane na ključih, ki so bili obnovljeni v kirtlandskem templju. To so misijonarski izvršni svèt, izvršni svèt za duhovništvo in družino ter izvršni svèt za tempelj in družinsko zgodovino.
Kje smo danes z izpolnjevanjem teh božansko dodeljenih odgovornosti?
Prvič, glede Mojzesove obnove ključev zbiranja Izraela, danes skoraj 70.000 misijonarjev po zemlji oznanja Kristusov evangelij in zbira njegove izvoljene. To je pričetek izpolnitve velikega in čudovitega dela, ki ga je tako med Nejudi kot za Izraelovo hišo predvidel Nefi. Nefi je videl naš čas, ko bodo Božji sveti po vsem zemeljskem obličju, vendar bodo zaradi hudobije maloštevilni. Vseeno je predvidel, da se bodo oborožili »s pravičnostjo in z močjo Boga v veliki slavi«13. Če pogledamo kratko zgodovino obnovljene Cerkve, so misijonarska prizadevanja najizjemnejša. Priča smo izpolnitvi Nefijevega videnja. Čeprav nas je po številu razmeroma malo, bomo s svojimi prizadevanji nadaljevali in pomagali tistim, ki se bodo odzvali Odrešenikovemu sporočilu.
Drugič, prikazal se je Elija in predal razdobje Abrahamovega evangelija in oznanil, da bodo po nas in našem potomstvu blagoslovljeni vsi rodovi. Na tej konferenci so bila predstavljena pomembna navodila, da bi bila v pomoč pri izpopolnjevanju svetih in njihovi pripravi na Božje kraljestvo.14 Objava na duhovniškem zasedanju glede zborov starešin in velikih duhovnikov bo sprostila duhovniško moč in polnomočje. Hišno in obiskujoče poučevanje, zdaj »prijateljska skrb«, kot so na tem zasedanju tako prepričljivo učili, bo svete iz poslednjih dni pripravilo na srečanje z Bogom.
Tretjič, Elija Tišbéjec je predal ključe pečatenja tega razdobja. Za tiste, ki živimo v tem času, sta rast števila templjev in vse več dela na družinski zgodovini izredna. Ta rast se bo nadaljevala in stopnjevala do drugega Odrešenikovega prihoda, da zemlja ob njegovem prihodu ne bi bila docela uničena.15
Delo na družinski zgodovini, nebeško blagoslovljeno s tehnologijo, v zadnjih nekaj letih dramatično narašča. Ne bi bilo pametno, da bi postali samozadovoljni glede te božansko dodeljene odgovornosti in pričakovali, da bo za to poskrbela teta Marta ali neki drug predan sorodnik. Naj vam povem odkrite pripombe predsednika Josepha Fieldinga Smitha: »Nihče ni izvzet od te velike dolžnosti. Zahteva se tako od apostola kot od najponižnejšega starešine [ali sestre]. Kraj, razdalja, dolgoletno služenje v Cerkvi /…/ ne bodo nikogar upravičili, da bi bil ravnodušen do odrešitve svojih mrtvih.«16
Zdaj imamo po svetu templje in vire iz sklada za pomoč namestnikom za tiste, ki potrebujejo pomoč, ker živijo daleč od templja.
Kot posamezniki bomo ravnali prav, če bomo ocenili svoje prizadevanje pri opravljanju misijonarskega in tempeljskega dela ter družinske zgodovine in priprave na srečanje z Bogom.
Pravičnost, enotnost in enakopravnost pred Bogom te svete odgovornosti podpirajo.
Glede pravičnosti je to življenje za vse nas čas, da se pripravimo na srečanje z Bogom.17 V Mormonovi knjigi je veliko primerov tragičnih posledic, ko posameznikom ali skupinam ne uspe spolnjevati Božjih zapovedi.18
Za časa mojega življenja so posvetne zadeve in težave šle iz ene skrajnosti v drugo – od banalnih in nepomembnih dejavnosti do resne nemoralnosti. Hvalevredno je, da je bila nesporazumna nemoralnost razkrita in obsojena.19 Takšna nesporazumna nemoralnost je proti zakonom Boga in družbe. Tisti, ki Božji načrt razumejo, bi morali nasprotovati tudi sporazumni nemoralnosti, ki je prav tako greh. Družinski razglas svetu opozarja, da bodo »tisti posamezniki, ki kršijo zaveze čistosti, ki zlorabljajo zakonca ali naraščaj [ali pravzaprav kogarkoli drugega], /…/ nekega dne za to odgovarjali pred Bogom«20.
