Vstajenje Jezusa Kristusa in resnica o telesu

David A. Edwards

cerkvene revije

Jezus Kristus nas je s svojim vstajenjem učil pomembne resnice o telesu.

»[Rekel je:] ‘Izpolnjeno je.’ In nagnil je glavo in izročil duha.« (Jn 19:30) In tisti trenutek je duh Jezusa Kristusa zapustil njegovo telo – telo, ki je prestalo trpljenje, zato da je lahko plačal odkupnino za grehe vseh ljudi in jih podprl v njihovih šibkostih (gl. Al 7:12–13). Tisto telo, sedaj prazna posoda, je bilo sneto s križa, povito v platno in naposled položeno v grob. Tretji dan so ženske prišle h grobu, kjer naj bi za to telo dokončale pogrebne priprave.

Toda telesa ni bilo več.

Odkritje praznega groba je bil šele začetek. Marija Magdalena, apostoli in veliko drugih je kasneje pričevalo nečemu čudežnemu: vstalemu, popolnemu Jezusu Kristusu v otipljivi in človeški obliki.

Odrešenik je poskrbel, da so tisti, ki so bili priče temu, da so ga videli po njegovem vstajenju, v celoti doumeli, kakšne vrste telo je imel. Apostolom, na primer, je rekel, naj se dotaknejo njegovega telesa, zato da so se lahko prepričali, da dejansko je in ne le prikazen (gl. Lk 24:36–40).¹ Z njimi je celo jedel (gl. Lk 24:42–43).

Ko so apostoli nato uresničevali svoje poslanstvo, da pridigajo evangelij Jezusa Kristusa, so se soočali z nasprotovanjem in preganjanjem, nekaj od tega pa se je zgodilo, ker so učili, da je Jezus Kristus vstal in da bo zaradi tega vstalo vse človeštvo (gl. Apd 4:1–3).

Danes je vstajenje Jezusa Kristusa ravno tako osrednje sporočilo, ki ga njegova Cerkev oznanja svetu, kakor je bilo takrat. Prerok Joseph Smith je učil: »Osnovna načela naše veroizpovedi so pričevanje apostolov in prerokov o Jezusu Kristusu, da je umrl, bil pokopan in da je tretji dan spet vstal in se dvignil v nebesa; vse drugo, kar se nanaša na našo veroizpoved, pa je le dodatek temu.«²

Vstajenje pomaga odgovoriti na temeljna vprašanja o Božji naravi, naši naravi in našem odnosu z Bogom, namenu tega življenja in upanju, ki ga imamo v Jezusa Kristusa. Sledi nekaj resnic, ki jih je izpostavilo vstajenje Jezusa Kristusa.

Nebeški Oče ima poveličano telo

Ideja, da ima Bog človeško podobo, je gotovo globoko zakoreninjena v Svetem pismu³, prav kakor v ljudski predstavi, toda veliko teoloških in versko filozofskih tradicij jo je zavrnilo v prid Bogu »brez telesa, udov ali čustvovanj«⁴, ker je s tega vidika telo (in snov na sploh) nekaj slabega oziroma neresničnega, medtem ko so duh, um oziroma ideje prava snovnost najvišjega bitja oziroma dejanskosti.

Kako sijajno preprosto in revolucionarno je bilo potemtakem razodetje Božje narave preko njegovega Sina Jezusa Kristusa.

Odrešenik je med svojim delovanjem dejal: »Kdor je videl mene, je videl Očeta.« (Jn 14:9) To je bilo še bolj res po njegovem vstajenju, ko je prejel popolno, nesmrtno telo, ki je izkazovalo, da ima Oče telo iz mesa in kosti, otipljivo kakor človekovo; tako tudi Sin (gl. NaZ 130:22).

Tako se je razodela fizična narava nebeškega Očeta. Joseph Smith je kasneje pojasnil: »To, kar je brez telesa oziroma udov, ni nič. V nebesih ni drugega Boga kakor Bog, ki ima meso in kosti.«⁵

Starešina Jeffrey R. Holland iz zbora dvanajstih apostolov je to povedal takole: »Če to, da imamo telo, ni le nepotrebno temveč tudi nezaželeno s strani Božje trojice, zakaj je Odkupitelj človeštva odkupil svoje telo in ga odkupil iz oprijema smrti in groba ter zagotovil, da nikoli več ne bo ločeno od njegovega duha ne v času ne v večnosti? Vsak, ki opusti predstavo utelešenega Boga, opusti tako umrljivega kot vstalega Kristusa.«⁶

Nebeški Oče je vsemogočen, vseveden in vseljubeč

Značajske lastnosti nebeškega Očeta v presežnikih se razkrivajo prav v dejstvu vstajenja Jezusa Kristusa. Starešina D. Todd Christofferson iz zbora dvanajstih apostolov je rekel: »Zaradi dejanskosti Kristusovega vstajenja so dvomi o vsemogočnosti, vsevednosti in dobrohotnosti Boga Očeta – ki je svojega edinorojenega Sina dal za odkupitev sveta – neosnovani.«⁷

Božjo moč, znanje in dobroto potrjuje vstajenje Jezusa Kristusa, ki dokazuje modrost in ljubezen načrta nebeškega Očeta in njegovo (ter Sinovo) zmožnost, da ga izpelje.

