Mar nismo vsi berači?

starešina Jeffrey R. Holland

iz zbora dvanajstih apostolov

Ko so drugi v stiski, moramo, naj smo bogati ali revni, »storiti, kar moremo«.

Kako čudovit nov element je postal del formata generalne konference! Dobro si opravil, Eduardo.

Najbolj pretresljiv trenutek v Jezusovem zgodnjem delovanju je bil, ko je sredi domače sinagoge v Nazaretu vstal in prebral besede, ki jih je prerokoval Izaija in so zapisane v Evangeliju po Luku: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. [Poslal me je, da pozdravim vse, ki imajo skesano srce,] da oznanim jetnikom prostost [...] [in] pustim zatirane na prostost.«¹

Odrešenik je tako prvič javno oznanil svoje mesijansko delovanje. A v tem odlomku je tudi jasno razvidno, da je bila Jezusova prva in najpomembnejša mesijanska naloga na poti do njegove popolne odkupne daritve in vstajenja, da blagoslovi uboge, vključno z ubogimi v duhu.

Jezus je imel že od začetka delovanja posebej rad siromašne in prikrajšane. Dvema takšnima se je rodil in še med večjim številom takšnih odraščal. Ne poznamo vseh podrobnosti iz njegovega zemeljskega življenja, a nekoč je rekel: »Lisice imajo brloge in ptice [...] gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.«²Očitno je bil Stvarnik nebes in zemlje »in [vsega], kar je v njiju«³, brezdomec vsaj v obdobju, ko je odrasel.

V vsej zgodovini je bila revščina vedno eden od največjih in najbolj razširjenih izzivov človeštva. Njene očitne posledice so ponavadi fizične oblike, a duhovna in čustvena poškodovanost, ki jo revščina lahko prinese, nas lahko še bolj oslabi. Vsekakor nas veliki Odkupitelj od vsega najbolj vztrajno kliče, da se mu pridružimo pri tem, da ljudem lajšamo bremena. Kot Jahve je rekel, da bo Izraelovi hiši strogo sodil, kajti »v vaših hišah je ubožcu ukradeno blago«.

Zaklical je: »Zakaj teptate moje ljudstvo in bijete v obraz uboge?«⁴

Pisec Pregovorov je to zadevo razjasnil do skrajnosti: »Kdor zatira siromaka, sramoti njegovega stvarnika« in »kdor si zatiska uho pred reveževo tožbo, bo tudi sam vpil, pa ne bo uslišan.«⁵

V današnjih dneh obnovljena Cerkev Jezusa Kristusa še ni dočakala svoje prve obletnice, ko je Gospod članom zapovedal, naj skrbijo za revne in pomoči potrebne in jim nudijo pomoč, zato da ne bodo trpeli⁶. Bodite pozorni na velelniški ton v tem odlomku - zato da ne bodo trpeli. Bog takšne besede uporablja, kadar misli resno.

Kaj pa lahko glede na velikanski izziv, kako nasloviti neenakost v svetu, en moški ali ženska sploh stori? Odgovor je podal Gospodar sam. Ko je Marija, preden je bil Jezus izdan in križan, njegovo glavo mazilila z dragim pogrebnim oljem, je Juda Iškariot tej potratnosti nasprotoval in »se nanjo [jezil]«⁷.

Jezus je rekel:

»Kaj ji delate težave? Dobro delo mi je storila. [...]

