Pripravljalno duhovništvo
predsednik Henry B. Eyring
prvi svetovalec v Prvem predsedstvu
Pri duhovniških pripravah šteje »pokaži mi« veliko več kot »povej mi«.
Hvaležen sem, da sem skupaj z Božjim duhovništvom, ki je po vsem svetu. Hvaležen sem vam za vero, služenje in molitve.
Moje nocojšnje sporočilo se nanaša na Aronovo duhovništvo. Namenjeno je tudi vsem nam, ki pomagamo pri uresničitvi Gospodovih obljub, ki jih je dal tem, ki imajo to, kar sveti spisi opisujejo kot »nižje duhovništvo«1. Imenuje se tudi pripravljalno duhovništvo. Nocoj bom govoril o teh sijajnih pripravah.
V Gospodovem načrtu njegovega dela je ogromno priprav. Za nas je pripravil zemljo, da bi doživeli preizkušnje in priložnosti zemeljskega življenja. Medtem ko smo tu, je naše stanje v svetih spisih opisano kot »pripravljalno stanje«2.
Prerok Alma je opisal ključno pomembnost teh priprav na večno življenje, ko bomo lahko v družinah večno živeli z Bogom Očetom in Jezusom Kristusom.
Potrebo, da se pripravimo, je razložil takole: »In vidimo, da nad človeštvo pride smrt, da, smrt, o kateri je govoril Amulek, ki je telesna smrt; vendar je bilo človeku dopuščeno obdobje, v katerem bi se lahko pokesal; zato je to življenje postalo stanje preizkušnje; čas, v katerem se pripravljamo, da se bomo srečali z Bogom, čas, da se pripravimo na neskončno stanje, o katerem sva govorila, ki je po vstajenju mrtvih.«3
Prav kakor je čas, ki nam je dan v zemeljskem življenju, namenjen pripravam na srečanje z Bogom, nam je dana tudi priložnost, da se med služenjem v Aronovem duhovništvu pripravimo, da se naučimo, kako drugim kar najbolje pomagati. Prav kakor nam Gospod pomaga prestati preizkušnje zemeljskega življenja, nam pomoč pošlje tudi pri duhovniških pripravah.
Moje sporočilo je namenjeno tem, ki jih Gospod bratom Aronovega duhovništva pošlje na pomoč pri pripravah, kot tudi vsem bratom Aronovega duhovništva. Govorim očetom. Govorim škofom. In govorim vsem Melkizedekovim duhovnikom, ki vam je zaupano, da ste družabniki in učitelji mladeničev, ki se pripravljajo na duhovništvo.
Govorim s pohvalo in hvaležnostjo za številne od vas širom sveta in širom časovnih obdobij.
Bil bi brezbrižen, če ne bi spregovoril o predsedniku veje in škofu iz moje mladosti. Ko sem dopolnil dvanajst let, sem postal diakon v majhni veji na vzhodnem delu Združenih držav. Veja je bila tako majhna, da sva bila s starejšim bratom edina brata Aronovega duhovništva, dokler ni moj oče, ki je bil predsednik veje, povabil moža srednjih let, naj se pridruži Cerkvi.
Novi spreobrnjenec je prejel Aronovo duhovništvo in s tem poklic, da bdi nad Aronovima duhovnikoma. Še se spomnim, kot bi bilo včeraj: Spomnim se prelepega jesenskega listja, ko naju je ta novi spreobrnjenec z bratom prosil, naj za neko vdovo nekaj postoriva. Ne spomnim se, kakšen je bil projekt, spomnim pa se občutka, da se je duhovniška moč pridružila pri tem, glede česar sem kasneje izvedel, da je Gospod rekel, da moramo delati vse, da bomo lahko prejeli odpuščanje grehov in bili pripravljeni, da ga bomo videli.
Ko se ozrem nazaj, čutim hvaležnost za predsednika veje, ki je poklical novega spreobrnjenca, da bi Gospodu pomagal pripraviti dva fanta, ki sta nato nekega dne postala škofa z nalogo, da skrbita za revne in pomoči potrebne in da prav tako predsedujeta pripravljalnemu duhovništvu.
Bil sem še diakon, ko smo se z družino preselili v velik oddelek v Utahu. Takrat sem prvič začutil moč celotnega zbora Aronovega duhovništva. Pravzaprav sem zbor Aronovega duhovnišva takrat videl prvič. In kasneje sem prvič začutil moč in blagoslov škofa, ki predseduje duhovniškemu zboru.
Škof me je poklical za prvega pomočnika v duhovniškem zboru. Spominjam se, da je zbor poučeval sam, čeprav je bil prezaposlen in četudi bi lahko poklical druge nadarjene može, da bi nas poučevali. Naročil je, naj stole v razredu razporedimo v krog. Določil je, naj sedim na stolu poleg njega, na njegovi desni.
Ko je učil, sem mu lahko gledal čez ramo. Občasno je pogledal v skrbno natipkane zapiske v majhni usnjeni mapi, ki jo je imel na enem kolenu, ter v obrabljene in podčrtane svete spise, ki jih je imel odprte na drugem kolenu. Spomnim se občutka navdušenja, ko je pripovedoval zgodbe o pogumu iz Danielove knjige in pričeval o Odrešeniku, Gospodu Jezusu Kristusu.
