1 In sedaj jaz, Nefi, govorim glede prerokb, o katerih je govoril oče glede Jožefa, ki so ga odpeljali v Egipt.

2 Kajti glejte, resnično je prerokoval glede vsega svojega potomstva. In prerokb, ki jih je zapisal, ni veliko večjih. In prerokoval je glede nas in naših prihodnjih rodov; in zapisane so na medeninaste plošče.

3 Zatorej je oče, ko je prenehal govoriti glede Jožefovih prerokb, poklical Lamanove otroke, njegove sinove in njegove hčere, in jim rekel: Glejte, sinovi moji in hčere moje, ki ste sinovi in hčere mojega prvorojenca, želel bi, da bi nastavili uho mojim besedam.

4 Kajti Gospod Bog je rekel, da: Če boste izpolnjevali moje zapovedi, boste v deželi uspevali, če pa mojih zapovedi ne boste izpolnjevali, boste ločeni od moje navzočnosti.

5 Toda glejte, sinovi moji in hčere moje, ne morem v grob, če vam ne pustim blagoslova; kajti glejte, vem da ne boste skrenili, če boste vzgojeni tako, kot bi morali biti.

6 Če ste zatorej prekleti, glejte, vam puščam svoj blagoslov, da vam bo prekletstvo lahko odvzeto in bodo zanj odgovarjali vaši starši.

7 Zatorej zaradi mojega blagoslova Gospod Bog ne bo dopustil, da se boste pogubili; zatorej bo za vekomaj milosten z vami in z vašim potomstvom.

8 In zgodilo se je, da je oče, ko je prenehal govoriti Lamanovim sinovom in hčeram, dal predse privesti Lemuelove sinove in hčere.

9 In spregovoril jim je, rekoč: Glejte, sinovi moji in hčere moje, ki ste sinovi in hčere mojega drugorojenega sina; glejte, puščam vam isti blagoslov, kakršnega sem pustil Lamanovim sinovom in hčeram; zatorej ne boste povsem pokončani; ampak bo vaše potomstvo nazadnje blagoslovljeno.

10 In zgodilo se je, da je oče, ko jim je prenehal govoriti, glej, spregovoril Izmaelovim sinovom, da, in sicer vsej njegovi hiši.

11 In ko jim je prenehal govoriti, je spregovoril Samu, rekoč: Blagor tebi in tvojemu potomstvu; kajti deželo boš podedoval kakor tvoj brat Nefi. In tvoje potomstvo bo prišteto k njegovemu potomstvu; in prav kakor tvoj brat boš in tvoje potomstvo kakor njegovo potomstvo; in v vseh svojih dneh boš blagoslovljen.

12 In zgodilo se je, da se je moj oče, Lehi, potem ko je govoril vsej svoji hiši glede na občutke svojega srca in Gospodovega Duha, ki je bil v njem, postaral. In zgodilo se je, da je umrl in bil pokopan.

13 In zgodilo se je, da so se ne veliko dni po njegovi smrti Laman in Lemuel in Izmaelovi sinovi razjezili name zaradi Gospodovih opominjanj.

14 Kajti jaz, Nefi, sem jim bil primoran govoriti glede na njegovo besedo; kajti veliko sem jim govoril in pred svojo smrtjo tudi moj oče; veliko teh besed je zapisanih na moje druge plošče; kajti bolj zgodovinski del je zapisan na moje druge plošče.

15 In na te zapisujem stvari svoje duše in veliko od svetih spisov, ki so vgravirane na medeninastih ploščah. Kajti duša se mi radosti nad svetimi spisi in moje srce jih premišljuje in jih zapisuje za učenje in v korist mojih otrok.

16 Glejte, duša se mi radosti v Gospodovih stvareh; in moje srce nenehno premišljuje o tem, kar sem videl in slišal.

17 Vendar mi navkljub Gospodovi veliki dobroti, ko mi je pokazal svoja velika in čudovita dela, srce vzklika: O kako beden človek sem! Da, srce se mi žalosti zaradi mojega mesa; moja duša je potrta zaradi mojih krivičnosti.

18 Obdan sem zaradi skušnjav in grehov, ki me tako zlahka oblegajo.

19 In ko se želim radostiti, mi srce ječí zaradi mojih grehov; vendar vem, v koga zaupam.

20 Moj Bog je bil moja opora; vodil me je skozi moje stiske v divjini; in obvaroval me je na vodah velike globočine.

21 Navdal me je s svojo ljubeznijo, prav da mi izčrpava meso.

22 Zmedel je moje sovražnike, tako da je napravil, da so se pred menoj tresli.

23 Glejte, podnevi je slišal moj klic in ponoči mi je v videnjih dajal spoznanje.

24 In podnevi sem postal neustrašen v goreči molitvi pred njim; da, glas sem poslal na višave; in angeli so prišli dol in mi služili.

25 In na krilih njegovega Duha je bilo moje telo odvedeno na silno visoke gore. In moje oči so videle velike stvari, da, in sicer prevelike za človeka; zato mi je bilo ukazano, naj jih ne zapišem.

26 O potem, če sem videl tako velike stvari, če je Gospod v svoji blagohotnosti do človeških otrok obiskal ljudi v tolikšni milosti, zakaj bi zaradi mojih stisk moje srce jokalo in se moja duša mudila v dolini žalosti in se moje meso trošilo in moje moči pešale?

27 In zakaj bi zaradi svojega mesa podlegel grehu? Da, zakaj bi se vdal skušnjavam, da bi imel zlodej mesto v mojem srcu, da bi mi skalil mir in mi prizadel dušo? Zakaj sem jezen zaradi svojega sovražnika?

28 Prebudi se, duša moja! Nič več ne hiraj v grehu! Raduj se, o srce moje, in ne dajaj več prostora sovražniku moje duše!

29 Ne jezi se spet zaradi mojih sovražnikov! Ne pešaj mojih moči zaradi mojih stisk!

30 Raduj se, o srce moje, in kliči h Gospodu in reci: O Gospod, vekomaj te bom slavil; da, duša se mi bo radostila v tebi, moj Bog in skala moje odrešitve.

31 O Gospod, mar boš odkupil mojo dušo? Mar me boš rešil iz rok mojih sovražnikov? Mar boš napravil, da se bom lahko tresel pred pojavo greha?

32 Naj bodo vrata pekla nenehno zaprta pred menoj, ker je moje srce strto in je moj duh skesan! O Gospod, ne zapri vrat svoje pravičnosti pred menoj, da bom lahko hodil po poti globoke doline, da bom lahko čvrsto na ravni cesti!

33 O Gospod, ogrni me z ogrinjalom svoje pravičnosti! O Gospod, pripravi mi pot za pobeg pred mojimi sovražniki! Zravnaj pot pred menoj! Ne postavljaj mi kamna spotike na pot — ampak pot pred menoj očisti in ne oviraj moje poti, ampak poti mojega sovražnika.

34 O Gospod, zaupal sem vate in vate bom vekomaj zaupal. Ne bom zaupal v roko iz mesa, kajti vem, da je preklet, ki zaupa v roko iz mesa. Da, preklet je, ki zaupa v človeka oziroma se opira na roko iz mesa.

35 Da, vem da bo Bog obilno dal temu, ki ga prosi. Da, moj Bog mi bo dal, če ga ne bom prosil neprimerno; zato bom povzdignil svoj glas k tebi; da, klical bom k tebi, moj Bog, skala moje pravičnosti. Glej, moj glas se bo vekomaj dvigal k tebi, moja skala in moj večni Bog. Amen.