Še en dan
Vsi imamo »danes«, ključ do tega, da bo naš dan uspešen, pa je, da smo se pripravljeni žrtvovati.
Pred nekaj leti sta moja prijatelja imela lepega dojenčka po imenu Brigham. Brigham je po rojstvu dobil diagnozo redke bolezni, imenovane Hunterjev sindrom, kar je na žalost pomenilo, da bo njegovo življenje kratko. Ko so Brigham in njegova družina nekega dne hodili po tempeljskem ozemlju, je izrekel nenavadne besede; dvakrat je rekel: »Še en dan.« Že naslednji dan je umrl.
Nekajkrat sem bil na njegovem grobu in vsakič premišljujem o besedah »še en dan«. Sprašujem se, kaj bi pomenile, kako bi vplivale na moje življenje, če bi vedel, da imam samo še en dan življenja. Kako bi ravnal z ženo, otroki in drugimi? Kako potrpežljiv in vljuden bi bil? Kako bi skrbel za svoje telo? Kako goreče bi molil in preiskoval svete spise? Mislim, da se bomo tako ali drugače na neki točki vsi zavedli besed »še en dan« – in spoznali, da moramo modro uporabiti čas, ki ga imamo.
V Stari zavezi beremo zgodbo o Ezekíju, kralju Judeje. Prerok Izaija je Ezekíju naznanil, da se bo njegovo življenje kmalu končalo. Ko je Ezekíja slišal prerokove besede, je začel moliti, rotiti in bridko jokati. Jahve je ob tej priložnosti Ezekíju življenje podaljšal za petnajst let. (Gl. Iz 38:1–5.)
Če bi nam bilo rečeno, da bomo živeli samo še kratek čas, bi tudi mi nemara rotili za več dni življenja v imenu stvari, ki bi jih morali narediti ali narediti drugače.
Gospod ne glede na čas v svoji modrosti določi, da vsakemu od nas omogoči eno stvar, o kateri smo lahko prepričani: vsi moramo živeti »danes«, ključ za to, da je naš dan uspešen, pa je pripravljenost na žrtvovanje.
Gospod je rekel, da se sedaj imenuje danes do prihoda Sina človekovega in da je to resnično dan žrtvovanja (NaZ 64:23; poudarek dodan).
Beseda žrtvovanje izvira iz latinske besede sacer, kar pomeni »sveto«, in facere, kar pomeni »narediti« – drugače rečeno, napraviti stvari svete, prinesti jim čast.
»Žrtvovanje prinaša nebeške blagoslove.« (»Praise to the Man«, Hymns, št. 27)
Kako vse bo žrtvovanje naše dni osmislilo in jih blagoslovilo?
Prvič, osebno žrtvovanje nas okrepi in daje vrednost tistemu, za kar se žrtvujemo.
Pred nekaj leti je na postno nedeljo za govorniški pult prišla pričevat starejša sestra. Živela je v mestu, ki se imenuje Iquitos, ki je v amazonskem pragozdu. Povedala nam je, da je od takrat, ko se je krstila, vselej imela cilj, da bi prejela uredbe v perujskem templju v Limi. Zvesto je plačevala polno desetino in leta varčevala skromne prihodke.
Radost nad odhodom v tempelj in tem, da bo tam prejela svete uredbe, je izrazila z naslednjimi besedami: »Danes lahko rečem, da se končno čutim pripravljeno, da bom šla skozi tančico. Sem najsrečnejša ženska na svetu; varčevala sem denar, sanja se vam ne, kako dolgo, da bi obiskala tempelj, in po sedmih dneh na reki in osemnajstih urah na avtobusu sem bila naposled v Gospodovi hiši. Ko smo s tistega svetega kraja odhajali, sem si rekla: Po vsem žrtvovanju, ki je bilo potrebno, zato da sem prišla v tempelj, nikakor ne bom dovolila, da bi zlahka jemala katero od zavez, ki sem jo sklenila; to bi bila izguba. To je zelo resna obveza!«
Od te ljube sestre sem se naučil, da je osebno žrtvovanje neprecenljiva sila, ki je gonilna sila naših odločitev in odločenosti. Osebno žrtvovanje je gonilna sila naših dejanj,zavezanosti in zavez ter osmišlja svete stvari.
Drugič, ko se žrtvujemo za druge in drugi za nas, to prinaša blagoslove vsem.
Ko sem študiral na zobozdravstveni fakulteti, finančna perspektiva naše lokalne ekonomije ni bila preveč spodbudna. Inflacija je iz dneva v dan dramatično nižala monetarno vrednost.
