Skupaj na pomoč
starešina Chi Hong (Sam) Wong
član prvega zbora sedemdeseterih
Zato da bomo Odrešeniku pomagali, moramo enotno in složno sodelovati. Pomemben je vsakdo, na vsakem položaju in v vsakem poklicu.
Predsednika Thomasa S. Monsona pogosto slišimo, da pravi: »Pojdite na pomoč!«1 Na misel mi je prišla zgodba iz Nove zaveze. Popolnoma ponazarja, kako lahko člani in misijonarji preko oddelčnih svetov enotno sodelujejo pri odzivu na pomoč. Zgodba je iz drugega poglavja Evangelija po Marku, od prvega do petega verza. Ugotavljam, da so izkušnje, s pomočjo katerih nas je Jezus učil določenih naukov ali načel, vedno zelo navdihujoče in lahko razumljive.
Ena izmed oseb v tej pripovedi je hromi moški, tak, ki se brez pomoči drugih ni mogel premikati. Na rešitev je ta mož lahko samo čakal doma.
V današnjem času bi se to lahko zgodilo takole: štirje ljudje so izpolnjevali zadolžitev njihovega škofa, da na domu obiščejo moškega, ki je hrom. Predstavljam si, da pride nekdo iz Društva za pomoč, iz zbora starešin, iz Aronovega duhovništva in nazadnje vendar ne zadnji en redni misijonar. Škof je potem, ko so se na zadnjem oddelčnem svètu posvetovali o potrebah v oddelku, določil zadolžitve za »reševanje«. Ti štirje so bili zadolženi, da pomagajo temu moškemu, ki je bil hrom. Niso mogli čakati, da bi v cerkev prišel sam. Obiskati so ga morali na domu. Morali so ga pripeljati, in tako so šli. Moškega so pripeljali k Jezusu.
»Tedaj so prišli in k njemu prinesli hromega, ki so ga štirje nosili.« (Mr 2:3)
Vendar je bila soba prenapolnjena. Niso mogli vstopiti skozi vrata. Prepričan sem, da so poskusili vse, česar so se domislili, vendar niso mogli vstopiti. Stvari niso šle tako gladko, kot so načrtovali. Na njihovi poti »na pomoč« so bile ovire. Vendar se niso vdali. Hromega niso pustili pri vratih. Posvetovali so se, kaj naj storijo - kako bi moškega prinesli k Jezusu, da bi ga pozdravil. To, da pomagajo Jezusu Kristusu pri reševanju duš, vsaj zanje, ni bilo nikdar preveč zahtevno. Naredili so načrt - ni bil lahek, vendar so ga izpeljali.
»Ker ga zaradi množice niso mogli prinesti predenj, so nad mestom, kjer je bil, odkrili streho; naredili so odprtino in spustili posteljo, na kateri je ležal hromi.« (Mr 2:4)
Prinesli so ga na streho. Ker domnevam, da zunaj ni bilo stopnišča, po katerem bi se povzpeli, so potrebovali kar nekaj časa, da so vsi prišli na streho. Predstavljam si nekako tako: najprej bi se na streho povzpel fant iz njegovega oddelka. Ker je bil mlad in prekipeval od energije, zanj ni bilo pretežko. Njegov družabnik za hišno poučevanje iz zbora starešin in visok ter močan redni misijonar sta z vso silo potiskala od spodaj. Sestra iz Društva za pomoč jih je opominjala, naj bodo pazljivi, in jih spodbujala. Moški so potem odkrili streho, medtem ko je sestra še naprej tolažila moškega, ko je čakal, da bi bil ozdravljen - da bi se lahko sam gibal in bil svoboden.
Pri tej zadolžitvi za reševanje so morali sodelovati vsi. V ključnem trenutku so se morali pazljivo uskladiti, da so hromega spustili skozi streho. Štirje ljudje so morali delati enotno in složno. Med njimi ne bi smelo biti nobene neusklajenosti. Hromega bi morali spuščati z enakomerno hitrostjo. Če bi nekdo vrv popustil hitreje kot drugi trije, bi moški padel s postelje. Sam se zato, ker je bil tako slaboten ne bi mogel držati.
Da bi Odrešeniku pomagali, moramo enotno in složno sodelovati. Pomemben je vsakdo, na vsakem položaju in v vsakem poklicu. Biti moramo enotni v Gospodu Jezusu Kristusu.
Končno so bolnega, hromega moža položili pred Jezusa. »Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: ‘Otrok, odpuščeni so ti grehi!’« (Mr 2:5) Jezus mu je izkazal milost in ga ozdravil - ne samo telesno, ampak tudi duhovno: »Otrok, odpuščeni so ti grehi!« Mar ni to čudovito? Ali si ne bi želeli, da bi se to zgodilo tudi vsem nam? Jaz si vsekakor bi.
Ali poznamo koga, ki ga bremeni duhovna ohromelost, ki nazaj v Cerkev nikakor ne more priti sam? On ali ona je lahko eden od naših otrok, staršev, zakonec ali prijatelj.
Zdaj, ko je v vsaki cerkveni enoti na razpolago več rednih misijonarjev, bi bilo modro, da bi škofi in predsedniki vej bolje uporabili oddelčne svète in svète vej. Škof lahko vsakega člana oddelčnega svèta prosi, da pripravi seznam imen tistih, ki bi rabili pomoč. Člani oddelčnega svèta se bodo skrbno posvetovali, kako bi najbolje pomagali. Škof bo predlogom pozorno prisluhnil in določil zadolžitve.
Redni misijonarji so v teh reševalnih prizadevanjih v oddelku lahko v veliko pomoč. So mladi in prekipevajo od energije. Radi imajo sezname z imeni določenih ljudi, ki naj bi jim pomagali. Radi sodelujejo z oddelčnimi člani. Vedo, da so zanje to velike priložnosti, da koga najdejo. Predani so izgrajevanju Gospodovega kraljestva. Imajo trdno pričevanje, da bodo zato, ker sodelujejo v teh reševalnih prizadevanjih, postali bolj podobni Kristusu.
Na koncu naj vam povem še za en skriti zaklad v tej svetopisemski pripovedi. Je v petem verzu: »Ko je Jezus videl njihovo vero.« (poudarek dodan) Prej tega - njihovo vero - nisem opazil. Naša združena vera bo prav tako vplivala na blaginjo drugih.
Kdo so bili tisti ljudje, ki jih je Jezus omenil? To so bili verjetno tisti štirje, ki so hromega nesli, hromi sam, ljudje, ki so zanj molili, in tudi vsi tisti, ki so tam poslušali Jezusovo pridiganje in se v srcu tiho veselili pričakovanega čudeža. To so lahko tudi zakonec, starš, sin ali hči, misijonar, predsednik zbora, predsednica Društva za pomoč, škof in daljni prijatelj. Vsi lahko drug drugemu pomagamo. Vedno bi si morali goreče prizadevati, da bi pomagali tistim v stiski.
Pričujem, da je Jezus Kristus Bog čudežev. Jezus Kristus nas ima vse rad in ima moč, da nas odreši in ozdravi tako telesno kot duhovno. Če mu pomagamo pri njegovem poslanstvu odreševanja duš, bo pri tem rešil tudi nas. O tem pričujem v svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.