Kam ste obrnjeni?

starešina Lynn G. Robbins

član predsedstva prvega zbora sedemdeseterih

S tem, ko najprej poskušamo ugajati drugim namesto Bogu, obrnemo vrstni red prve in druge največje zapovedi.

»Kam ste obrnjeni?« Predsednik Boyd K. Packer me je s tem zagonetnim vprašanjem presenetil, ko sva skupaj potovala na moji prvi zadolžitvi novega sedemdeseterega. Zbegalo me je, ker brez pojasnila nisem vedel, na kaj se vprašanje nanaša. »Sedemdeseteri,« je nadaljeval, »ne predstavlja ljudi pred prerokom, ampak preroka pred ljudmi. Nikoli ne pozabite, kam ste obrnjeni!« To je bila pomembna lekcija.

S tem, ko najprej poskušamo ugajati drugim namesto Bogu, obrnemo vrstni red prve in druge največje zapovedi (gl. Mt 22:37–39). Pozabljamo, kam smo obrnjeni. Pa vendar vsi delamo to napako zaradi strahu pred ljudmi. V Izaiju nas Gospod svari: »Ne bojte se sramotenja ljudi.« (Iz 51:7; gl. tudi 2 Ne 8:7). V Lehijevih sanjah je ta strah sprožil prst zaničevanja, ki je kazal iz ogromne in prostorne zgradbe, zaradi katerega so številni pozabili, kam so obrnjeni, in so »osramočeni« odšli od drevesa (gl. 1 Ne 8:25–28).

Ta pritisk drugih skuša v človeku spremeniti držo, če že ne obnašanja, s tem, da se čuti krivega razžalitve. Prizadevamo si, da bi s tistimi, ki kažejo s prstom, bivali v spoštljivem sožitju, ko pa nas ta strah pred ljudmi skuša, da bi greh opravičili, glede na Knjigo pregovorov tako pademo v »zanko« (gl. Prg 29:25). Zanka je lahko spretno nastavljena, da privabi naše usmiljenje, da bi dopustili ali celo odobravali nekaj, kar je Bog obsodil. To je lahko za nekoga, čigar vera je šibka, velik kamen spotike. Na primer, nekateri mladi misijonarji gredo s tem strahom pred ljudmi na misijon in predsedniku misijona ne povedo za družabnikovo neposlušnost, ker samovoljnega družabnika nočejo užaliti. Neomajne odločitve sklenemo, ko ne pozabimo pravega vrstnega reda prve in druge največje zapovedi (gl. Mt 22:37–39). Ko bodo ti zbegani misijonarji spoznali, da so odgovorni Bogu in ne svojemu družabniku, bodo prejeli pogum, da bodo doživeli preobrat.

Celo Joseph Smith je, ko je bil star dvaindvajset let, pozabil, v katero smer zre, ko je Gospoda večkrat prosil, naj dovoli, da bi Martinu Harrisu posodil sto šestnajst strani prevoda. Morda je Joseph hotel Martinu izkazati hvaležnost za njegovo podporo. Vemo, da si je Joseph zelo želel, da bi imel zoper boleče neresnice in laži, ki so se širile o njem, ob sebi druge očividce.

Kakršni koli že so bili Josephovi razlogi oziroma kakor koli upravičeni so se nemara zdeli, pa jih Gospod ni opravičil in ga je strogo grajal. Kako često si grešil in sledil prigovarjanjem ljudi! Človeka se ne bi smel bati bolj kot Boga (gl. NaZ 3:6–7; poudarek dodan). Ta bridka izkušnja je Josephu pomagala, da si je za vedno zapomnil, v katero smer je obrnjen.

Ko nekdo poskuša ohraniti ugled med ljudmi, tlahko nevede izgubi ugled pri Bogu. Pri mišljenju, da nekdo lahko ugaja Bogu in hkrati opravičuje neposlušnost ljudi, ne gre za nepristranskost, temveč dvoličnost oziroma hinavščino oziroma poskus tega, da služimo »dvema gospodarjema« (Mt 6:24; 3 Ne 13:24).