Spomnim se leta, ko naj bi vpisal kirurško prakso; za vpis v tisti semester sem potreboval vse obvezne kirurške inštrumente. Starša sta prihranila potrebna sredstva. Nekega večera pa se je zgodilo nekaj dramatičnega. Šli smo kupit inštrumente, vendar smo ugotovili, da denarna vsota, ki sta jo starša privarčevala za nakup vseh inštrumentov, zdaj zadostuje le za nakup para kirurških pincet – in nič drugega. Domov smo se vrnili praznih rok in težkih src ob misli, da bom na collegeu izpustil semester. Vendar je mati nenadoma rekla: »Taylor, pojdi z menoj; pojdiva ven.«
Šla sva v mesto, kjer je bilo veliko zlatarnic, kjer so kupovali in prodajali nakit. Ko sva prišla v trgovino, je mati iz torbice izvlekla majhno vrečko iz modrega žameta, v kateri je bila lepa zlata zapestnica s posvetilom, ki se je glasilo: »Moji dragi hčerki od očeta.« Zapestnico ji je oče dal za enega od rojstnih dni. Potem jo je pred mojimi očmi prodala.
Ko je prejela denar, mi je rekla: »Če sem o čem prepričana, sem o tem, da boš zobozdravnik. Pojdi kupit inštrumente, ki jih potrebuješ. Ali si sedaj lahko predstavljate, kakšne vrste študent sem postal od tistega trenutka dalje? Hotel sem postati najboljši in kmalu končati študij, ker sem poznal visoko ceno njenega žrtvovanja.
Naučil sem se, da nas žrtvovanje naših ljubljenih za nas osveži kot hladna voda sredi puščave. Takšno žrtvovanje vliva upanje in motivacijo.
Tretjič, vsako naše žrtvovanje je majhno v primerjavi z žrtvovanjem Božjega Sina.
Kakšna je vrednost celo ljube zlate zapestnice v primerjavi z žrtvovanjem samega Božjega Sina? Kako naj temu neskončnemu žrtvovanju izkažemo spoštovanje? Vsak dan se spomnimo, da imamo še en dan, zato da živimo in da smo zvesti. Amulek je učil: »Da, želel bi, da bi stopili naprej in ne bili več trdosrčni; kajti glejte, sedaj je čas in dan vaše odrešitve; in če se boste torej pokesali in ne boste trdosrčni, bo v vaše življenje nemudoma prišel veliki načrt odkupitve.« (Al 34:31) Drugače rečeno, če smo Gospodu voljni darovati žrtvovanje strtega srca in skesanega duha, smo v življenju nemudoma deležni blagoslovov velikega načrta sreče.
Načrt odkupitve je mogoč zahvaljujoč žrtvovanju Jezusa Kristusa. Sam je opisal, da je zaradi tega trpljenja celo on, in sicer Bog, največji od vseh, trepetal zaradi bolečine, krvavel iz vsake pore in trpel tako telesno kakor duhovno – in želel, da mu ne bi bilo treba izpiti grenke čaše in odstopiti. (NaZ 19:18)
In potem ko sledimo postopku iskrenega kesanja, zaradi tega žrtvovanja lahko občutimo, da nam je teža naših napak in grehov odvzeta. Krivdo, sram, bolečino, žalost in zaničevanje sebe dejansko nadomestijo čista vest, sreča, radost in upanje.
Ko njegovemu žrtvovanju izkazujemo spoštovanje in smo obenem zanj hvaležni, si lahko v veliki meri bolj goreče želimo, da bi bili boljši Božji otroci, da bi se izogibali grehu in spolnjevali zaveze kot nikdar prej.
Potem si bomo kakor Enoš, ko je prejel odpuščanje grehov, želeli, da bi se žrtvovali in si prizadevali za blaginjo bratov in sester (gl. En 1:9). In vsak »še en dan« bomo bolj pripravljeni slediti povabilu predsednika Howarda W. Hunterja, ko je rekel: »Zgladite prepire. Poiščite pozabljenega prijatelja. Opustite sumničenje in ga zamenjajte z zaupanjem. /.../ Odgovarjajte blago. Spodbujajte mlade. Bodite zvesti v besedah in dejanjih. Držite obljubo. Opustite godrnjanje. Odpustite sovražniku. Opravičite se. Poskusite razumeti. Premotrite svoje zahteve do drugih. Najprej pomislite na druge. Bodite prijazni. Bodite blagi. Malo več se smejte. Izražajte hvaležnost. Izkažite dobrodošlico tujcu. Razveselite otrokovo srce. /.../ Vedno znova izpovejte ljubezen.« (Teachings of Presidents of the Church: Howard W. Hunter [2015], 32; prirejeno po »What We Think Christmas Is«, McCall’s, dec. 1959, 82–83)
Da bi svoje dni zapolnili s tem vzgibom in močjo, ki nam jo daje osebno žrtvovanje in žrtvovanje za druge in drugih za nas! In da bi na poseben način bili deležni miru in radosti, ki nam ju ponuja žrtvovanje Edinorojenega; da, tisti mir, ki je omenjen, ko beremo, da je Adam padel, da bi ljudje bili, in da ljudje so – vi ste – da bi imeli radost (gl. 2 Ne 2:25)! Ta radost je resnična radost, ki jo lahko omogočita le žrtvovanje in odkupna daritev Odrešenika Jezusa Kristusa.
Molim, da bi mu sledili, da bi mu verjeli, ga imeli radi in čutili ljubezen, ki jo izkazuje njegovo žrtvovanje, vsakič, ko imamo priložnosti živeti še en dan. V imenu Jezusa Kristusa, amen.