Vedno se bom spominjal, kako Gospod pokliče skrbno izbrane družabnike za brate duhovništva, ki se pripravljajo.
Škof je imel močna svetovalca, a me je iz razlogov, ki jih nisem razumel, več kot enkrat po telefonu poklical domov in rekel: »Hal, potrebujem te, da greš z menoj kot družabnik opravit nekaj obiskov.« Nekoč me je peljal s seboj na dom k vdovi, ki je živela sama in je bila doma brez hrane. Na poti domov je ustavil avto, odprl svete spise in mi povedal, zakaj s to vdovo ravna tako, kot da ima moč skrbeti ne le zase, temveč da bo lahko nekoč v prihodnosti, pomagala tudi drugim.
Obiskala sva tudi moža, ki ga dolgo ni bilo v Cerkev. Škof ga je povabil, naj pride nazaj in se pridruži svetim. Čutil sem škofovo ljubezen do njega, četudi se mi je zdelo, da ga ni mogoče imeti rad in da je uporni sovražnik.
Spet ob drugi priložnosti sva obiskala dom, kjer sta starša, ki sta bila alkoholika, k vratom poslala dve deklici. Deklici sta skozi okno v vratih povedali, da njuna mati in oče spita. Škof se je še naprej več kot deset minut pogovarjal z njima, se smejal in hvalil njuno dobroto in pogum. Ko sva odšla mi je tiho rekel: »To je bil dober obisk. Ti deklici ne bosta nikdar pozabili, da sva prišla.«
Dva blagoslova, ki ju lahko da starejši duhovniški družabnik, sta zaupanje in zgled skrbnosti. To sem opazil, ko so mojemu sinu dodelili družabnika za hišno poučevanje, ki je imel veliko več duhovniških izkušenj kot on. Njegov starejši družabnik je bil dvakrat predsednik misijona in je imel druge voditeljske položaje.
Preden sta obiskala eno od družin, za katero sta bila zadolžena, je izkušeni duhovniški voditelj predlagal, da bi se pred tem pri nas doma sestal z mojim sinom. Dovolila sta mi, da sem poslušal. Starejši družabnik je začel z molitvijo, v kateri je prosil za pomoč. Nato je mojemu sinu rekel nekaj takšnega: »Mislim, da morava to družino učiti lekcijo, ki bo zanje zvenela kot klic h kesanju. Mislim, da tega od mene ne bodo dobro sprejeli. Mislim, da bodo sporočilo bolje sprejeli, če pride od tebe. Kako se ti to zdi?«
Spominjam se strahu v sinovih očeh. Še vedno lahko čutim srečo tistega trenutka, ko je moj sin sprejel to zaupanje.
Škof teh družabnikov ni dal skupaj po naključju. Starejši družabnik je s skrbno pripravo spoznal občutke tiste družine, ki naj bi jo poučevala. Po navdihu je začutil, naj se umakne in zaupa neizkušenemu mladeniču, da starejše Božje otroke pokliče h kesanju in na varno.
Ne vem, kako se je njun obisk končal, vendar vem, da so škof, brat Melkizedekovega duhovništva in Gospod pripravljali mladega fanta, da bo postal duhovniški mož in nekega dne tudi škof.
Takšne zgodbe o uspehu pri duhovniških pripravah so vam znane zaradi tega, kar ste videli in doživeli v svojem življenju. Takšne škofe, družabnike in starše poznate in takšni ste sami. Videli ste Gospodovo roko, ko vas je pripravljal na duhovniške dolžnosti, za katere je vedel, da so pred vami.
Vsi, ki imamo duhovništvo, smo odgovorni, da Gospodu pomagamo pripraviti druge. Lahko naredimo nekaj stvari, ki so resnično pomembne. Močnejši od tega, da pri poučevanju nauka uporabljamo besede, bo naš zgled, kako po tem nauku živimo.
Pri duhovniškem služenju je nadvse pomembno to, da ljudi povabimo, naj pridejo h Kristusu preko vere, kesanja, krsta in tako, da prejmejo Svetega Duha. Predsednik Thomas S. Monson, na primer, je glede vseh teh naukov podal veliko pridig, ki sežejo v srce. Vendar me k dejanjem spodbuja tisto, kar vem, da je delal z ljudmi in misijonarji in prijatelji Cerkve, ko je predsedoval misijonskemu področju v Torontu.
Pri duhovniških pripravah šteje »pokaži mi« veliko več kot »povej mi«.
Zato so sveti spisi pri naših pripravah na duhovništvo tako pomembni. Prežeti so z zgledi. Čutim, kot da lahko vidim Alma, kako se odzove na angelovo zapoved in nato pohiti nazaj, da bi učil hudobne ljudi v mestu Amoníha, ki so ga pred tem zavrnili.4Občutim lahko mraz zaporniške celice, kjer je Bog preroku Josephu povedal, naj bo pogumen in da bdi nad njim.5 Če si zapomnimo te odlomke iz svetih spisov, se lahko pripravimo, da bomo pri služenju, kadar se bo to zdelo težko, lahko vztrajali.
