Do sedemdesetkrat sedemkrat

starešina Lynn G. Robbins

iz predsedstva sedemdeseterih

V življenju, polnem kamnov spotike in nepopolnosti, smo hvaležni za ponovne priložnosti.

Napake so življenjsko dejstvo. Naučiti se dobro igrati klavir je pravzaprav nemogoče, ne da bi napravili na tisoče napak – morda celo milijon. Da bi se naučili tujega jezika, se moramo soočiti z zadrego, ko delamo na tisoče napak – morda celo milijon. Celo največji svetovni športniki nikoli ne nehajo delati napak.

Rečeno je bilo, da »uspeh ni odsotnost neuspeha, temveč da gremo od neuspeha do neuspeha, ne da bi izgubili navdušenje«¹.

Thomas Edison je po iznajdbi žarnice domnevno rekel: »Ni mi tisočkrat spodletelo. Žarnica je bila iznajdba v tisoč korakih.«² Charles F. Kettering je neuspehe imenoval »smerokazi na poti do dosežka«³. Upam, da vsaka napaka, ki jo naredimo, postane lekcija iz modrosti, tako da kamne spotike spremenimo v stopne kamne.

Nefiju je neomajna vera pomagala od neuspeha do neuspeha, dokler ni končno dobil medeninastih plošč. Mojzes je poskusil desetkrat, preden mu je končno le uspelo z Izraelci zbežati iz Egipta.

Morda se sprašujemo – če sta tako Nefi kot Mojzes opravljala Gospodovo delo, zakaj ni Gospod posredoval in jima pomagal, da bi uspela v prvem poskusu? Zakaj je dopustil njima – in zakaj dopušča nam – da se opotekamo in padamo v naših prizadevanjih, da bi uspeli. Med številnimi pomembnimi odgovori na to vprašanje, jih sledi nekaj:

Prvič, Gospod ve, da nam bo vse to dalo izkušnje in bo v naše dobro.⁴
Drugič, dovoli nam, da okusimo grenkobo, da bomo znali ceniti dobro.⁵
Tretjič, da bi dokazal, da je boj Gospodov⁶ in da samo zaradi njegove milostljivosti lahko opravimo njegovo delo in mu postanemo podobni.⁷
Četrtič, da nam pomaga razviti in doseči številne Kristusove lastnosti, ki jih ne moremo izpopolniti drugače kot v nasprotovanju⁸ in »v topilnici trpljenja«⁹.

V življenju, polnem kamnov spotike in nepopolnosti, smo torej hvaležni za ponovne priložnosti.

Leta 1970, ko sem bil bruc na univerzi BYU, sem se vpisal na začetna predavanja osnov fizike, ki jo je poučeval izvrstni profesor Jae Ballif. Po zaključku vsakega dela predavanj je pripravil izpit. Če je študent dobil oceno C in je želel višjo oceno, je profesor Ballif dovolil, da študent opravi spremenjen izpit iz iste snovi. Če je študent v drugem poskusu dobil oceno B in še vedno ni bil zadovoljen, je lahko test opravljal tretjič in četrtič in tako naprej. Ker mi je omogočil številne ponovne priložnosti, sem se lahko izkazal in končno pri njegovem predmetu dobil oceno A.

Bil je izredno moder profesor, ki je svoje študente navdihoval, naj vztrajajo – naj na neuspeh gledajo kot na lekcijo, ne kot na tragedijo in naj se neuspehov ne bojijo, temveč se iz njih učijo.

Nedavno sem tega velikega človeka, sedeminštirideset let po tem, ko sem hodil na njegova predavanja iz fizike, poklical po telefonu. Vprašal sem ga, zakaj je bil študentom pripravljen dovoliti neomejeno poskusov, da bi si izboljšali ocene. Odgovoril je: »Hotel sem biti na isti strani kot študentje.«

Medtem ko smo hvaležni za ponovne priložnosti po napakah oziroma neuspehih uma, smo osupli nad Odrešenikovo milostljivostjo, ker nam daje ponovne priložnosti za premagovanje greha oziroma neuspehov srca.

Nihče ni bolj na naši strani kot Odrešenik. Dovoljuje nam, da vedno znova opravljamo njegove izpite. Zato da mu bomo postali podobni, bo potrebno nešteto ponovnih priložnosti v naših vsakdanjih bojih z naravnim človekom, kot so nadziranje poželenj, učenje potrpežljivosti in odpuščanja, premagovanje lenobe in izogibanje grehom opustitve, če omenim le nekatere. Če je motiti se v človeški naravi, koliko neuspehov bo potrebno, dokler naša narava ne bo več človeška, temveč božanska? Na tisoče? Bolj verjetno milijon.

Ker je Odrešenik vedel, da bo tesna in ozka pot polna preizkušenj in da bodo neuspehi za nas vsakdanji pojav, je plačal neskončno ceno, da bi nam dal toliko možnosti, kot jih bo potrebno, da bomo uspešno opravili zemeljsko preizkušnjo. Nasprotovanje, ki ga dopušča, se pogosto zdi nepremagljivo in skoraj nemogoče prenašati, vendar nas ne pušča brez upanja.

