Naj vas vodi Sveti Duh
Kakšen neprimerljivi dar prejmejo tisti, ki verjamejo v Jezusa Kristusa. Ta dar je Sveti Duh.
To velikonočno nedeljo se v mislih obračamo k vstajenju Jezusa Kristusa in k praznemu grobu, ki vsakemu verniku vliva upanje v Kristusovo zmago nad sicer gotovim porazom. Kakor apostol Pavel verjamem, da bo Bog, prav kakor je »obudil Kristusa od mrtvih, /…/ po svojem Duhu, ki prebiva v [nas], priklical v življenje tudi [naša] umrljiva telesa.«.1
Poživitipomeni oživeti. Prav kakor nam Kristus zaradi moči odkupne daritve povrne življenje po telesni smrti, nas lahko tudi poživi oziroma oživi iz duhovne smrti.2 V Mojzesovi knjigi beremo, kako je bil Adam podvržen takšni poživitvi: Adam se je krstil in nanj se je spustil Božji Duh in tako se je duhovno rodil in postal poživljen v notranjem človeku.3
Kakšen neprimerljivi dar prejmejo tisti, ki verjamejo v Jezusa Kristusa. Ta dar je Sveti Duh, ki nam daje to, kar Nova zaveza imenuje »življenje v Kristusu«4. Toda, ali imamo včasih tak dar za samoumeven?
Bratje in sestre, izjemen privilegij je, da nas vodi Sveti Duh5, kot bo prikazala naslednja izkušnja.
Med korejsko vojno je bil Ensign Frank Blair vojak na vojaški transportni ladji, ki je bila zasidrana na Japonskem.6 Ladja ni bila dovolj velika, da bi imela uradnega kaplana, zato je kapitan brata Blaira prosil, naj bo neuradni kaplan ladje, saj je opazil, da je fant veren in načelen človek, ki ga je spoštovala cela posadka.
Ensign Blair je napisal: »Našo ladjo je zajel velik tajfun. Valovi so bili visoki približno štirinajst metrov. Bil sem na straži, /…/ med katero je eden od treh motorjev prenehal delovati in poročali so o razpoki na sredini ladje. Ostala sta nam dva motorja, eden od njiju pa je delal le s polovično močjo. Bili smo v resnih težavah.«
Ensign Blair je zaključil stražo in se pripravljal, da bo šel spat, ko je na njegova vrata potrkal kapitan. Vprašal je: »Ali bi lahko, prosim, molil za to ladjo?« Seveda je Ensign Blair privolil.
Takrat bi Ensign Blair lahko preprosto molil: »Nebeški Oče, prosim, blagoslovi našo ladjo in nas varuj,« in nato šel spat. Namesto tega je molil, da bi vedel, če je kaj, kar lahko naredi, da bo pomagal zagotoviti varnost ladje. Sveti Duh je Blaira v odgovor na molitev navdihnil, naj gre na most, govori s kapitanom in izve več. Ugotovil je, da je kapitan poskušal ugotoviti, kako hitro naj bo delovanje preostalih motorjev. Ensign Blair se je vrnil v svojo kabino, da bi ponovno molil.
Molil je: »Kaj lahko jaz naredim, da bom pomagal rešiti težavo z motorjema?”
V odgovor je Sveti Duh zašepetal, da se mora sprehoditi po ladji in opazovati, da bo lahko zbral več podatkov. Vrnil se je h kapitanu in prosil za dovoljenje, da se sprehodi po palubi. Nato je opasan z rešilno vrvjo šel v nevihto.
Ko je stal na krmi, je opazoval velike propelerje, ki so se prikazovali iz vode, ko se je ladja zibala po valovih. Le en je deloval v celoti in se vrtel zelo hitro. Ensign Blair je po teh ugotovitvah ponovno molil. Prejel je jasen odgovor, da je preostali dober motor preobremenjen, in da ga je potrebno upočasniti. Vrnil se je torej h kapitanu in mu to predlagal. Kapitan je bil presenečen in mu povedal, da je ladijski inženir predlagal ravno nasprotno – naj povečajo hitrost dobrega motorja, da bodo nevihti ušli. Vendar se je kapitan odločil, da bo upošteval predlog Ensigna Blaira in motor upočasnil. Ob zori je bila ladja varno v mirnih vodah.
Le dve uri kasneje je dober motor prenehal delovati. Ladja se je bila zmožna s polovico moči preostalega motorja privleči v pristanišče.
Kapitan je Ensignu Blairu rekel: »Če tistega motorja ne bi upočasnili, ko smo ga, bi ga sredi nevihte izgubili.«
Brez tistega motorja nikakor ne bi mogli krmariti. Ladja bi se prevrnila in potonila. Kapitan se je mlademu častniku SPD zahvalil in rekel, da verjame, da je to, da so sledili duhovnim navdihom Ensigna Blaira, rešilo ladjo in njeno posadko.
Ta zgodba je precej pretresljiva. Čeprav je malo verjetno, da se bomo znašli v tako hudih razmerah, ta zgodba vsebuje pomembne smernice glede tega, kako lahko bolj pogosto prejmemo vodstvo Duha.
