Varno vodeni domov
predsednik Thomas S. Monson
Za tisti nezmotljiv občutek vodenosti se ozrimo k nebesom, da si bomo lahko začrtali modro in prav pot ter ji sledili.
Bratje, tu v Konferenčnem središču in v različnih krajih po svetu smo se zbrali kot velikanska duhovniška skupina. V čast mi je in ponižno sprejemam odgovornost, da vas danes lahko nagovorim z nekaj besedami. Molim, da bi me pri tem spremljal Gospodov Duh.
V Hamburgu v Nemčiji so pred petinsedemdesetimi leti 14. februarja 1939 praznovali državni praznik. Med navdušenimi govori, pozdravljanjem množic in igranjem domoljubnih himen so do morja »po [reki] Elbi zapluli novo bojno ladjo Bismarck«. Prizor tega najmočnejšega plovila na vodi - oklepnika in mašinerije, je jemal dih. Za izdelavo 380 milimetrske kupole z radarsko vodenimi dvojnimi topovi so potrebovali več kot 57.000 tehničnih načrtov. V plovilu je bilo za 45.000 kilometrov električnih vezij. Tehtala je petintrideset tisoč ton in zaščitni oklep je omogočal najvišjo varnost. Velikanski orjak, ki je bil veličasten na pogled, ogromne velikosti in osupljivih strelskih zmogljivosti, je veljal za nepotopljivega.
Bismarckovo srečanje z usodo se je pripetilo več kot dve leti kasneje, ko sta se 24. maja 1941 dve od najmočnejših bojnih ladij britanske mornarice, Prince of Wales in Hood, spopadli z Bismarckom in nemško križarko Prinz Eugen. Bismarck je v globine Atlantika poslal križarko Hood v zgolj petih minutah in z njo, z izjemo treh, tudi več kot 1.400-člansko posadko. Druga britanska ladja, Prince of Wales, je bila hudo poškodovana in se je umaknila.
V naslednjih treh dneh se je Bismarck spet in spet spopadel z britanskimi bojnimi ladjami in letali. Britanci so v prizadevanju, da bi mogočnega Bismarcka našli in potopili, združili moč petih bojnih ladij, dveh letalonosilk, enajstih križark in enaindvajsetih rušilcev.
Med to bitko je ena bomba za drugo na Bismarcku naredila zgolj površinsko škodo. Je bila ladja vendarle nepotopljiva? Nato pa je torpedo končno zadel v polno, zaradi česar je zablokiralo Bismarckovo krmilo. Prizadevanja, da bi ga popravili, so bila neuspešna. Z uperjenimi topovi in posadko v pripravljenosti je Bismarck »lahko zgolj počasi krožil«. Močne nemške zračne sile so bile le malo izven dosega. Bismarck ni mogel doseči varnega domačega pristanišča. Nič ni od tega moglo nuditi potrebnega zatočišča, kajti Bismarck je izgubil sposobnost krmarjenja v začrtani smeri. Brez krmila, brez pomoči, brez pristanišča. Bližal se je konec. Med besnenjem britanskih topov je nemška posadka odprla lopute in nekoč navidez neuničljivo plovilo potopila. Lačni atlantski valovi so najprej hlastnili s strani, nakar so ponos nemške mornarice pogoltnili. Bismarcka ni bilo več.1
Vsak od nas je prav kakor Bismarck, čudežno zasnovan. Vendar našega stvarjenja ni omejevala človeška genialnost. Človek lahko zasnuje nadvse zapletene stroje, a jim ne more dati življenja oziroma jim dati moči razuma in presoje. To so božanski darovi, ki jih daje edino Bog.
Bratje, prav kakor pomembno ladijsko krmilo je tudi za nas pripravljen način, s katerim lahko določimo smer, v katero potujemo. Gospodov svetilnik sveti vsem, ko plujemo po morjih življenja. Naš namen je, da bi proti želenemu cilju - in sicer Božjem celestialnem kraljestvu - krmarili v smeri brez odstopanja. Človek, ki nima ciljev, je kot ladja brez krmila, ki verjetno nikoli ne bo prišla v domači pristan. Zaznamo signal: začrtajte smer, razvijte jadra, naravnajte krmilo in pojdite dalje.
Kakor je bilo z mogočnim Bismarckom, tako je s človekom. Pogon turbin in moč propelerjev sta nekoristna brez tistega občutka za smer, tistega izkoristka energije, tistega usmerjanja moči, ki jo daje krmilo, ki se ga ne vidi, je dokaj majhno po velikosti, a docela nujno za delovanje.
Oče nam je dal sonce, luno in zvezde - nebeške galaksije, da bi vodili pomorščake, ki plujejo po pomorskih poteh. Ko hodimo po življenjski poti, nam nudi jasen zemljevid in nam kaže pot do našega želenega cilja. Svari nas: pazite se stranpoti, zablod, pasti. Naj nas ne prevarajo tisti, ki bi zapeljali, tiste premetene, zahrbtne sirene greha, ki nam kažejo semkaj ali tjakaj. Raje si si vzemimo čas za molitev, prisluhnimo tistemu tihemu glasku, ki nam v globinah duše govori Gospodarjev blagi klic: »Pridi in hôdi za menoj!«2
Vendar obstajajo takšni, ki ne poslušajo, ki nočejo ubogati, ki raje hodijo po poti, ki si jo zamislijo sami. Preveč pogosto podležejo skušnjavam, ki obdajajo vse nas in ki so lahko videti tako mamljive.