Medtem ko je za soočanje z nevarnostmi zagotovo potreben pogum, pa je pravo znamenje poguma premagovanje strahu pred ljudmi. Na primer, Danijelu so molitve pomagale, da se je soočil z levi, vendar je levjesrčen postal zaradi tega, ker se je uprl kralju Dareju (gl. Dan 6). Takšen pogum je dar Duha bogaboječemu, ki je izrekel svoje molitve. Tudi kraljico Estero so molitve navdale s takšnim pogumom, da se je soočila s svojim možem, kraljem Ahasvérjem, vedoč, da je s tem ogrozila svoje življenje (gl. Est 4:8–16).

Pogum ni zgolj ena glavnih vrednot, ampak kot je dejal C. S. Lewis: »Pogum je [...] oblika vsake vrednote na preizkusni točki. [...] Pilat je bil usmiljen, dokler ni postalo tvegano.«¹ Kralj Herod se je ob zahtevi po obglavljenju Janeza Krstnika razžalostil, vendar je svojim gostom želel ustreči (Mt 14:9). Kralj Noe je bil pripravljen osvoboditi Abinadija, dokler ni popustil pritisku svojih hudobnih duhovnikov (gl. Moz 17:11–12). Kralj Savel s tem, ko je zadržal vojni plen, ni poslušal Gospodove besede, »kajti bal [se je] ljudstva in poslušal njegov glas« (1 Sam 15:24). Aron je, da bi pomiril uporniške Izraelce ob vznožju gore Sinaj, naredil zlato tele in pozabil, kam je obrnjen (gl. 2 Mz 32). Številni vladarji v Novi zavezi so »začeli verovati, toda zaradi farizejev tega niso priznavali, da jih ne bi izobčili iz shodnice. Bolj so namreč ljubili človeško slavo kakor Božjo slavo.« (Jn 12:42–43) Sveti spisi vsebujejo veliko takšnih primerov.

Prisluhnite sedaj nekaterim navdihujočim zgledom:

Prvič, Mormon: »Glej, smelo govorim, ker imam polnomočje od Boga; in ne bojim se, kaj lahko napravi človek; kajti popolna ljubezen prežene ves strah.« (Mor 8:16; poudarek dodan).
Nefi: »Zatorej tega, kar je povšeči svetu, ne zapisujem, pač pa to, kar je povšeči Bogu in tistim, ki niso od sveta.« (1 Ne 6:5)
Poveljnik Moroni: »Glej, jaz sem Moroni, vaš glavni poveljnik. Ne prizadevam si za moč, pač pa da bi jo ovrgel. Ne prizadevam si za slavo sveta, pač pa za slavo svojega Boga in svobodo in dobrobit svoje domovine.« (Al 60:36)

Moroni je tako zelo pogumno pomnil, v katero smer zre, da je bilo o njem rečeno: »Če bi bili vsi ljudje in če so bili in če kdajkoli bodo kakor Moroni, glej, bi se same moči pekla za vekomaj zamajale; da, hudič bi nikoli ne imel moči nad srci človeških otrok.« (Al 48:17)

Na preroke se že stoletja kaže s prstom zaničevanja. Zakaj? Ker je glede na svete spise »za krivičnega resnica težka, kajti zadene jih v samo bistvo« (1 Ne 16:2), ali kot je rekel predsednik Harold B. Lee: »Resnica boli!«² Njihov porogljivi odziv je v resnici krivda, s katero se skušajo pomiriti prav kakor Korihor, ki je nenazadnje priznal: »Vselej sem vedel, da Bog je.« (Al 30:52). Korihor je bil tako prepričljiv v svoji prevari, da je svoji laži verjel celo sam (gl. Al 30:53).

Porogljivci pogosto obtožujejo preroke, da ne živijo v 21. stoletju oziroma da so pobožnjakarski. Prizadevajo si prepričati Cerkev, oziroma nanjo celo izvajajo pritisk, naj zniža Božja merila na raven njihovega neprimernega obnašanja, kar bo po besedah starešine Neala A. Maxwella »razvilo samozadovoljstvo, ne pa prizadevanja po samoizboljšanju«³ in kesanju. Zniževanje Gospodovih meril na stopnjo družbenega neprimernega obnašanja je odpadništvo. Številne cerkve so dve stoletji potem, ko se jim je Odrešenik prikazal, začele »poneumljati nauk«, kot se je izrazil starešina Holland.⁴

