Poučevanje doma – radostna in sveta odgovornost
Prosim za nebeško pomoč, ko si prizadevamo, da bi bili Kristusu podobni učitelji v svojih domovih.
Z mojo drago ženo Julie sva vzgojila šest dragocenih otrok in nedavno sva ostala sama. Kako pogrešam to, da bi otroci živeli z nama. Pogrešam to, da sem se od njih učil in jih poučeval.
Danes svoj govor namenjam vsem staršem in vsem, ki si to želijo postati. Veliko vas zdaj vzgaja otroke. Za druge bo ta čas morda kmalu prišel. Spet za druge pa bo morda starševstvo blagoslov v prihodnosti. Molim, da bi vsi prepoznali, kako radostna in sveta odgovornost je poučevanje otrok.1
Kot starši svoje otroke predstavimo nebeškemu Očetu in njegovemu Sinu, Jezusu Kristusu. Svojim otrokom pomagamo izreči prvo molitev. Vodimo jih in podpiramo, ko s krstom stopijo na pot zaveze.2 Učimo jih poslušnosti Božjim zapovedim. Poučujemo jih o njegovem načrtu za njegove otroke in jim pomagamo prepoznavati šepetanje Svetega Duha. Pripovedujemo jim zgodbe o starodavnih prerokih in jih spodbujamo, da sledijo živim. Molimo za njihove zmage in z njimi prenašamo bolečine v njihovih težavah. Otrokom pričujemo o tempeljskih blagoslovih in si prizadevamo, da bi jih dobro pripravili na služenje rednega misijona. Ljubeče jim svetujemo, ko sami postanejo starši. Vendar – celo takrat – nikoli ne nehamo biti njihovi starši. Nikoli ne nehamo biti njihovi učitelji. Tega večnega poklica nismo nikoli razrešeni.
Danes premišljujmo o nekaj čudovitih priložnostih, ki jih imamo za poučevanje svojih otrok doma.
Poučevanje na družinskem večeru
Začnimo z družinskim večerom, ki je bil v vernem domu, kjer sem odraščal, izredno pomemben. Ne spominjam se določenih lekcij z družinskih večerov, spominjam pa se, da ga noben teden nismo spustili.3 Vedel sem, kaj je pomembno mojim staršem.4
Spominjam se ene svojih najljubših iger na družinskem večeru. Oče je enega od otrok izzval, naj opravi »preizkus«. Otroku je dal vrsto navodil kot: »Najprej pojdi v kuhinjo in odpri ter zapri hladilnik. Potem steci v mojo spalnico in vzemi par nogavic iz predalnika. Potem se vrni k meni, trikrat poskoči in reci: ‘Očka, uspelo mi je!’«
Navdušen sem bil, ko sem bil na vrsti. Hotel sem vsak korak opraviti prav in veselil sem se trenutka, ko sem lahko rekel: »Očka, uspelo mi je!« Ob tej igri sem pridobil samozavest in nemirnemu fantku je bilo lažje biti pozoren, ko sta mama ali oče učila evangelijsko načelo.
Predsednik Gordon B. Hinckley je svetoval: »Če dvomite v koristnost družinskega večera, ga preizkusite. Zberite svoje otroke, jih učite, jim pričujte, skupaj berite svete spise in se zabavajte.«5
Vedno bo nasprotovanje, da bi imeli družinske večere.6 Ne glede na to vas pozivam, da najdete pot med ovirami, si postavite družinski večer kot prednostno nalogo in naj bo zabava ključna sestavina.
Poučevanje ob družinski molitvi
Družinska molitev je še ena odlična priložnost za poučevanje.
Všeč mi je, kako je predsednika N. Eldona Tannerja oče učil med družinsko molitvijo. Predsednik Tanner je rekel naslednje:
»Spominjam se, kako je nekega večera, ko smo kot družina klečali v molitvi, oče rekel Gospodu: ‘Eldon je danes naredil nekaj, česar ne bi smel; žal mu je in če mu boš odpustil, tega ne bo več delal.’