Bratje duhovništva smo bili na zemljo poslani v nemirne čase. Živimo v zapletenem svetu, kjer povsod lahko najdemo tokove sporov. Politične spletke rušijo stabilnost narodov, tirani grabijo po moči in zdi se, da so nekatere družbene skupine vedno zatirane, prikrajšane za priložnosti, da jim ostane le občutek poraza. V ušesih nam odzvanja izkrivljanje dejstev in obdaja nas greh.
Odgovorni smo zato, da smo vredni vseh sijajnih blagoslovov, ki jih je za nas pripravil nebeški Oče. Kamor gremo, gre duhovništvo z nami. Ali stojimo na svetih krajih? Prosim, preden sebe ali svoje duhovništvo spravite v nevarnost, tako da greste na kraje ali sodelujete v dejavnostih, ki niso vredni vas ali tega duhovništva, se ustavite in premislite o posledicah.
Mi, ki smo posvečeni v Božje duhovništvo, lahko nekaj spremenimo. Če ostanemo notranje čisti in spoštujemo svoje duhovništvo, postanemo pravični zgledi, ki jim drugi lahko sledijo. Apostol Pavel je svaril: »Bodi pa vernim zgled v besedi, vedênju, ljubezni, veri in čistosti.«3 Zapisal je tudi, da bi morali biti Kristusovi učenci »na svetu kakor zvezde«4. Če pokažemo zgled pravičnosti, lahko s tem pomagamo razsvetliti čedalje temačnejši svet.
Številni se spomnite predsednika N. Eldona Tannerja, ki je bil svetocalec štirih predsednikov Cerkve. V svoji poklicni karieri v industriji, v kanadski vladi in kot apostol Jezusa Kristusa je bil neomajen zgled pravičnosti. Dal nam je naslednji navdihnjeni nasvet: »Nič nam ne bo prineslo večje radosti in uspeha kot to, da živimo skladno z evangelijskimi nauki. Bodite zgled; bodite dober vpliv.«
Nadaljeval je: »Vsak od nas je bil kot [Božji] izvoljenec, ki mu je bila zaupana podelitev duhovništva in moči, da deluje v njegovem imenu, vnaprej določen za neko delo. Vedno si zapomnite, da se ljudje k vam obračajo za vodstvo in da imate na njihova življenja bodisi dober bodisi slab vpliv, ki ga bodo občutili prihodnji rodovi.«5
Krepi nas resnica, da je danes največja sila na svetu moč Boga, ko deluje preko človeka. Zato da bomo varno prepluli morje našega zemeljskega življenja, potrebujemo vodstvo tistega Večnega Pomorščaka - in sicer velikega Jahveja. Zato da bi prejeli nebeško pomoč, pomagamo in se oziramo navzgor.
Dobro znan primer nekoga, ki se ni oziral navzgor, je Kajn, sin Adama in Eve. Kajn, ki je imel velik potencial, a šibko voljo, je dovolil, da so mu pohlep, zavist, neubogljivost in celo umor ustavili tisto notranje krmilo, ki bi ga vodilo na varno in v povzdignjenje. Oziranje navzgor je zamenjal pogled navzdol; Kajn je padel.
V nekem drugem obdobju je Božjega služabnika preizkušal zlobni kralj. S pomočjo nebeškega navdiha je Daniel kralju razložil pomen pisanja na steni. Daniel je glede ponujenih nagrad - celo kraljevega ogrinjala, zlate verižice in politične moči - rekel: »Tvoji darovi naj ostanejo tebi in darila daj drugemu!«6 Danielu so ponudili veliko bogastvo in moč, nagrade, ki so predstavljale posvetne in ne Božjih reči. Premagal se je in ostal zvest.
Daniela so kasneje, ko je Boga častil kljub odloku, ki je slednje prepovedoval, vrgli v jamo z levi. Sveto pismo nam pove, da so tistega jutra »Daniela [...] potegnili iz jame in niso našli na njem nobene poškodbe, kajti zaupal je v [...] Boga«7. Daniel je v kritičnem trenutku zaradi odločenosti, da bo krmaril po začrtani poti, prejel božansko zaščito in varno zatočišče. Takšno zaščito in varnost lahko prejmemo, če bomo tudi mi krmarili po začrtani poti proti našemu večnemu domu.
Razvoj zgodovine nam kakor pesek v peščeni uri kaže, da čas teče. Na odru življenja so novi igralci. Težave današnjih dni se zlovešče pojavljajo pred nami. Satan je vso zgodovino sveta neumorno delal, da bi Odrešenikove privržence pogubil. Če podležemo njegovim skušnjavam, bomo - kakor mogočni Bismarck - ostali brez krmila, ki nas lahko vodi na varno. Četudi nas obdaja izkrivljenost sodobnega življenja, se za tisti nezmotljiv občutek vodenosti raje ozirajmo k nebesom, da si bomo lahko začrtali modro in pravo pot ter ji sledili. Nebeški Oče naših iskrenih prošenj ne bo preslišal. Če bomo iskali nebeško pomoč, naše krmilo za razliko od Bismarckovega ne bo odpovedalo.
Da bi, ko se podajamo na potovanja, varno pluli po morjih življenja! Da bi imeli Danielov pogum, da bi ostali zvesti! Da bi bila naša pričevanja močna kot tista od Nefijevega brata Jakoba, ki se je soočil z nekom, ki je na vsak možen način hotel uničiti njegov vero, izjavil: »Ni [me] bilo moč omajati.«8
Bratje, če nas bo na poti vodilo krmilo vere, bomo tudi mi varno našli pot domov - domov k Bogu, da bomo z njim živeli večno. Da bi bilo tako z vsakim od nas, molim v svetem imenu Jezusa Kristusa, našega Odrešenika in Odkupitelja, amen.