Kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen

starešina Claudio D. Zivic

sedemdeseteri

Bodimo zvesti temu, kar verjamemo in vemo.

Dragi bratje in sestre, zelo sem hvaležen za priložnost, da vam izrazim nekaj svojih občutkov.

Pred leti sva z ženo prisostvovala otvoritveni slovesnosti interaktivne otroške razstave v Muzeju cerkvene zgodovine v Salt Lake Cityju. Na koncu slovesnosti je k nama pristopil predsednik Thomas S. Monson in nama med rokovanjem rekel: »Vztrajajta in bosta zmagala« – globok nauk in eden, katerega resnico lahko seveda vsi potrdimo.

Jezus Kristus nam je zagotovil naslednje: »Kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen.«¹

Vztrajati pomeni »ostati trdno odločeni, da bomo Božjim zapovedim zvesti navkljub skušnjavam, nasprotovanjem ali stiskam«².

Celo tisti, ki so imeli močne duhovne izkušnje in zvesto služijo, nekega dne lahko zatavajo ali postanejo nedejavni, če ne vztrajajo do konca. Da bi v mislih in srcu vselej in odločno ohranjali misel: »To se mi ne bo zgodilo.«

Ko je Jezus Kristus učil v Kafarnáumu, »je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim.

Jezus je tedaj rekel dvanajsterim: ‘Ali hočete tudi vi oditi?’«³

Verjamem, da danes Jezus Kristus vse nas, ki smo z njim sklenili svete zaveze, sprašuje: »Ali hočete tudi vi oditi?«

Molim, da se bomo po temeljitem razmisleku o tem, kaj nam prinašajo večnosti, vsi lahko odzvali, kakor se je Simon Peter: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš.«⁴

Bodimo zvesti temu, kar verjamemo in vemo. Če ne živimo v skladu s svojim spoznanjem, se spremenimo. Grešniki, ki vztrajajo v svojih grehih in se ne pokesajo, se vse globlje pogrezajo v umazanijo, dokler jih Satan ne zahteva zase, in močno ogrožajo priložnost, da bi se pokesali, da bi jim bilo odpuščeno in da bi bili blagoslovljeni z vsemi blagoslovi večnosti.

Slišal sem številna utemeljevanja tistih, ki so prenehali dejavno sodelovati v Cerkvi in so izgubili pravo vizijo namena našega zemeljskega potovanja. Opominjam jih, naj premislijo in se vrnejo, ker verjamem, da pred našim Gospodom Jezusom Kristusom nihče ne bo mogel iskati izgovorov.

Ko smo se krstili, smo sklenili zaveze – ne s katerimkoli človekom, ampak z Odrešenikom, in privolili, da bomo prevzeli ime Jezusa Kristusa, in bili odločni, da mu bomo služili do konca.⁵

Prisotnost na zakramentnih sestankih je eden ključnih načinov, kako lahko ocenimo svojo odločnost, da bomo služili Gospodu, svojo duhovno trdnost in rast svoje vere v Jezusa Kristusa.

To, da vzamemo zakrament, je najpomembnejše, kar naredimo na Gospodov dan. Gospod je, preden je umrl, to uredbo pojasnil svojim apostolom. Enako je storil na ameriški celini. Pravi nam, da bomo, če bomo v tej uredbi sodelovali, Očetu pričevali, da se Gospoda vselej spominjamo, on pa nam zato obljublja, da bomo imeli njegovega Duha.⁶

V naukih, ki jih je Alma mlajši namenil svojemu sinu Šiblonu, najdemo moder nasvet in svarila, ki nam pomagajo ostati zvesti zavezam:

»Glej, da ne postaneš vzvišen v ponosu; da, glej, da se ne bahaš v svoji modrosti niti s svojo veliko močjo.

Uporabljaj smelost, gospodovalnosti pa ne; in glej tudi, da brzdaš vse svoje strasti, da te bo navdala ljubezen; glej, da se vzdržiš brezdelja.«⁷

Ko sem bil pred leti na dopustu, sem se hotel prvič preizkusiti v kajakaštvu. Najel sem kajak in se z velikim navdušenjem podal na morje.