Kar je mogla, je storila.«⁸

»Kar je mogla, je storila!« Kako jasna formula! Neki novinar je materi Terezi iz Kalkute nekoč zastavljal vprašanja o njeni brezupni nalogi, da bi rešila obubožance tistega mesta. Rekel je, da statistično gledano ni dosegla popolnoma ničesar. Ta izjemna drobna ženska je izstrelila, da njenega dela ne navdihuje statistika temveč ljubezen. Ne glede na to, da je bilo osupljivo število ljudi izven njenega dosega, je rekla, da lahko spolnjuje zapoved, naj ljubimo Boga in bližnjega, tako da z vsemi sredstvi, ki jih ima, služi tistim, ki so v njenem dosegu. »Kar delamo, ni nič več kot kaplja v morje,« je rekla ob drugi priliki, »vendar, če tega ne bi počeli, bi bila v morju ena kaplja manj, [kot je sedaj].«⁹ Novinar, ki ga je to streznilo, je prišel do zaključka, da pri krščanstvu očitno ne gre za statistična prizadevanja. Spoznal je, da je, če bo v nebesih več radosti nad enim grešnikom, ki se pokesa, kot nad devetindevetdesetimi, ki kesanja ne potrebujejo, potemtakem očitno, da se Bog z odstotki ne ukvarja pretirano.¹⁰

Kako torej lahko »storimo, kar zmoremo«?

Ena od stvari je, da lahko, kot je učil kralj Benjamin, prenehamo zadrževati svoja sredstva, ker smo mnenja, da so si revni za stisko krivi sami. Morda so si nekateri težave nakopali sami, toda mar tega ne počnemo tudi vsi drugi? Ali ni ta sočutni vladar zato vprašal: »Mar nismo vsi berači?«¹¹Mar ne kličemo vsi na pomoč in upamo na odgovore na molitve? Mar ne prosimo vsi odpuščanja za napake, ki smo jih storili, in za težave, ki smo jih povzročili? Mar ne moledujemo vsi, da bi milost plačala za naše šibkosti, da bi vsaj v našem primeru usmiljenje zmagalo nad pravičnostjo? Nič čudnega, da kralj Benjamin pravi, da odpuščanje grehov prejmemo s tem, ko prosimo Boga, ki nas milostljivo usliši, a da odpuščanje grehov pa zadržimo, ko milostljivo uslišimo uboge, ki prosijo nas.¹²

Poleg milostnih dejanj moramo za te v stiski vedno tudi moliti. Skupino Zoramcev, na katero so drugi člani občestva gledali kot na »umazane« in »izmečke«, - to so svetopisemske besede - so iz njihove hiše molitve izgnali, »zavoljo njihovih preprostih oblačil.« Kot pravi Mormon, so bili »siromašni, kar zadeva posvetne reči; in prav tako [...] ubogi v srcu«¹³ - dve okoliščini, ki gresta skoraj vedno z roko v roki. Misijonarska družabnika Alma in Amulek sta na to protizakonito zavrnitev siromašno oblečenih odgovorila tako, da sta jim povedala, da lahko ne glede na to, da jim drugi odvzamejo določene privilegije, vedno molijo - na polju in v hiši, z družino in v srcu.¹⁴

Amulek pa je nato prav tej skupini, ki so jo zavrnili, rekel: »Potem, ko ste [... molili], če zavrnete pomoči potrebnega in golega in ne obiskujete bolnih in teh, ki so v stiski, in ne delite od svojega imetja, če imate, s temi, ki potrebujejo pomoč - vam pravim, [...] [da] so vaše molitve zaman in vam nič ne pomaga in ste kakor hinavci, ki zanikajo vero.«¹⁵Kako osupljiv opomin, da moramo, naj smo bogati ali revni, »storiti, kar moremo«, ko so drugi v stiski.

Preden pa me kdo obtoži, da spodbujam nestvarne globalne družbene programe ali da kot najboljši posel podpiram prosjačenje, naj vam zatrdim, da načela delavnosti, gospodarnosti, samostojnosti in prizadevnosti cenim tako globoko kot drugi. Preden prosimo za pomoč, si moramo vedno najprej pomagati sami. Nadalje, ne vem točno, kako naj bi vsak od vas izpolnil dolžnost do tistih, ki si ne oziroma si ne morejo vedno pomagati sami. Vendar vem, da Bog ve in da vam bo pomagal in vas pri sočutnih dejanjih na poti učencev vodil, če si boste vestno želeli in molili in iskali načine, da bi spolnjevali to zapoved, ki nam jo znova in znova daje.