Ko poslušate ta odlomek iz Četrtega Nefija, pomislite na vzporednice v našem času: »In zgodilo se je, ko je bilo minilo dvesto in deset let, je bilo v deželi veliko cerkva; da, bilo je veliko cerkva, ki so zatrjevale, da poznajo Kristusa, in vendar so zanikale večji del njegovega evangelija, tako da so sprejemale vsakovrstne hudobije in so dajale to, kar je sveto, temu, kateremu je bilo prepovedano, ker je bil nevreden.« (4 Ne 1:27

Déjà vu v poslednjih dneh! Nekateri člani se ne zavedajo, da se s tem, ko se potegujejo za odobritev krajevnih oziroma etničnih izročil svojih očetov, ki niso v skladu z evangelijsko kulturo, ujamejo v isto zanko (gl. NaZ 93:39) Spet drugi, ki so lagali samim sebi in zanikali sami sebe, prosijo oziroma zahtevajo, da škofje znižajo merila glede tempeljske dovolilnice, potrdila o šolanju oziroma misijonarske prijavnice. Ni lahko biti škof pod tolikšnim pritiskom. Vendar so škofje danes, tako kot Odrešenik, ki je očistil tempelj, da bi zaščitil njegovo svetost (gl. Jn 2:15–16), poklicani, da smelo branijo tempeljska merila. Odrešenik je rekel, da se bo v milosti prikazal svojemu ljudstvu, če bo izpolnjevalo njegove zapovedi in svete hiše ne bo omadeževalo (gl. NaZ 110:7–8).

Odrešenik, naš veliki Vzornik, se je vedno oziral k Očetu. Rad je imel soljudi in jim služil, rekel pa je: »Ne sprejemam slave od ljudi.« (Jn 5:41) Hotel je, da mu ti, katere je učil, sledijo, ni pa skušal doseči njihovega odobravanja. Ko je opravljal dobrotljiva dela, kot je zdravljenje bolnih, je dar pogosto pospremil s prošnjo, naj nikomur ne povedo (gl. Mt 8:4; Mr 7:36; Lk 5:14; 8:56. Deloma je bilo to zato, da bi se izognil slavi, ki ga je spremljala navkljub njegovim prizadevanjem, da bi se temu izognil (gl. Mt 4:24). Obtožil je farizeje, ki so dobro delali le, da bi jih ljudje videli (gl. Mt 6:5).

Odrešenik, edino popolno bitje, ki je kdaj živelo, je bil najbolj neustrašen. V življenju se je soočil s številnimi tožniki, vendar ni nikoli popustil pod njihovim prstom zaničevanja. On je edini, ki niti enkrat ni pozabil, kam je obrnjen: »Jaz vedno delam to, kar je všeč [Očetu],« (Jn 8:29; poudarek dodan), in »ne iščem svoje volje, ampak voljo tistega, ki me je poslal«. (Jn 5:30)

Odrešenik je med enajstim in osemindvajsetim poglavjem Tretjega Nefija, ime oče uporabil vsaj 150 in Nefijcem jasno pokazal, da je tam zato, da zastopa svojega Očeta. Od štirinajstega do sedemnajstega poglavja Evangelija po Janezu pa Odrešenik Očeta omenja vsaj petdesetkrat. Jezus je bil na vse možne načine popoln učenec svojega Očeta. Očeta je zastopal tako popolno, da je bilo poznati Odrešenika, prav kakor bi poznal Očeta. Videti Sina je bilo, kakor bi videl Očeta (gl. Jn 14:9). Slišati Sina je bilo, kakor bi slišal Očeta (gl. Jn 5:36). On pa se v bistvu od Očeta ni v ničemer razlikoval. Oče in Jezus sta bila eno (gl. Jn 17:21–22). Brezhibno je vedel, h komu se ozira.

Naj nas njegov navdihujoči zgled okrepi pred pastmi dobrikanja drugih oziroma pred našo domišljavostjo! Naj nam da poguma, da se ne bomo nikoli prihulili oziroma klečeplazili pred tistimi, ki nas ustrahujejo! Naj nas navdihuje, da bomo šli in delali dobro kar se da anonimno, in ne hrepeneli po človeških časteh (gl. NaZ 121:35)! In naj nam Gospod s svojim edinstvenim zgledom pomaga, da se bomo vselej spominjali,katera je prva in največja zapoved (gl. Mt 22:38)! Molim, da bi, ko drugi zahtevajo odobravanje, vselej pomnili, čigavi učenci smo, in v katero smer se oziramo, v imenu Jezusa Kristusa, amen.