Mi smo Božji otroci

Kakor nas uči Sveto pismo, smo bili ustvarjeni »po Božji podobi, … [moški in ženske]« (gl. 1 Mz 1:27). Vstajenje Jezusa Kristusa je to resnico potrdilo. Pravzaprav je Jezus Kristus prav v uri svojega vstajenja poudaril naš odnos z nebeškim Očetom, ko je rekel: »Odhajam gor k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.« (Jn 20:17; poudarek dodan)

Odrešenik je razodel, da Bog in človeštvo v svojem bistvu nista docela različna drug od drugega. Osnovna oblika naših teles je podobna tej naših duš⁸, naše duše pa so bile ustvarjene po Božji podobi, kajti to je narava odnosa starš-otrok.

Telo je velikanski in plemenit dar

Odrešenik nam je s svojim vstajenjem pokazal, da je fizični, utelešeni obstoj sestavni del večnega Božjega bitja in njegovih otrok. Gospod je Josephu Smithu razodel, da so snovi večne ter da duh in snov neločljivo povezana prejmeta polnost radosti (gl. NaZ 93:33). Ta neločljiva povezanost spoji duhovno in fizično snovnost, tako da sta eno nesmrtno, nepokvarljivo, sijajno in popolno telo – edine vrste telo, ki je zmožno prejeti polnost radosti, ki jo poseduje Bog.

Nasprotno mrtvi, potem ko so imeli snovno telo in so se od njega ločili, zato da so šli v duhovni svet, na odsotnost svojih duš iz teles gledajo kot na suženjstvo (gl. NaZ 138:50; gl. tudi NaZ 45:17).

Celo naša umrljiva telesa so bistveni del načrta nebeškega Očeta in so božanski dar. Ko naše duše pridejo iz onega sveta na to zemljo, jim je dodano (gl. Abraham 3:26) telo. Prerok Joseph Smith je učil: »Na to zemljo smo prišli, da bi imeli telo in da bi s čistim telesom prišli pred Boga v celestialno kraljestvo. Veliko načelo sreče vsebuje to, da imamo telo. Hudič nima telesa in to je njegova kazen.«⁹

Starešina David A. Bednar iz zbora dvanajstih apostolov je učil: »Snovno telo nam omogoča širino, globino in jakost izkustva, ki ga v predzemeljskem obstoju preprosto ne bi mogli imeti. Tako je naš odnos z drugimi ljudmi, naša zmožnost, da resnico prepoznamo in v skladu z njo ravnamo, in naša sposobnost, da spoštujemo načela in uredbe evangelija Jezusa Kristusa, zaradi našega snovnega telesa močnejša. V šoli zemeljskega življenja izkusimo blagost, ljubezen, prijaznost, srečo, bridkost, razočaranje, bolečino in celo izzive telesnih omejitev na načine, ki nas pripravljajo za večnost. Preprosto rečeno, so lekcije, ki se jih moramo naučiti, in izkušnje, ki jih moramo imeti, kakor opišejo sveti spisi, ‘po mesu’.« (1 Ne 19:6; Al 7:12–13)¹⁰

Prerok Joseph Smith je tudi učil, da »imajo vsa bitja, ki imajo telo, moč nad tistimi, ki ga nimajo«¹¹. Satan nas lahko skuša, ne more pa nas primorati. »Hudič nima moči nad nami, če mu ne dovolimo.«¹²

Dar popolnega, vstalega telesa nam nazadnje pomaga, da se za vekomaj postavimo onkraj Satanove moči. Če ne bi bilo vstajenja, »bi naša duša postala podložna … [hudiču], ki ne bo več vstal. In naša duša bi neizogibno postala kakor on in postali bi hudiči, angeli hudiču, ločeni od Božje navzočnosti, in ostali bi z očetom laži, v bedi, kjer je on sam.« (2 Ne 9:8–9)

Duh in telo nista sovražnika

Čeprav sta duh in telo različna, ne pripadata dvema bistveno drugačnima in nezdružljivima dejanskostma. Joseph Smith je spoznal, da ni nič takšnega, kakor je nesnovna snov. Ves duh je snov, vendar je bolj prefinjen oziroma čist in ga lahko prepoznajo le čistejše oči; mi ga ne moremo videti, ko pa bodo naša telesa prečiščena, bomo videli, da je vse snov (gl. NaZ 131:7–8).