Odrešenikova milostljivost je zato, da bi imeli neuničljivo upanje, ko se soočamo z življenjskimi preizkušnjami, vedno na voljo in vedno pri roki. Njegova milostljivost je »božansko sredstvo pomoči oziroma moči, /…/ mogočna moč, ki moškim in ženskam omogoča večno življenje in povzdignjenje, po tem, ko so si prizadevali po svojih najboljših močeh.«¹⁰ Njegova milostljivost in njegovo ljubeče oko sta na našem celotnem potovanju uprta v nas, ko nas navdihuje, nam lajša bremena, nas krepi, rešuje, varuje, zdravi in drugače »[podpira] svoje ljudstvo«, tudi ko se spotikajo na tesni in ozki poti¹¹.

Kesanje je vedno dostopen Božji dar, ki nam dovoljuje in omogoča, da gremo od neuspeha do neuspeha, ne da bi izgubili navdušenje. Kesanje ni njegov rezervni načrt v primeru, da ne bi uspeli. Kesanje je njegov načrt, ker ve, da ne bomo. To je evangelij kesanja in kot je dejal predsednik Russell M. Nelson, bo to »vseživljenjsko učenje«¹².

V tem vseživljenjskem učenju kesanja je zakrament Gospodov zasnovani način zagotavljanja stalnega dostopa do njegovega odpuščanja. Če ga vzamemo s strtim srcem in skesanega duha, nam ponuja tedensko odpuščanje, ko od neuspeha do neuspeha napredujemo po poti zavez. Saj ga navkljub našim grehom do obisti navdaja sočutje do nas.¹³

Toda kolikokrat nam bo odpustil? Kako veliko je njegovo potrpljenje? Ob neki priložnosti je Peter vprašal Odrešenika: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?«¹⁴

Domnevno je Peter mislil, da je sedem dovolj visoka številka, da poudari neumnost prevečkratnega odpuščanja in da bi blagohotnost morala imeti svoje meje. V odgovoru je Odrešenik Petru pravzaprav povedal, da naj niti ne šteje – naj ne postavlja mej odpuščanju.

»Jezus mu je dejal: ‘Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.’«¹⁵

Očitno Odrešenik ni postavil neke zgornje meje štiristo devetdeset. To bi bilo podobno, kot če bi rekel, da zakrament lahko vzamemo štiristo devetdesetkrat in potem bi štiristo enaindevetdesetič posredoval nebeški revizor in rekel: »Oprostite, vendar je vaša kartica kesanja pravkar potekla – od zdaj naprej se boste morali znajti sami.«

Gospod je račun sedemdesetkrat sedem uporabil kot prispodobo za svojo neskončno odkupno daritev, svojo brezmejno ljubezen in svojo neizmerno milostljivost. »Da, in kolikorkrat se bo moje ljudstvo pokesalo, tolikokrat jim bom odpustil njihove prestopke proti meni.«¹⁶

To ne pomeni, da zakrament postane dovoljenje za greh. To je eden od razlogov, zakaj je naslednja besedna zveza vključena v Moronijevo knjigo: »Ampak tako često, kakor so se pokesali in si za odpuščanje prizadevali z resničnim namenom, jim je bilo odpuščeno.«¹⁷

Resnični namen nakazuje na resničen trud in resnično spremembo. »Sprememba« je glavna beseda, ki jo uporablja Vodič po svetih spisih pri opredelitvi kesanja: »Sprememba misli in srca pripelje do novega odnosa do Boga, sebe in življenja na sploh.«¹⁸ Posledica tovrstne spremembe je duhovna rast. Naš uspeh torej ni to, da gremo od poraza do poraza, temveč da od poraza do poraza rastemo, ne da bi izgubili navdušenje.

Glede spremembe premislite o naslednji preprosti misli: »Stvari, ki se ne spremenijo, ostanejo iste.« Ta očitna resnica ni bila mišljena, da bi žalila vašo inteligenco, temveč je velika modrost predsednika Boyda K. Packerja, ki je potem dodal: »In ko se bomo nehali spreminjati – je z nami konec.«¹⁹

Ker nočemo končati, dokler ne postanemo kot Odrešenik,²⁰ moramo še naprej vsakič, ko pademo, vstati z željo, da bi navkljub svojim šibkostim rasli in napredovali. V naši šibkosti nam zagotavlja: »Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.«²¹

Samo z intervalnim fotografiranjem ali grafi rasti lahko zaznamo svojo telesno rast. Enako je tudi naša duhovna rast običajno neopazna, razen skozi vzvratne leče časa. Modro bi bilo, da bi se skozi te leče redno pogledali, da bi prepoznali svoj napredek in dobili navdih, da bi si »še naprej [prizadevali] s stanovitnostjo v Kristusu, s popolnoma svetlim upanjem«²².

Večno sem hvaležen za ljubečo prijaznost, potrpežljivost in veliko potrpljenje nebeških Staršev in Odrešenika, ki nam dovoljujejo nešteto ponovnih priložnosti na naši poti nazaj v njihovo navzočnost. V imenu Jezusa Kristusa, amen.