Ko se ozremo naokrog, na vsakem koraku vidimo opustošenje zaradi hudobije in odvisnosti. Če nas kot posameznike resnično skrbi Odrešenikova poslednja sodba, bi se morali kesati. Bojim se, da se veliko ljudi ne čuti več odgovorne pred Bogom in se po vodstvo ne obrača k svetim spisom oziroma prerokom. Če bi kot družba premišljevali o posledicah greha, bi nastalo veliko družbeno nasprotovanje pornografiji in popredmetenju žensk.21 Alma je sinu Koriantonu v Mormonovi knjigi rekel takole: »Hudobija ni bila nikoli sreča.«22
Glede enotnosti je Odrešenik rekel, da nismo njegovi, če nismo enotni.23 Vemo, da je duh prepira od hudiča.24
V današnjem času je zahteva v svetih spisih po enotnosti v veliki meri prezrta in veliko ljudi pripisuje pomembnost skupini,25 ki pogosto temelji na statusu, spolu, rasi in premoženju. V številnih državah, če ne v vseh, so ljudje globoko razdvojeni glede tega, kako naj živijo. V Gospodovi Cerkvi je edina kultura, po kateri se ravnamo in jo učimo, kultura evangelija Jezusa Kristusa. Enotnost, ki jo iščemo, je, da bi bili eno z Odrešenikom in njegovimi nauki.26
Če se ozremo na osnovne namene Cerkve, vsi temeljijo na enakopravnosti pred Gospodom27 in sledijo kulturi evangelija Jezusa Kristusa. Glede misijonarskega dela so glavni pogoji za krst, da postanemo ponižni pred Bogom in pristopimo s strtim srcem in skesanim duhom.28 Na izobrazbo, premoženje, raso oziroma narodnost se sploh ne gleda.
Poleg tega misijonarji ponižno služijo tam, kamor so poklicani. Ne poskušajo služiti na osnovi posvetnih meril statusa oziroma priprav za prihodnje kariere. Z vsem srcem, odločnostjo, umom in močjo služijo tam, kamor so dodeljeni. Ne izbirajo si misijonarskih družabnikov in si marljivo prizadevajo razvijati Kristusove lastnosti,29 ki so samo bistvo kulture Jezusa Kristusa.
Sveti spisi nas vodijo glede naših najpomembnejših odnosov. Odrešenik je učil, da je prva zapoved, naj »[ljubimo] Gospoda svojega Boga«. Druga pa je: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.«30
Odrešenik je nato pojasnil, da so vsi naši bližnji.31 Mormonova knjiga jasno pove, da ne sme biti nobenih -cev, rodov ali razredov.32 Pred Bogom moramo biti enotni in enakopravni.
Na tem temeljijo svete uredbe in božanske odgovornosti. Pričakoval bi, da so vaše izkušnje v templju podobne mojim. Ko sem zaključil delovni dan v San Franciscu in prišel v tempelj v Oaklandu, sem doživel silen občutek ljubezni in miru. Velik del tega je bil občutek, da sem bližje Bogu in njegovim namenom. Predvsem sem se osredotočal na odrešilne uredbe, vendar sta bila pomemben del teh lepih občutkov enakopravnost in enotnost, ki se v templju močno čutita. Vsi so oblečeni v bela oblačila. Ni vidnih znakov premoženja, položaja ali izobrazbenih dosežkov; vsi smo bratje in sestre, ponižni pred Bogom.
V sveti sobi za pečatenje je večna poročna uredba enaka za vse. Všeč mi je dejstvo, da ima par iz najskromnejšega okolja in par iz najpremožnejšega okolja popolnoma enako izkušnjo. Nosijo enako vrsto oblek in sklenejo iste zaveze ob istem oltarju. Prejmejo tudi iste večne duhovniške blagoslove. To se izvrši v čudovitem templju, ki je kot Gospodova hiša zgrajen z desetino svetih.
Izpolnjevanje božansko dodeljenih odgovornosti, zasnovanih na pravičnosti, enotnosti in enakopravnosti pred Gospodom, prinaša osebno srečo in mir v tem svetu ter nas pripravi na večno življenje v prihodnjem.33 Pripravi nas na srečanje z Bogom.34
Molimo, da se bo vsak od vas ne glede na trenutne okoliščine posvetoval s svojim škofom in bil vreden tempeljske dovolilnice.35
Hvaležni smo, da se veliko več članov pripravlja, da bodo šli v tempelj. Že veliko let precej narašča število vrednih odraslih članov s tempeljsko dovolilnico. Število dovolilnic z omejeno uporabo vrednih mladih se je v zadnjih dveh letih dramatično povečalo. Očitno je, da zvesto jedro članstva Cerkve še nikoli ni bilo močnejše.
Ob zaključku, prosimo, bodite prepričani, da višji cerkveni voditelji, ki predsedujejo božansko dodeljenim namenom Cerkve, prejemajo božansko vodstvo. To vodstvo prihaja od Duha in včasih naravnost od Odrešenika. Dana sta oba načina duhovnega vodstva. Hvaležen sem, da sem prejel takšno pomoč. Vendar je vodstvo dano v Gospodovem času, vrstico za vrstico,36 ko se »vsevedni Gospod odloči, da nas bo poučeval«37. Vodstvo za Cerkev v celoti dobi samo njegov prerok.
Na tej konferenci smo imeli vsi privilegij podpreti predsednika Russella M. Nelsona kot preroka in predsednika Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Dvanajsteri, kot skupina in posamezniki, smo imeli pomembno duhovno izkušnjo, ko smo na glavo predsednika Nelsona položili roke in ga je predsednik Dallin H. Oaks kot posrednik posvetil in oddelil za predsednika Cerkve. Pričujem, da je bil vnaprej oddeljen in se je vse življenje pripravljal, da bo Gospodov prerok v naših dneh. V imenu Jezusa Kristusa, amen.