Zato sem se odločil, da tega ne bom več delal – veliko bolj, kot če bi bil tepen.«7
Ko sem bil še fant, so me včasih razdražile dozdevno čezmerne družinske molitve in mislil sem si: »Ali nismo ravno pred nekaj minutami molili?« Zdaj kot starš vem, da kot družina nikoli ne moremo preveč moliti.8
Name je vedno naredilo vtis, kako je nebeški Oče Jezusa Kristusa predstavil kot svojega ljubljenega Sina.9 Rad molim poimensko za svoje otroke, ko poslušajo, da nebeškemu Očetu povem, kako rad jih imam. Zdi se, da ni boljšega časa, da svojim otrokom izrazimo ljubezen, kot takrat, ko z njimi molimo ali jih blagoslavljamo. Ko se družine zberejo v ponižni molitvi, učimo pomembne in trajne lekcije.
Poučevanje v pripravljenosti
Poučevanje staršev je kot bi bili zdravnik v pripravljenosti. Vedno moramo biti pripravljeni učiti svoje otroke, ker nikoli ne vemo, kdaj se nam bo ponudila priložnost.
Smo kot Odrešenik, ki pogosto »ni poučeval v sinagogi, temveč v neformalnem, vsakdanjem okolju – ko je z učenci jedel, zajemal vodo iz vodnjaka ali šel mimo smokvinega drevesa«10.
Pred leti je mama pripovedovala, da je imela dva najboljša evangelijska pogovora z mojim starejšim bratom Mattom, enkrat, ko je zlagala perilo in drugič, ko ga je peljala k zobozdravniku. Ena izmed stvari, ki sem jih občudoval pri njej, je bila njena pripravljenost za poučevanje svojih otrok.
Njeno starševsko poučevanje se ni nikoli končalo. Ko sem služil kot škof, mi je mama, takrat stara 78 let, rekla, da se moram ostriči. Vedela je, da moram biti vzor, in ni se mi obotavljala tega povedati. Mama, rad te imam!
Kot očeta me žene, da sam preučujem in premišljujem o svetih spisih, da se bom lahko odzval, ko se bo ponudila priložnost za poučevanje otrok ali vnukov.11 »Nekateri najboljši trenutki za poučevanje se začnejo kot vprašanje ali skrb v srcu [družinskega] člana.«12 Ali v takih trenutkih poslušamo?13
Všeč mi je povabilo apostola Petra: »Vselej bodite vsakemu [in dodajam, otroku] pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas.«14
Ko sem bil najstnik, sva z očetom rada drug drugega izzivala, da bi videla, kdo ima najmočnejši prijem. Drug drugemu sva stiskala dlan tako močno, kot sva mogla, da bi drugega pripravila, da bi se spačil v bolečini. Zdaj se to ne zdi zabavno, takrat pa je nekako bilo. Po eni takšnih bitk, me je oče pogledal v oči in rekel: »Močne roke imaš, sin. Upam, da bodo tvoje roke vedno imele moč, da se kakega dekleta ne bodo neprimerno dotaknile.« Potem me je spodbudil, naj ostanem moralno čist in pomagam drugim, da bodo delali enako.
Starešina Douglas L. Callister mi je o svojem očetu povedal naslednje: »Ko sva se peljala domov z dela, je oče nenadoma rekel: ‘Danes sem plačal desetino. Na potrdilo o desetini sem napisal »hvala«. Tako hvaležen sem Gospodu, ker blagoslavlja našo družino.’«
Starešina Callister je potem tako izkazal spoštovanje svojemu očetu – učitelju: »Učil je tako z dejanji kot z odnosom do poslušnosti.«15
Mislim, da je pametno, da se občasno vprašamo: »Kaj bom učil oziroma kaj učim svoje otroke z dejanji in odnosom do poslušnosti?«
Poučevanje pri družinskem preučevanju svetih spisov
Družinsko preučevanje svetih spisov je idealna priložnost za poučevanje v domu.
Predsednik Russell M. Nelson je rekel: »Ne le, da se morajo starši oklepati Gospodove besede, temveč imajo Božjo odgovornost, da tega naučijo svoje otroke.«16
Ko sva z Julie vzgajala otroke, sva poskušala biti dosledna in ustvarjalna. Nekega leta smo se odločili, da bomo kot družina prebrali Mormonovo knjigo v španščini. Je zato Gospod vsakega od najinih otrok, ki je služil redni misijon, poklical v špansko govoreči misijon? Es posible [Je mogoče].