Oče ali škof ali starejši družabnik pri hišnem poučevanju lahko s tem, ko izkaže zaupanje v mladega brata duhovništva, slednjemu spremeni življenje. Mojega očeta je član zbora dvanajsterih apostolov nekoč prosil, naj napiše kratek članek na temo znanosti in vere. Oče je bil priznan znanstvenik in zvest brat duhovništva. Toda še vedno se spominjam trenutka, ko mi je podal članek, ki ga je napisal, ter rekel: »Izvoli, preden to pošljem dvanajsterim, bi rad, da prebereš. Vedel boš, če je prav.« Bil je dvaintrideset let starejši od mene in neizmerno bolj moder in inteligenten.
To zaupanje odličnega očeta in moža duhovništva mi še vedno daje moč. Vedel sem, da zaupanja ni položil vame, ampak v to, da mi je Bog zmožen in pripravljen povedati, kaj je prav. Vi, starejši družabniki, lahko blagoslovite mladega brata duhovništva pri pripravah, kadar koli mu izkažete tovrstno zaupanje. Pomagalo mu bo, da bo zaupal v blag občutek navdiha, ki ga bo prejel, ko bo nekega dne položil roke, da bi pečatil blagoslov za ozdravitev otroka, za katerega zdravniki pravijo, da bo umrl. To zaupanje mi je večkrat pomagalo.
Naš uspeh, da bi druge pripravili na duhovništvo, bo v sorazmerju s tem, kako močno jih imamo radi. To velja še posebej takrat, kadar jih moramo popraviti. Pomislite na trenutek, ko brat Aronovega duhovništva, na primer, pri zakramentni mizi naredi napako med izvajanjem uredbe. To je resna zadeva. Včasih je potrebno napako javno popraviti, tu pa se lahko zgodi zamera, občutek ponižanja ali celo zavrnitve.
Spomnite se Gospodovega navodila, ko pravi, naj pravočasno ostro grajamo, kadar nas k temu vodi Sveti Duh; in nato po tistem izkažimo več ljubezni temu, katerega smo ošteli, da nas ne bo imel za svojega sovražnika.6
Beseda več ima poseben pomen pri pripravah bratov duhovništva, ko potrebujejo grajo. Beseda pomeni več že prej prisotne ljubezni. »Izkazati« se navezuje na še več. Tisti, ki brate duhovništva pripravljate, jih boste zagotovo videli, kako bodo delali napake. Preden prejmejo grajo, morajo že čutiti vaše takojšnje in stalno izkazovanje ljubezni. Preden bodo vašo grajo sprejeli, morajo čutiti, da jih iskreno pohvalite.
Gospod sam je vse, ki imajo nižje duhovništvo, cenil tako, da je upošteval njihov potencial in vrednost. Prisluhnite besedam, ki jih je izrekel Janez Krstnik ob obnovi Aronovega duhovništva: Zapisano je, da njima, svojima soslužabnikoma, v Mesijevem imenu podeljuje Aronovo duhovništvo, ki ima ključe za delovanje angelov in evangelija kesanja ter krsta s potopitvijo za odpuščanje grehov; in to ne bo nikoli več odvzeto z zemlje, dokler Levijevi sinovi ne bodo ponovno pravično darovali daritev Gospodu.7
Aronovo duhovništvo je priprava za večje, Melkizedekovo duhovništvo.8Predsednik Cerkve kot predsednik vsega duhovništva predseduje tudi pripravljalnemu duhovništvu. Njegova dolgoletna sporočila, naj gremo na pomoč, se popolnoma skladajo s poslanstvom, naj evangelij kesanja in krsta prinesemo v življenja drugih.
Zbori diakonov, učiteljev in duhovnikov se često posvetujejo, da bi vsakega člana zbora zbližali z Gospodom. Predsedstva zadolžijo člane, da v duhu vere in ljubezni ponudijo pomoč. Diakoni zakrament razdelijo spoštljivo in v veri, da bodo člani čutili vpliv odkupne daritve in da se bodo pri tem, ko vzamejo ta sveta simbola, odločili, da bodo poslušni zapovedim.
Učitelji in duhovniki s svojimi družabniki molijo, da bi izpolnili odgovornost, naj bdijo nad Cerkvijo, nad vsakim posameznikom posebej. In potem, ko poizvedo, kakšne potrebe imajo in na kaj upajo očetje v družinah, ti družabniki skupaj molijo. Pri tem se pripravljajo na veliki dan, ko bodo kot očetje v veri predsedovali svojim družinam.
Pričujem, da vsi, ki v duhovništvu skupaj služijo, ljudi pripravljajo na Gospodov prihod v njegovo Cerkev. Bog Oče živi. Vem, vem, da Jezus je Kristus in da nas ima rad. Predsednik Thomas S. Monson je Gospodov živi prerok. O tem pričujem v svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.