Ugotovili boste, da govorim o resnih družbenih potrebah, ki se tičejo veliko več ljudi kot le članov Cerkve. Na srečo je Gospodov način, kako pomagati našim članom, lažji: vsi ki telesno zmorejo, morajo spolnjevati zakon posta. Izaija je zapisal:

»Mar ni to post, kakršnega sem izbral? [...]

Mar ni v tem, da daješ lačnemu svoj kruh in pripelješ uboge brezdomce v hišo, kadar vidiš nagega, da ga oblečeš [...]? [Da] razvežeš vezi jarma [in] odpustiš na svobodo zatirane?«¹⁶

Pričujem o čudežih, tako duhovnih kot posvetnih, ki jih prejmejo tisti, ki živijo po zakonu posta. Pričujem o čudežih, ki sem jih prejel sam. Resnično, kot je zapisal Izaija, sem več kot enkrat v postu klical in resnično je Bog odgovoril: »Tukaj sem«¹⁷Vsaj enkrat mesečno si ta sveti privilegij vzemite k srcu in bodite s postnimi darovanji in drugimi človekoljubnimi, izobraževalnimi in misijonarskimi prispevki tako radodarni, kot vam dopuščajo okoliščine. Obljubim, da bo Bog radodaren do vas, in vsi, ki bodo iz vaših rok prejeli pomoč, bodo za vedno blagoslavljali vaše ime. Več kot tri četrtine milijona članov Cerkve je v lanskem letu prejelo pomoč iz postnih darovanj, ki so jim jo namenili predani škofje in predsednice Društva za pomoč. To je veliko hvaležnih svetih iz poslednjih dni.

Bratje in sestre, ob takšni pridigi moram odprto spregovoriti o nezasluženih, neupravičenih, nenehnih blagoslovih v svojem življenju, tako posvetnih kot duhovnih. Kot vsi vi sem bil občasno zaskrbljen zaradi financ, vendar nisem bil nikdar reven, niti ne vem, kako se revni počutijo. Še več, ne poznam vseh razlogov, zakaj se naše rojstne in zdravstvene okoliščine ter priložnosti za izobraževanje in ekonomsko blaginjo tu v zemeljskem življenju tako razlikujejo, toda kadarkoli med preštevilnimi vidim pomanjkanje, vem, da »grem zaradi Božje milosti tja.«¹⁸Prav tako vem, da četudi morda nisem varuh svojega brata, sem bratov brat in »ker sem veliko prejel, moram veliko dati«¹⁹.

V tem bi rad izrazil hvaležnost predsedniku Thomasu Spencerju Monsonu. Blagoslovljen sem, da tega moža poznam že sedeminštirideset let, in podoba o njem, ki jo bom imel do smrti pred očmi, je, kako je iz takrat gospodarsko opustošene Vzhodne Nemčije domov priletel v copatih, ker je razdal ne le ene od dveh oblek in dodatne srajce, temveč tudi čevlje z nog. »Kako ljubke so na gorah [in stopajoč po letališkem terminalu] noge glasnika, ki oznanja mir, prinaša veselo novico!«²⁰Predsednik Monson je bolj kot kdorkoli, ki ga poznam, za vdove in sirote, revne in zatirane vedno »storil vse, kar je mogel«.

Gospod je Josephu Smithu v razodetju leta 1831 rekel, da bodo revni nekoč videli Božje kraljestvo priti v moči in v veliki slavi v svojo rešitev.²¹Da bi pomagali izpolniti to prerokbo, tako da bi prišli v moči in slavi našega članstva v pravi Cerkvi Jezusa Kristusa, da bi storili, kar moremo, da bi, kogar le moremo, rešili revščine, v katero so ujeti in ki jim uničuje vse sanje, molim v milostljivem imenu Jezusa Kristusa, amen.