Bil sem globoko ganjen, ko mi je brat Brian K. Ashton povedal, da sta z očetom, ko je bil v zadnjem letniku srednje šole, skupaj prebrala vsako stran Mormonove knjige. Brat Ashton ima rad svete spise. Zapisani so v njegovem umu in srcu. Njegov oče je posejal to seme, ko je bil brat Ashton najstnik in to seme17 je zraslo v globoko zakoreninjeno drevo vere. Brat Ashton je naredil enako s svojimi starejšimi otroki.18 Njegov osemletni sin ga je pred kratkim vprašal: »Oči, kdaj bom začel s tabo brati Mormonovo knjigo?«
Poučevanje z zgledom
Nazadnje, naše najvplivnejše starševsko poučevanje je naš zgled. Svetovano nam je, naj bomo »vernikom zgled v besedi, vedenju, ljubezni, v veri in čistosti«.19
Med nedavnim potovanjem sva šla z Julie v cerkev in videla udejanjanje tega verza. Mladenič, ki je odhajal na misijon, je govoril na zakramentnem sestanku.
Rekel je: »Vsi mislite, da je moj očka tako dober človek v cerkvi, ampak /…/« potem je premolknil in zaskrbljeno sem se spraševal, kaj bo rekel. Nadaljeval je in rekel: »Še boljši človek je doma.«
Kasneje sem se temu mladeniču zahvalil za navdihujoč poklon, ki ga je izkazal očetu. Tedaj sem izvedel, da je njegov oče škof oddelka. Čeprav je ta škof zvesto služil oddelku, je njegov sin čutil, da je najboljše delo opravil doma.20
Starešina D. Todd Christofferson svetuje: »Imamo veliko načinov za poučevanje /…/ odraščajočega rodu in morali bi posvečati najboljše mišljenje in trud, da bi jih kar najbolje uporabili. Predvsem moramo starše še naprej spodbujati in jim pomagati, da bodo boljši in doslednejši učitelji /…/ zlasti z zgledom.«21
Tako poučuje Odrešenik.22
Lansko leto, ko smo bili z najinima najmlajšima otrokoma na počitnicah, je Julie predlagala, da bi opravili namestniške krste v templjih St. George in San Diego. Godrnjal sem – sam zase – misleč: »V tempelj hodimo doma, zdaj pa smo na počitnicah. Zakaj ne bi delali kaj bolj počitniškega?« Po krstih nas je Julie hotela slikati pred templjem. Tiho sem godrnjal – spet. Uganite, kaj se je zgodilo potem: slikali smo se.
Julie, in tudi jaz, sva hotela, da bi najini otroci imeli spomin, kako so pomagali našim prednikom. Formalna lekcija o pomembnosti templjev ni bila potrebna. To smo udejanjali – zahvaljujoč mami, ki ima rada tempelj in bi rada, da bi ga imeli tudi njeni otroci.
Če starša ljubeče skrbita drug za drugega in sta pravičen zgled, so otroci za večno blagoslovljeni.
Zaključek
Da bi vsi, ki si po svojih najboljših močeh prizadevate poučevati v svojem domu, našli mir in radost v svojih prizadevanjih. In če čutite, da bi se lahko še izboljšali ali da potrebujete boljše priprave, se, prosim, ponižno odzovite, kot vas spodbudi Duh in se zavežite k dejanjem.23
Starešina L. Tom Perry je rekel: »Zdravje katere koli družbe, sreča njenih ljudi, njihov uspeh in mir, vse to ima korenine v poučevanju otrok doma.«24
Da, moje gnezdo je zdaj prazno, vendar sem še vedno v pripravljenosti, pripravljen in željan poiskati dodatne dragocene priložnosti za poučevanje svojih odraslih otrok, njihovih otrok in nekega dne, upam, njihovih otrok.
Prosim za nebeško pomoč, ko si prizadevamo, da bi bili Kristusu podobni učitelji v svojih domovih. V imenu Jezusa Kristusa, amen.