Prvič, ko gre za razodetje, moramo svoj sprejemnik nastaviti na nebeško frekvenco.Ensign Blair je bil v življenju čist in zvest. Če ne bi bil poslušen, ne bi imel potrebne duhovne samozavesti, da bi za varnost svoje ladje molil, kot je, in prejel takšno posebno vodstvo. Vsi se moramo truditi, da življenje uskladimo z Božjimi zapovedmi, da nas bo vodil.
Včasih nebeškega signala ne moremo slišati, ker nismo vredni. Kesanje in poslušnost sta pot, po kateri se spet lahko jasno sporazumevamo.Beseda iz Stare zaveze pokesati se pomeni »obrniti« oziroma »obrniti se«7. Ko čutite, da ste daleč od Boga, je vse, kar morate narediti, da se odločite, da se boste odvrnili od greha in zrli v Odrešenika, in ugotovili boste, da vas čaka z razprtimi rokami. Želi vas voditi in vi ste le molitev stran od tega, da boste spet prejeli to vodstvo.8
Drugič, Ensign Blair Gospoda ni zgolj prosil, naj reši njegovo težavo. Vprašal je, kaj lahko on naredi, da bo del rešitve. Podobno se mi lahko vprašamo: »Gospod, kaj naj jaz naredim, da bom del rešitve?« Namesto, da v molitvi samo naštejemo svoje težave in Gospoda prosimo, naj jih reši, bi morali iskati načine, kako prejeti Gospodovo pomoč in se zavezati, da bomo delovali glede na vodstvo Duha.
V tej zgodbi je še tretja pomembna lekcija. Ali bi Ensign Blair lahko molil s takšno mirno gotovostjo, če vodstva Duha ne bi prejel ob prejšnjih priložnostih? Prihod tajfuna ni čas za brisanje prahu z daru Svetega Duha in ugotavljanje, kako ga uporabljati. Ta fant je jasno sledil vzorcu, ki ga je že velikokrat prej uporabil kot redni misijonar. Sveti Duh mora biti naš vodič v mirnih vodah, zato da bo njegov glas sredi najhujšega neurja prepoznaven.
Nekateri nemara mislijo, da ne bi smeli pričakovati vsakdanjega vodstva Duha, ker ni primerno, da bi nam moral Bog v vsem zapovedovati, zato da ne bi postali leni služabniki 9. Vendar je bil ta verz dan nekaterim prvim misijonarjem, ki so Josepha Smitha prosili, naj prejme razodetje, ki bi ga morali prejeti sami. V predhodnem verzu jim je Gospod rekel, naj gredo na misijon kakor se bodo posvetovali med seboj in z Gospodom10.
Ti misijonarji so hoteli določeno razodetje glede svojega načrtovanja potovanja. Niso se še naučili prositi za vodstvo v osebnih zadevah. Gospod je ta odnos opisal s prav tem, kar je: lenoba. Prvi člani Cerkve so bili morda tako veseli, da imajo pravega preroka, da so bili v nevarnosti, da se ne bodo naučili, kako prejeti razodetje zase. To, da smo duhovno samostojni, pomeni, da za svoje življenje slišimo Gospodov glas preko njegovega Duha.
Alma je svojemu sinu svetoval, naj »[se posvetuje] z Gospodom v vseh svojih dejanjih«11. Živeti tako – čemur pogosto pravimo »živeti po Duhu« – je velik privilegij. Prinaša občutek miru in gotovosti kot tudi sadove Duha, kot so ljubezen, radost in mir.12
Zmožnost Ensigna Blaira, da prejme razodetje, je njega in druge mornarje rešila pred besnečim viharjem. Danes besnijo druge vrste viharjev. Prilika o drevesu življenja13 v Mormonovi knjigi nudi močno podobo tega, kako v takšnem svetu doseči duhovno varnost. Te sanje povedo o nenadni temni megli, ki se dviga, da bi prinesla duhovno pogubo članom Cerkve, ki hodijo po poti nazaj k Bogu.14
Ko premišljujem o tej podobi, v mislih vidim trume ljudi, ki potujejo po tej poti, nekateri se z rokami trdno oprijemajo železnega droga, toda številni drugi preprosto sledijo petam ljudi pred sabo. Ta drugi pristop zahteva le malo razmišljanja in truda. Lahko samo delate in mislite, kar delajo in mislijo drugi. To dobro deluje v lepem vremenu. Toda viharji prevare in megle neresnice se pojavijo brez opozorila. V teh situacijah je to, da poznamo glas Svetega Duha, vprašanje duhovnega življenja in smrti.
Nefijeva močna obljuba je, da se, »kdor koli bo prisluhnil Božji besedi in se je bo trdno držal, ne bo nikoli pogubil; niti jih ne bodo premagale skušnjave in nasprotnikove ognjene puščice, da bi jih zaslepile, da bi jih odvedle v pogubo«.15
To, da sledite petam ljudi na poti pred vami, ni dovolj. Ne moremo le delati in misliti, kar delajo in mislijo drugi, živeti moramo po vodstvu. Vsi se moramo z lastno roko držati železnega droga. Nato bomo lahko šli h Gospodu s ponižnim zaupanjem, vedoč, da nas bo Gospod vodil za roko in nam odgovarjal na molitve.16 V imenu Jezusa Kristusa, amen.