Jezus Kristus v svojem poveličanem, vstalem stanju predstavlja popolno združitev duha in telesa, s čimer nam ponazarja, da sta duh in telo človekova duša (gl. NaZ 88:15). V tem življenju si prizadevamo, da bi bili duhovno naravnani namesto meseno naravnani (gl. 2 Ne 9:39), da bi odvrgli posvetnega človeka (gl. Moz 3:19) in brzdali »vse svoje strasti« (Al 38:12). To pa ne pomeni, da sta duh in telo sovražnika. Kot nam je Jezus Kristus pokazal, telesa ne bi smeli prezirati in biti nad njim vzvišeni, temveč ga obvladovati in preoblikovati.

Življenje v telesu smrtnika ima pomemben namen

Nazor, da je to življenje preizkušnja, je bolj smiselno, ko premislimo, kar vemo o življenju pred tem in po njem. Preden smo prišli na zemljo, smo živeli kot duše in nebeški Oče namerava, da bomo postali kakor on in večno živeli z nesmrtnim snovnim telesom. Te resnice pomenijo, da naš čas preizkušenj v teh umrljivih telesih ni kar tako, temveč ima resnični pomen in smisel.

Starešina Christofferson je pojasnil: »S svojimi odločitvami bomo Bogu (in sebi) pokazali svojo zavezanost in zmožnost, da živimo po njegovi celestialni postavi, medtem ko nismo v njegovi navzočnosti in smo v snovnem telesu z vsemi njegovimi močmi, poželenji in strastmi. Ali bomo lahko krotili meso, zato da bo postalo orodje in ne gospodar duha? Ali nam bodo tako v času kot v večnosti lahko zaupane božanske moči, vključno z močjo spočetja življenja? Ali bomo kot posamezniki premagali zlo? Tistim, ki bodo, bo nad njihovimi glavami dodana slava na veke vekov [gl. Abraham 3:26] – zelo značilen vidik te slave pa je vstajenje, nesmrtnost in poveličano snovno telo.¹³

Naše izkušnje v sedanjih telesih, vključno z medsebojnimi odnosi, imajo pomen zato, ker so podoba tistega, kar bo prišlo. Joseph Smith je spoznal, da bodo tisti odnosi, ki obstajajo med nami tukaj, obstajali med nami tam, le da jih bo spremljala večna slava, katere slave sedaj nimamo (gl. NaZ 130:2).

Upamo v Jezusa Kristusa

Od takrat, ko je pogled razkril prazen grob, vstajenje Jezusa Kristusa prinaša upanje, ker v njegovem vstajenju prepoznamo lastno upanje, ko nam bodo povrnjene vse naše izgube, če bomo ostali zvesti¹⁴.

Prvi Odrešenikovi apostoli so lahko drzno pričevali o njegovem vstajenju, ker so njegovo telo videli in ga potipali. Toda šlo je za veliko več kot to. Prav kakor je Jezus Kristus ozdravil telesne bolezni, zato da bi pokazal, da ima moč odpuščati grehe (gl. Lk 5:23–25), je njegovo vstajenje – otipljivi dokaz njegove moči, da je premagal fizično smrt – postalo gotovost njegovih privržencev o njegovi moči, da lahko premaga duhovno smrt. Obljube, ki jih je dal v svojih naukih – odpuščanje grehov, mir v tem življenju, večno življenje v Očetovem kraljestvu – so postale dejanskost in njihova vera neomajna.

»Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna [naša] vera.« (1 Kor 15:17) A ker je vstal od mrtvih, lahko »[upamo] glede na Kristusovo odkupno daritev in moč njegovega vstajenja, da [bomo] vstali v večno življenje, in to zavoljo svoje vere vanj, glede na obljubo« (Mor 7:41).

Jezus Kristus je med svojim življenjem na zemlji ljudi klical, naj mu sledijo. Po njegovi smrti in vstajenju je cilj postal le še jasnejši. Če s poslušnostjo evangelijskim postavam in uredbam v sebi razvijamo celestialnega duha, lahko prejmemo isto telo, ki je bilo naravno telo, in smo oživljeni z deležem celestialne slave, nakar prejmemo enako, in sicer polnost (gl. NaZ 88:28–29). On je pokazal pot. Pot je on. Z njegovo močjo – zaradi njegove odkupne daritve in vstajenja – je možna ta celestialna polnost, ki vključuje polnost radosti v vstalem telesu.