Po nekaj minutah ga je val prevrnil. Z veliko truda, sem se, v eni roki držeč veslo, v drugi pa kajak, postavil nazaj.

Ponovno sem poskušal veslati, a le nekaj minut kasneje se je kajak znova prevrnil. Trmasto sem se še naprej zaman trudil, dokler mi ni nekdo, ki se na kajakaštvo spozna, povedal, da je v ogrodju zagotovo razpoka in da je v kajaku voda, zaradi česar je nestabilen in ga je nemogoče upravljati.Kajak sem zvlekel na obalo in odstranil čep in zares je ven priteklo veliko vode.

Menim, da se včasih skozi življenje pomikamo z grehi, ki, kakor razpoka v mojem kajaku, ovirajo naš duhovni napredek.

Če v grehih vztrajamo, pozabljamo na zaveze, ki smo jih sklenili z Gospodom, četudi se zaradi neravnotežja, ki ga ti grehi v našem življenju ustvarjajo, nenehno prevračamo.

Kakor razpoke v mojem kajaku, moramo obravnavati tudi razpoke v naših življenjih. Nekateri grehi zahtevajo več truda za kesanje kot drugi.

Zatorej bi se morali vprašati: Kje smo v zvezi z našim odnosom do Odrešenika in njegovega dela? Ali smo v Petrovem položaju, ko je zanikal Jezusa Kristusa? Ali pa smo napredovali do točke, ko se obnašamo in smo odločeni, kot je bil on, potem ko je od Odrešenika prejel »veliko pooblastilo«?⁸

Prizadevati si moramo spolnjevati vse zapovedi in biti pozorni na tiste, ki jih težko spolnjujemo. Gospod nam bo stal ob strani in nam pomagal v stiski in šibkosti, če pa bomo pokazali iskreno željo in temu primerno ravnali, nam bo »šibkosti spremenil v moč«⁹.

Poslušnost nam bo dala moč, da bomo premagali greh. Razumeti moramo tudi, da preizkušnja naše vere zahteva, da smo poslušni, pogosto ne da bi vedeli, kakšne bodo posledice.

Predlagam formulo, ki nam bo pomagala vztrajati do konca:

Vsak dan molimo in berimo svete spise.
Vsak teden skesanega srca in strtega duha vzemimo zakrament.
Plačujmo desetino in mesečna postna darovanja.
Vsaki dve leti – mladi vsako leto – obnovimo tempeljsko dovolilnico.
Vse življenje služimo v Gospodovem delu!

Da bi nam velike evangelijske resnice umirile misli in da bi bila naša življenja brez razpok, ki bi lahko ovirala naše varno potovanje po morju tega življenja.

Uspeh na Gospodovi poti ima ceno, edini način, da to dosežemo, pa je, da to ceno plačamo.

Kako hvaležen sem, da je Odrešenik vztrajal do konca in izvršil svojo veliko odkupno daritev.

Trpel je za naše grehe, bolečine, potrtost, stiske in strahove in zato ve, kako nam pomagati, kako nas navdihovati, kako nas tolažiti in kako nas krepiti, zato da bomo lahko vztrajali in dobili krono, ki je prihranjena za tiste, ki niso premagani.

Življenje je drugačno za vsakega od nas. Vsi imamo čas preizkušenj, čas za srečo, čas za sprejemanje odločitev, čas za premagovanje ovir in čas da izkoristimo priložnosti.

Ne glede na naše osebne razmere pričujem, da nebeški Oče nenehno govori: »Ljubim vas. Podpiram vas. Z vami sem. Ne obupajte. Pokesajte se in vztrajajte na poti, ki sem vam jo pokazal. Zagotavljam vam, da se bomo spet videli v našem celestialnem domu.« V imenu Jezusa Kristusa, amen.